Tomaž Vuk: Papir prenese vse, cementarna ne

Je torej izenačitev mejnih vrednosti emisij snovi pri sežigu in sosežigu tehnično sploh mogoča?

Ne, ni tehnično mogoča. V Salonitu Anhovo bomo izvedli tiste posodobitve, ki so tehnično izvedljive za cementarne. Česar pa še nihče na svetu ni niti razvil niti izvedel, pa tudi mi ne moremo obljubiti. Pozivam, da se ta zakon zavrne in pripravi novega, ki bo tehnično izvedljiv. Namreč najhitreje bomo dosegli zmanjšanje emisij, če bomo skupaj naredili zakonodajo izvedljivo. Poudarjam, da ne nasprotujemo zaostrovanju okoljskih in emisijskih standardov v industriji, torej tudi ne v cementarnah.

To trdijo tudi predlagatelji.

S predlagatelji imamo več skupnega kot se zdi. Oboji se zavzemamo za zniževanje emisij in vplivov na okolje. Oboji si želimo, da se proizvodnja cementa v Anhovem nadaljuje. Torej se moramo pogovarjati o tem, kako lahko dosežemo oba cilja.

Cilja ni mogoče doseči znotraj torej tega zakona, zakaj ne?

Ne, ker je predlog zakona v tehničnem smislu nepremišljen in ga ni mogoče izvajati v praksi. Izenačitev zahtev za emisije iz cementarne  z zahtevami iz zadnjih BAT zaključkov za sežigalnice ni uvedla še nobena cementarna na svetu. Na trgu takih tehničnih rešitev ni razvitih, kupiti jih ne more nihče, niti Salonit Anhovo.

Če imajo sežigalnice to tehnologijo, zakaj je ne bi mogli namestiti tudi v sosežigalnicah oziroma cementarnah? Zakaj ne kupite te?

Gre za dve različni tehnologiji, ki ju ne gre tako enostavno enačiti. To je približno tako kot če bi Slovenija za lokomotive v zakonu predpisala emisije, kot veljajo za avtomobile. To je sicer v pravnem  smislu mogoče, a v praksi bi to pomenilo, da v Sloveniji ukinemo transport z vlaki na tirih, ki niso elektrificirani. Tako je tudi pri sežigalnicah in cementarnah, tehnologij ni mogoče enačiti, zato nihče na trgu še ni razvil tehnologije, ki bi jo lahko uporabljale tako sežigalnice kot cementarne. Zato take tehnologije Salonit Anhovo ne more kupiti. Papir prenese vse ideje, cementarna pač ne.

V primeru sprejetja zakona, bi nekaj časa imeli za prilagoditev. To ni dovolj časa za razvoj tehnologij?

Zakon predvideva zelo kratko prilagoditveno obdobje. Za razvoj novih rešitev pa razvijalci rešitev potrebujejo bistveno več časa. Opozarjam, da Salonit Anhovo ni razvijalec tehnologij, temveč proizvajalec cementa. Za razvoj tehnologij v cementni industriji so odgovorna za to specializirana podjetja. Razvoj tehnologij pri njih traja po 10 let, gradi se najprej manjše pilotne naprave, nato se testira v industrijski velikosti, pogosto je potrebnih več iteracij. Salonit Anhovo pa je proizvajalec cementa in se ukvarja z razvojem cementa. Razvoj tehničnih rešitev, ki jih predlagajo nevladne organizacije, je torej odvisen od specializiranih podjetij. Pričakovati, da bodo take rešitve razvijale za eno cementarno v tako kratkem obdobju, je utopično. V uvidu moramo imeti tudi dejstvo, da bo Slovenija edini trg, kjer bi se take tehnologije uporabljale, medtem ko razvojna podjetja delujejo mednarodno in nimajo interesa razvijati rešitve za en majhen trg.

Kako poteka ta razvoj?

Tu gre za razvoj, ki nima zagotovljenega uspeha. Včasih je potrebno več iteracij, da dosežemo cilj. Tudi ne govorimo zgolj o enem parametru, ampak o več parametrih emisij in več tehnologijah, ki bi jih bilo potrebno na novo razviti. Tega se ne počne na eni napravi, ker postane sicer naloga prezahtevna. Ne pozabimo, da je potrebno ob tem voditi tudi proizvodnji proces, ki je že sam zelo zahteven. V Evropi se posamezne rešitve preizkuša na različnih napravah in se nato znanje deli. Na koncu to pristane v BAT zaključkih. Osnovna ideja IED direktive je da se industrijo spodbuja k iskanju boljših rešitev. Ne da pa se prehitevati stvari. Da je neka rešitev, ki prinaša okoljske izboljšave pripravljena za industrijsko uporabo, da lahko deluje vse dni v letu in več let, da je varna za obratovanje, da je energetsko varčna in ekonomsko izvedljiva potrebujemo navadno desetletje razvoja.

Ali bi zdaj sledili zakonodaji za cementarne ali za sežigalnice?

To je dobro vprašanje, nanj mora odgovoriti predvsem pristojno ministrstvo.  Po mojem mnenju bi gotovo morali slediti zakonodaji za cementarne, ker proizvajamo cement. Ta predlog zakona pa nas zavezuje tudi Bat zaključkom za sežigalnice glede emisij. To pomeni dvojni cikel prilagajanja v primerjavi z drugimi. V vsakem primeru je to anomalija sistema, ki ga prinaša IED direktiva in EU zakonodaja na tem področju.

Se to res dogaja, zapiranje tovarne, če bo zakon sprejet? Ali niso vaše trditve populistične?

Če bo zakon sprejet v tej obliki, potem to lahko vodi ne samo v zaprtje Salonita Anhovo, ampak celo v konec cementne industrije v Sloveniji. Namreč nobena cementarna na svetu ne bo morala spoštovati tega slovenskega zakonodajnega unikuma. Torej ne samo, da bo v Sloveniji vrata zaprl Salonit Anhovo, niti druge cementarne tukaj ne bodo investirale, ker tehnično nihče ne more izvajati tega zakona.  Slovenija se je torej odločila, da se zavestno odreka svojemu cementu in da bo postala 100% odvisna od uvoza. Naši zaposleni se zavedajo, da bodo najbolj prizadeti zaradi tega zakona, 356 zaposlenih bi lahko izgubilo svoja delovna mesta in to v regiji, ki ne ponuja veliko zaposlitvenih možnosti.  Ko so se odločili za protest, smo jih v upravi v vseh pogledih podprli. Naši zaposleni delujejo po lastni svobodni volji in v lastnem interesu, da zaščitijo svoja delovna mesta. Te pravice jim ne smemo odrekati, še manj pa očitati.

Zakaj ne vložite več denarja in zmanjšate emisije? To je tisto, kar želijo NVO-ji, ministrstvo in vsi drugi, zakaj jim ne prisluhnete?

Naša zavezanost k izboljšanju okoljske situacije je očitna iz našega javno predstavljenega cilja, da do leta 2035 dosežemo CO2-nevtralno proizvodnjo. Za to bomo v posodobitve v tovarno vložili več kot sto milijonov evrov. A pri teh posodobitvah bomo uporabljali tehnologijo, ki obstaja na trgu in je tehnično primerna za cementarne. To je edina razlika, edin šum v komunikaciji. Slovenija naj spremeni zakonodajo na način, da moramo za zaostritev okoljskih standardov izvajati rešitve, ki so tehnično izvedljive in ki obstajajo na trgu. Take tehnično izvedljive spremembe podpiramo.

Eden od argumentov, zakaj ni potrebe po spremembi zakona, je bil, da čeprav tehnologija še ne obstaja, jo bo mogoče razviti v 4 letih. Ali to ni mogoče? Ste bogato podjetje.

Moram poudariti, da smo pripravljeni uvesti razpoložljive rešitve, take, ki zagotovo privedejo do željenih emisij in so tehnično izvedljive. Uvesti v cementarnah preizkušene tehnične rešitve smo pripravljeni izvesti v prehodnem obdobju, ki ga prinaša ta zakon. In to smo načrtovali še pred predlogom tega zakona, zato smo oddali vlogo za dovoljenje. Ne moremo pa obljubiti nečesa, kar še ni preizkušeno v cementni industriji in česar ni izvedel še nihče. Za to je potrebno več časa. Navadno rabimo za pripravo projektov, za naročilo na trgu obstoječe tehnologije ter opreme in izvedbo od 2-3 leta. To velja, ko tehnološko rešitev poznamo. Razvoj nove rešitve – kot predvideva zakon - pa traja precej več časa; še posebej, če gre za uvedbo več različnih tehnologij za več emisijskih parametrov, to lahko traja tudi 10 ali več let. Uvajanje nepreizkušenih rešitev za sežigalnice v cementarni je neodgovorno.

Kaj pa je odgovorno, tako ne gre več naprej?

Salonit Anhovo je v implementacijo tehnološko že razvitih rešitev v cementarnah pripravljen do leta 2035 investirati več sto milijonov. Gre za že poznane tehnološke rešitve za cementarne, imamo garancijo podjetij, ki se ukvarjajo z razvojem teh rešitev, da je to mogoče. Ponavljam, pripravljeni smo narediti vse, da zmanjšamo svoje vplive na okolje – a v okviru tehničnih možnosti za cementarne. Zato potrebujemo nov zakon.