Pred nekaj leti smo v Reporterju razkrili grozljive izkušnje staršev otrok s cerebralno paralizo v zvezi z ravnanjem ortopedinje Karin Schara. Bila je vodja otroškega oddelka Ortopedske klinike, zato so starši otrok s cerebralno paralizo, ki so hoteli otroke peljati na zdravljenje v tujino, za to potrebovali njen podpis pod strokovno mnenje, da je to potrebno. Brez tega ZZZS ni pokril stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je šlo za tudi za svetovno renomirane bolnišnice, kjer so izvajali najbolj napredne mikrokirurške operacije na hrbtenjači in ortopedske operacije (na primer bolnišnica v St. Louisu v ZDA), so starši neskončno dolgo čakali na pozitivno strokovno mnenje Schare za to. Brez tega mnenja ZZZS ne krije stroškov operacij, starši sami pa jih samoplačniško niso zmogli plačati.
Opisali smo primer, ko je ZZZS za otroka izdal pozitivno odločbo za mikrokirurško operacijo na hrbtenjači (SDR), ki bi ji morala v istem prej omenjenem medicinskem centru v ZDA slediti še ortopedska operacija, saj je šlo za enotno zdravljenje. Za odločbo ZZZS za ortopedsko operacijo pa so potrebovali pozitivno strokovno mnenje z Ortopedske klinike v Ljubljani. Tam so doživeli nočno moro v obliki ortopedinje Schara. Priti do njenega mnenja je bila prava kalvarija, polna strahov in stisk.
Starši so vsak dan več tednov klicali na Ortopedsko kliniko, da bi izdala mnenje, a se ni oglasila. Na kliniki so jim govorili, da je na dopustu, največkrat pa pojasnil sploh ni bilo. Obupani oče se je na koncu po več tednih ob klicu centrali na kliniki predstavil kot doktor z izmišljenim imenom. Schara je klic sprejela v manj kot minuti.
Schara je igrala naravnost podlo igro. Kot kaže iz nečimrnosti, češ le zakaj starši vodijo svoje otroke s cerebralno paralizo na zdravljenje drugam, od nje ni bilo ne pozitivnega ne negativnega mnenja. Na negativno mnenje bi se starši lahko vsaj pritožili, tako pa nič. Datum načrtovane operacije v ZDA se je bližal, starši so bili v vse večji stiski. Citiramo izkušnjo mame: »Minevali so dnevi, tedni, jaz pa nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Neštetokrat sem klicala na Ortopedsko kliniko. Vsakič so me vezali k nekomu drugemu, nikoli nisem dobila pravega sogovornika, ki bi mi lahko pojasnil, kaj se dogaja z mnenjem. Ga. Žužek iz ZZZS je na mojo prošnjo poslala tri urgence na Ortopedsko kliniko glede mnenja, ampak vsemogočna ortopedinja Schara tudi na njihove urgence ni odgovorila. Vse je kratko malo ignorirala.«
Mama je v obupu skušala priklicati takratno strokovno direktorico UKC dr. Mišo Pfeifer oziroma ljudi iz njene pisarne. Pojasnila jim je, da Schara ignorira vse urgence ZZZS. Prav tako, da starši drugega otroka (bili so v podobnem položaju kot ta mama), tudi še niso dobili strokovnega mnenja od Schare. Tudi v pisarno strokovne direktorice je potem vztrajno klicala in stvari so se končno premaknile. »Še danes ne vem, kako so jo prisilili, da je spisala mnenje za mojega sina in deklico od drugih staršev.«
K sreči je bilo pozitivno in je ZZZS plačal obe ortopedski operaciji. »Ne morem razumeti, da je lahko zdravnik tako aroganten, nekorekten in s katastrofalnim odnosom, pri čemer mu nihče nič ne more. Mar ne bi morali zdravniki delati izključno in samo v dobro pacienta? Gre za najšibkejše paciente, naše otroke, ki so komaj začeli živeti.«
Podobne izkušnje s tedanjo vodjo otroškega oddelka na ortopediji so imeli še drugi starši. V enem primeru ji je ZZZS poslal kar devet urgenc glede mnenja za ortopedsko operacijo v Gradcu, pa se sploh ni odzvala. Starši so vsak dan več tednov klicali na Ortopedsko kliniko, da bi izdala mnenje, a se ni oglasila. Na kliniki so jim govorili, da je na dopustu, največkrat pa pojasnil sploh ni bilo. Obupani oče se je na koncu po več tednih ob klicu centrali na kliniki predstavil kot doktor z izmišljenim imenom. Schara je klic sprejela v manj kot minuti.
Si predstavljate, da bi takšna oseba z zavržnim odnosom do najmlajših pacientov postala generalna direktorica UKC Ljubljana!?
