»Zakon vojne pravi, da se ovaduhe in izdajalce postreli. (…) Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« je pred dobrim mesecem na prireditvi na Poreznu grmel Tit Turnšek. In takih revolucionarnih srečanj pod rdečo zvezdo je vse več, čeprav je od druge svetovne vojne minilo že sedem desetletij in bi jih moralo biti vse manj. Enako borcev. Ampak ti se očitno množijo ali reinkarnirajo v mlade partizane in partizanke, da jih vse polno. Nekako v skladu s teorijo o širjenju vesolja: bolj staro je, več ga je. Predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB bi še nekako razumeli, saj je bil ob koncu krvave državljanske vojne leta 1945 star sedem let.
Samo maja, ko ZZB slavi 70 let zmage komunistične revolucije (komunisti pravijo, da gre za zmago nad nacizmom in fašizmom) in sramotno priključitev Slovenije k Jugoslaviji, bo kar 63 prireditev (ena, dve na dan, samo v prvih desetih dneh maja od tri do šest na dan), katerih organizator bo centrala ZZB ali njihove podružnice. Pri tem ne gre samo za okroglo 70. obletnico, temveč tudi za bizarne dogodke med vojno, za katere ZZB meni, da jih je treba primerno počastiti. Očitno vse za to, da se nekaj dogaja in da grmijo izza govorniškega odra. Tako slavijo obletnico napada na vlak, izgradnjo in uničenje bolnišnice, prvega napada, sežiga, prihoda ranjencev, partizanskega pohoda, streljanja, če ne najdejo nič konkretnega, je dovolj spomin na »nacistični teror« in »tragični dogodek«. Pravzaprav je čudno, da se ne spomnijo tudi dogodka, ko so pobili največ ljudi. 18. maja 1945 so namreč Britanci začeli partizanskim klavcem izročati ljudi, ki so se zatekli v Avstrijo. Bilo jih je 220.000, od tega so večino pobili.