Kot je na pogovorih z vodji poslanskih skupin ugotovil predsednik države Borut Pahor, nihče od obeh potencialnih kandidatov ne trenutno nima zagotovljene podpore najmanj 46 poslancev, kolikor jih je potrebno za izvolitev mandatarja.
Jeziček na tehtnici je NSI, ki je obljubila podporo Janši, po drugi strani pa se iskreno pogaja tudi s Šarčevo koalicijo. Če vanjo ne bo vstopila, se bo Šarec moral pogajati za podporo z ideološko skrajno Levico in ji obljubiti koncesije, ki lahko državo drago stanejo.
A ne le z NSI, še večje težave ima Šarec z SMC, saj se ta nikakor ne more sprijazniti, da nima več 36 poslancev. Odhajajoči premier Miro Cerar se želi od sramu umakniti na položaj predsednika državnega zbora, saj mu je pod častjo, da bi bil minister kamniškega župana, ki je pred tem nastopal kot komedijant Ivan Serpentinšek.
Alenka Bratušek je na svojo premiersko funkcijo že pozabila in se je pripravljena sprijazniti s katerim koli ministrskim položajem, saj ni bila izvoljena za poslanko. Pred štirimi leti je imela visoke cilje: želela je postati kar evropska komisarka, vendar so se je po katastrofalni predstavitvi v evropskem parlamentu odrekli celo njeni politični zavezniki, na koncu pa je niti doma niso hoteli v vladni koaliciji.
V vladi, ki bi jo vodil Vojmir Urlep, bi bila Lista Marjana Šarca še vedno glavna vladna stranka, Miro Cerar ne bi imel problemov s priznavanjem avtoritete naslednika, enako velja za Židana, Toninu pa bi se vsebinsko izpolnila predvolilna mandatarska želja.
Glede na to, da Šarec vseskozi govori o projektni vladi in da bi v koalicijski pogodbi napisal projekte, ki naj bi jih vlada izpeljala, je rešitev preprosta. Projektne vlade običajno vodijo ugledni strokovnjaki in ne politiki. Če se že Janša ne želi odreči svojemu mandatarstvu, bi lahko vsaj Šarec za mandatarja predlagal nekoga, ki ni nujno politik, ampak prihaja iz gospodarstva.
Spomnimo se, kako je prvak NSI Matej Tonin pred volitvami kot najboljšega možnega kandidata za mandatarja predlagal predsednika uprave Krke Jožeta Colariča. Nad njegovim predlogom so bili navdušeni tako na levi kot na desni strani političnega prostora, izjema so bili Janez Janša, Marjan Šarec in Dejan Židan, ki so se sami videli na tem mestu.
A niti ni treba dolgo iskati takšnega kandidata, kot je Colarič, saj ga ima Šarec v lastnih vrstah. V pogajalski ekipi ob njem sedi Vojmir Urlep, nekdanji direktor Leka, ki je celo sam kandidiral za poslanca, vendar v okraju, ki mu ni zagotavljal izvolitve. Poleg tega je Urlep tudi Šarčev kandidat za gospodarskega ministra, torej ga politika zelo mika.
V vladi, ki bi jo vodil Vojmir Urlep, bi bila Lista Marjana Šarca še vedno glavna vladna stranka, Miro Cerar ne bi imel problemov s priznavanjem avtoritete naslednika, enako velja za Židana, Toninu pa bi se vsebinsko izpolnila predvolilna mandatarska želja.
Seveda bi bilo še najbolje, če bi Janša in Šarec skupaj našla uglednega strokovnjaka, kot sta v Italiji Matteo Salvini in Luigi di Maio za predsednika vlade predlagala profesorja prava Giuseppeja Conteja, ampak v Sloveniji očitno imajo osebne ambicije posameznikov prednost pred državnimi interesi.
