Toda kljub pesimizmu nad trenutnim stanjem se ne boji iskati svetlobe v umetnosti in humorju. »Humor mi je dajal alibi,« pravi, in prav ta alibi ga je vodil skozi številne izzive tako v politiki kot v gledališču, kjer ostaja aktiven in strasten. V njegovem svetu se prepletajo besede in dejanja, kar ustvarja edinstveno perspektivo, ki vabi k razmisleku o tem, kako lahko vsak izmed nas prispeva k boljšemu jutri.

Ko smo se dogovarjali za intervju, ste omenili, da ne marate politike in vam ni všeč, če vas predstavljajo kot politika. Zakaj? Se vam zdi, da je del vašega življenja, ko ste bili politik, nepomemben ali celo neproduktiven?

Ne, ne gre za to, da ne maram politike ali da bi se izognil odgovornosti. Še več, po svoje sem ponosen, da »sem bil zraven«, ko se je delala država. Vendar se mi zdaj zdi, da bi morali biti manj »politični«, saj so vendar še druge važne dimenzije življenja, drugi interesi v njem, ne predvsem politika. Da se po vsaki TV- Tarči, soočenju, političnih javnih polemikah nekaj dni »cela« Slovenija intenzivno ukvarja, kaj je rekel ta, koga je zajebal oni, kako se je držala ona … Mi se obnašamo, kot da bodo vsak teden volitve …

Res pa je, da mi gre na živce, ko me na kaki predstavitvi predstavljajo kot politika. Bil sem poslanec državnega zbora, poskušal sem častno in pošteno opravljati svoj poklic, kakor sem predtem učiteljskega in gledališkega.

Primož Lavre

Saj nisem imel kake politične funkcije. V tisto prvo večstrankarsko skupščino (1990–1992) sem kandidiral na listi ZSMS, liberalne stranke, ki jo je takrat vodil Jožef Školč, a nisem bil njen član. Šele ko jo je stranko prevzel dr. Janez Drnovšek, sem vstopil vanjo, ko mi je poočital, da vedno, kadar nas kritizirajo rečem, da nisem član stranke, če pa smo v kaki stvari »zmagoviti«, pa tega nikoli ne rečem. In da je parlament pač stvar, delovanje in tekmovanje strank.

Političnih funkcij v stranki pa nisem imel. Ko sem enkrat pristal v odboru stranke, da sem kandidiral za župana Maribora, so mi v volilnem štabu očitali, da se na konvencijah in soočenju s tekmeci obnašam indiferentno, kakor da nočem biti izvoljen.

In res je bilo tako, saj sem čutil, da nisem sposoben za tak položaj v drugem največjem mestu. Malo pa so me tudi »silili«, da sem kandidiral, ker so me volivci še marali. Ni šlo zame, za stranko je šlo. Čutil sem, da moramo sodelovati pri ustanavljanju samostojne Slovenije, toda predvsem kot človek, pisatelj, Štajerec, kulturnik, pedagog…

Zadnjič me je razveselil Lojze Peterle, ki je neko svojo odločitev utemeljil z argumentom, »to sem storil iz etičnih razlogov«. V današnji slovenski politiki pogrešam prav dimenzijo etike in morale, namesto tega imamo veselje, če koga »zajebemo«.

Imam se za pisatelja, zato se jezim, če slišim, »zdaj bo nastopil politik Tone Partljič«. Sicer pa mislim, da se tedaj mariborski poslanci Liberalni demokracije Rudi Moge, Jože Protner, Peter Glavič, Ljubo Germek, tudi jaz nismo osramotili. Protner je bil celo minister za kmetijstvo. Stranka je uživala ugled, dokler jo je vodil Jožef Školč, zlasti pa dr. Janez Drnovšek.

Se je pred leti dalo preživeti zgolj kot pisatelj?

Na Slovenskem se zelo težko preživi kot pisatelj. Mogoče bi šlo kaki dve leti, ko so igrali komedijo o Mojem ateju, socialističnem kulaku v 20 gledališčih po vsej Jugoslaviji, pa še takrat z »juga« nisi dobil zvečine nobenega plačila za avtorske pravice. Od proze pa sploh slovenski pisatelj ne more živeti, premajhne naklade, prenizki honorarji, premalo bralcev … Nisem si znal predstavljati, da bi dajal liste papirja v pisalni stroj, zato da bi zaslužil za plačilo položnic. Preprosto se ne izide, zato moramo biti v službah ali če si toliko star kot jaz, na srečo v pokoju.

Primož Lavre

Politika me sicer zanima toliko, da sem na tekočem in se lahko odločim na volitvah, da pa bi zaradi nje »norel«, to pač ne. Vseeno pa si drznem reči, da je bil tedaj državni zbor sestavljen iz »boljših« poslancev … Se vam zdi, da današnji opozicijski poslanci Jelka Godec, Žan Mahnič, Branko Grims, Vida Čadonič Špelič, Dejan Kaloh … dosegajo svoje predhodnike dr. Pučnika, Lojzeta Peterleta, Dimitrija Rupla, Andreja Capudra, Spomenke Hribar, Ljudmile Novak, Andreja Bajuka? Podobno je tudi na levi strani.

Zadnjič me je razveselil Lojze Peterle, ki je neko svojo odločitev utemeljil z argumentom, »to sem storil iz etičnih razlogov«. V današnji slovenski politiki pogrešam prav dimenzijo etike in morale, namesto tega imamo veselje, če koga »zajebemo«.

Torej se vam zdi, da je bilo v prvih sestavah parlamenta več »ponosa« biti poslanec. Vi ste imeli etične pomisleke?

Zagotovo nisem svojih političnih nasprotnikov sovražil ali žalil. Še več, včasih sem se trudil vse malo nasmejati. Ne vem, če je bilo več ravno ponosa. Mogoče ugleda in odgovornosti. Za najtežje zakone okoli osamosvajanja je moralo biti več enotnosti, manj prepirov, tudi medsebojnega spoštovanja. Res pa je, da sem se zvečer včasih pogledal v ogledalo in se vprašal: »Ves dan si sedel in se tudi mučil (se je pa zgodilo, da sem po kosilu za nekaj minut celo zadremal) z poslanskimi gradivi, poslušanji, polemikami, pa zdaj pokaži, kaj si danes zares naredil.« Včasih zvečer nisem imel kaj pametnega pokazati ali se spomniti.

Primož Lavre

Spomnim se, da smo kdaj cele dneve utemeljevali, se prepirali, replicirali, dopovedovali, nazadnje pa kak amandma ali zakon sprejeli recimo z 52 glasovi proti sedmim, pa sem vklopil mikrofon in jezen vprašal: »Fantje, zakaj pa smo zapravljali čas in cel dan drkali?« Potem sem videl upravičeno opombo v tisku, da se tako na bi smelo govoriti v parlamentu. Seveda v štirinajstih letih poslanskega poklica narediš tudi kako norost, stvar, ki se je kasneje celo sramuješ. A sem se trudil, da jih je bilo čim manj.

Naj pa vseeno pribijem eno stvar: poslanci so izraz nivoja vseh z Slovencev. Ni prav niti ni lepo, da že en mesec po volitvah volivci govorijo o devetdesetih »budalah«, »svinjah«, ki so zlezli h koritu, ljudeh, ki skrbijo sami zase, ki so koruptivni … Tudi meni so nekateri znanci pravili: »A te ni škoda, Tona, da si šel v politiko, saj veš, da so tam same barabe, zdaj pa še ti …« Potem so hitro začeli govoriti o privilegijih, ki sem jih imel kot poslanec.

Ni prav niti ni lepo, da že en mesec po volitvah volivci govorijo o devetdesetih »budalah«, »svinjah«, ki so zlezli h koritu, ljudeh, ki skrbijo sami zase, ki so koruptivni … Tudi meni so nekateri znanci pravili: »A te ni škoda, Tona, da si šel v politiko, saj veš, da so tam same barabe, zdaj pa še ti.«

Seveda se ne bom kaj pritoževal, a nisem razumel, ali je privilegij, da sem v enem letu naredil 60.000 km med Ljubljano in Mariborom, ko so avtocesto šele začela graditi. Sindikalno ceno v legendarni poslanski kuhinji so imeli tudi učitelji v šoli ob malici, tudi vsi drugi zaposleni, imeli smo »isti« zdravniški pregled, dneve dopusta … Res je bila višja plača, a vsi so mislili, da je veliko višja, kot je bila v resnici, z dvema »domoma« v dveh mestih tudi ni veliko ostalo … Seveda ne bi bilo korektno, če bi kaj tožil.       

Ko prebiram v časopisih »črno kroniko«, berem, da »navadni«, »preprosti«, pošteni« ljudje, ki nimajo zveze s politiko, pretepajo svojo partnerico, pozabljajo otroke v avtu ali grozijo učiteljem v šolah, kradejo v trgovinah ali razstreljujejo bančne avtomate, divjajo z ukradenimi avtomobili po cestah …, javnost pa ne pokaže nanje, ampak krivce za vse najdejo v poslancih in delavcih v politiki. Cankar je nekoč pozval ves slovenski narod k »očiščenju in pomlajenju«.

Primož Lavre

V Sarajevu so mi pripovedovali, da kakšne slovenske »strukture« iščejo bosanske ali druge delavce na Balkanu, da bi prišli v Slovenijo delat, ker manjka delavcev, ampak da ne grejo radi, ker jih nekateri slovenski »nepolitični« lastniki firm varajo, ne plačujejo in jih obravnavajo kot sužnje, preprosto izkoriščajo. Za »pokvarjeno« politiko se včasih skrivajo šele pravi pokvarjenci.

Bili ste učitelj, dramaturg in umetniški vodja v gledališčih v Mariboru in dveh največjih gledališčih v Ljubljani. Ste ves čas tudi pisali?

Sem že rekel, če bi bilo mogoče, bi želel biti samo pisatelj. Tudi v času službe v parlamentu sem med prazniki in dopustom pisal. V glavnem komedije, ki so jih nekateri označili za »tranzicijske satire«. V socializmu, mogoče se spomnite, sem napisal Ščuke pa ni, Moj ata, socialistični kulak, Štajerc v Ljubljani … Vedno sem si rekel, da mora vsaj nekaj ljudi v političnih satirah od jeze »v luft skakati«. V glavnem sem se trudil, da v komedijah nisem najbolj kritiziral kakih političnih nasprotnikov, ampak predvsem »svojo stran«. Zdelo se mi je neprimerno, da bi se z literaturo spravil nad svoje nasprotnike.

Vedno sem si rekel, da mora vsaj nekaj ljudi v političnih satirah od jeze »v luft skakati«. V glavnem sem se trudil, da v komedijah nisem najbolj kritiziral kakih političnih nasprotnikov, ampak predvsem »svojo stran«.

In ob gledanju komedije se morajo predvsem smejati, se zamisliti, ne pa me trepljati po ramenih z besedami, »dobro si jih zajebal«. »Ugled komediografa« mi je omogočil, da sem tudi javno, mogoče celo v parlamentu rekel kaj več kot drugi … Če se je to zgodilo, so prizadeti lahko rekli, »a Partljič, ta humorist je to rekel, torej ni resno«, slišali in videli pa so le svoje napake na odru.

Rekli so mi, da je šel gledat dve moji komediji tudi šef naše stranke in vlade Janez Drnovšek, da se je dvakrat »skoraj nasmehnil«. V resnici pa njega nisem želel smešiti, ker bi se ga bal, ampak ker je bil po mojem mnenju boljši od vseh, ki so ga nasledili.

Primož Lavre

Včasih se (domišljavo) sprašujem, kako da je Moj ata, socialistični kulak še zmerom popularen, večkrat se še znajde na televiziji in prav zdaj ga igrajo amaterji po Sloveniji. Nekatere velike in odlične drame, kot Kozakovi Dialogi, Afera, Kongres, ali celo dobre drame mojega prijatelja Jančarja, odličnega pisatelja (Disident Arnož, Dedalus, Halštat …) itd., pa so »izginile« z odrov.

Pa si rečem, da mogoče zato, ker je v njih šlo predvsem za politiko in ideologijo, ki pa je v literaturi in tudi v življenju kratkega veka, »moj ata« pa je poleg tega, da je bil nemški in Stalinov vojak, tudi ljubosumen, pohlepen po zemlji, nekakšen štajerski Švejk, poleg je še sin Tinček, ki lahko reče, ker je neuk otrok, to, česar odrasli ne smejo. In se predvsem politični naboj izgubi, ostane samo smešen mali človek.

Ali ni bila nekoč to funkcija dvornih norčkov?

Ja, seveda, tako so jim pravili. Shakespeare je bil Kralju Learu skozi celo igro postavil nesrečnemu očetu ogledalo v dvornem norčku. V Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila je tak »norček« otrok, ki zakriči: »Cesar je gol.«

Kadar so mi poslanski kolegi rekli, naj napišem samo to, kar so danes v parlamentu rekli poslanci, pa bom imel odlično komedijo, sem bil zelo užaljen. Ne zaradi sebe, ampak umetnine, ki se ji reče prava komedija

In tudi moj Tinček na koncu igre vpije, to ni prav, to ni prav … Zvijača v literaturi je, da dvorni norčki niso nori, ampak bolj pametni. Ker pa so »norčki«, lahko govorijo, kar mislijo.

Torej ste izbrali žanr komedije namenoma, da ste lahko bili družbeno kritični?

Lahko rečem – ja. Humor mi je dajal alibi. Politiki so rekli: »Si videl, kaj piše Partljič? Kaj naj naredimo?« »Ah nič. Ni nevaren. On se samo zajebava.«

Zadnja leta pišete predvsem romane. Je vaša ljubezen do gledališča z leti popustila ali vas še vedno navdušuje kot nekoč?

Ne, nikakor! Imam hčerko igralko Mojco in vnukinjo igralko Urško Taufer, Mojčino hčerko. Njen očka je režiser Vito Taufer, ki ga štejem (tega niti ne sliši rad) za enega najboljših in zrelih slovenskih režiserjev. Ko z Milko, ki je bila sama veliko boljša ljubiteljska igralka kot jaz, letava na njihove premiere, seveda midva že vnaprej veva, kdo bo najboljši v predstavi. Tako ja pač gledališče. Lani sem napisal novo komedijo, ki se mi je kar posrečila. Poroka čistilke Marije, ki se godi v domu za ostarele. V bližnjih Pekrah sem do lani zrežiral 16 komedij, tudi nekaj svojih. Ne, z gledališčem sem še naprej na »ti«.

Primož Lavre

Seveda sem že star, gledališče pa se vedno znova spreminja, kar pa meni, ki sem iz pokrajine literarnega gledališča, ni zmerom po duši. Zdi se mi, da prepovršno govorijo in morda tudi glede na leta marsikdaj niti ne razumem, kaj govorijo na odru. Potem malo preveč »telovadijo«, plešejo, se tepejo, mečejo po odru, vpijejo, še napol anonimni režiserji spreminjajo dobre tekste klasikov … Minatti je napisal, da je poleg hrupa treba tudi »dosti tihih besed«.

Pohvalim pa se lahko, da vse življenje skoraj malo obseden berem knjige. No, zdaj ko sem v pokoju, imam čas, da tudi sam napišem kak daljši tekst. Ne vem, ali so se mi ravno posrečili, a slišim, da v knjižnicah tudi več mesecev čakajo, da pridejo na »na vrsto«, da si lahko sposodijo mojo knjigo. Skoraj nikoli »ne upam« sam še enkrat prebrati, kaj sem napisal in raje živim v upanju, da so se mi Sebastjan in most, Pesnica, Veter z vzhoda, Pesniški dvor … posrečili, potem pa me tu in tam še kdo pohvali.

V življenju lahko zmerom uživaš, če nisi kisla jera, v politiki pa skoraj nikoli. Tam se ljudje samo jezijo. Bolj govorim, da nisem politik, bolj me novinarji sprašujejo o njej.

To sta dve stvari. Proza in drama. Sanjam o novi komediji, vendar je potrebna distanca. Ko gledam nastope naših politikov, vidim, da so sami satirične karikature, a za gledališče je potrebno veliko veliko več, da dobiš Matička, Revizorja, Za narodov blagor, Tartuffa …

In zato potrebuješ distanco. Kadar so mi poslanski kolegi rekli, da naj napišem samo to, kar so danes v parlamentu rekli poslanci, pa bom imel odlično komedijo, sem bil zelo užaljen. Ne zaradi sebe, ampak umetnine, ki se ji reče prava komedija. Saj humornih norosti v parlamentu niso govorili Aristofan, Molière, Gogolj, Cankar …, ampak le politično razgreti poslanci, ki so navadno ponavljali stare zgodbe njihove stranke. Saj smo se tudi v Bruslju pred kratkim sramotili s svojimi novodobnimi »udbovskimi« napadi. In dokazovali – Slovenec Slovencu volk.

Kako bi opisali svoj odnos do politike danes? Jo spremljate v medijih?

Ali me niste to že spraševali na začetku intervjuja? Naj ponovim, to je zakonski stan, ki se ohlaja. Na maram sprejeti odvisnosti od televizije, časopisov, da o nesramni digitalnih subkulturi na družabnih omrežjih niti ne govorim. Pred seboj imam morda še pet let življenja, da bi ga trošil z gledanjem nesmiselnih in lažnivih reklam na televiziji? Poslušal trgovce z novci, ki so odkrili nova zdravila? Da bi z njimi kar naprej nekaj kuhal ali tekmoval v kuhanju? Da bi poslušal, kako se politiki med seboj obkladajo, žalijo, napadajo, ne da bi se sploh poslušali …

Primož Lavre

Je pač bolje sedeti ob Dravi in gledati, kako teče, hoditi po Goricah, obiskati prijatelje, kolikor jih še imam, brati knjige, iskati izraz in misli, da bi še kaj povedal … V življenju lahko zmerom uživaš, če nisi kisla jera, v politiki pa skoraj nikoli. Tam se ljudje samo jezijo. Bolj govorim, da nisem politik, bolj me novinarji sprašujejo o njej.

Kako gledate na trenutno vlado?

Torej tudi vi ne boste odnehali? Nisem še slišal, da bi kdo hvalil aktualno vlado. Tako je odgovor pri roki. Ni dosti slabša od vseh prejšnjih, tudi golob na strehi je veliko obljubljal in zmogel malo izpolniti. Zdaj čakamo, in kmalu bomo iskali že novega ptiča?

Kaj pa vpliv Donalda Trumpa v Ameriki in svetu ?

Kaj imam jaz s tem? In Slovenija? No, spomnim se, da mu je Janša pred petimi leti čestital k zmagi, ko je izgubil! Najbrž so Robert in Tina z Bidnom in Harrisovo naredili kak načrt, ki bo usoden za svet in Trumpa.

Kaj pa Melania Trump v Beli hiši?

Ja, fejst že je. Večkrat modro molči. Polovica Slovenje bi rada prodajala kremšnite à la Melania, druga bolj leva politika pa jo žali in se ji posmehuje, potem pa se jezi, ker se večkrat ne oglasi v Sevnici na cvičku. »Umrla Vam je mama, moje sožalje, gospa.«

Kako ste zadovoljni z najnovejšim romanom Pesniški dvor. Precej s posvečate zgodovinskim temam. Zakaj?

Sem še zadovoljen, ne bom pa ga raje še enkrat bral. A dobivam precej pohval prek mejlov. Zgodovinske teme? Seveda, saj se ni svet začel z menoj? Kako pa ga bom razumel, če ga bom gledal in razumel samo s svojimi očmi. Jaz sem milijoninka meteorita, ki je preletel avgustovsko nebo.

Primož Lavre

Če hočem razumeti Maribor, se moram zavedati, da 99 odstotkov Mariborčanov leži pod zemljo na Pobrežju, jaz sam slučajno gostujem nekaj kratkih let. Ni tak, kot ga oblikujem ali oživljam jaz, ampak tak, kakršnega so ga oblikovali oni pod zemljo, nekaj bodo dodajali še tisti, ki pridejo za menoj.

Otroštvo ste preživeli v Pesnici, že leta živite v Mariboru. Se počutite Mariborčana?

Počutim se Pesničana v Mariboru, toda tudi Štajerca, Slovenca, Evropejca, človeka v svetu in tudi, sem že rekel, kot hipna svetloba meteorita. Zato nikoli ne sprašujem, komu zvoni, zmerom zvoni meni, zato je s smrtjo vsakega Palestinca, Ukrajinca, Rusa, Sudanca … tudi mene manj.

Nisem še slišal, da bi kdo hvalil aktualno vlado. Tako je odgovor pri roki. Ni dosti slabša od vseh prejšnjih, tudi golob na strehi je veliko obljubljal in zmogel malo izpolniti. Zdaj čakamo, in kmalu bomo iskali že novega ptiča?

Če bodo nekaj let slučajno kaj pisali o meni, ne bo težko. Rodil se je v Mariboru, otroštvo in fantovska leta preživel v Pesnici, se preselil v Maribor, umrl v Mariboru, pokopan v Mariboru. Verjamem pa, da je vse v božjih rokah, čeravno ne verjamem v nobenega boga.