V zaporu leta 1948 je moral Jože Brejc Udbi govoriti tudi o nasilniški naravi Vitomila Zupana: »Pri ROF-u je /Zupan/ večkrat streljal, a se ne spomnim ob kakšnih priložnostih. Grozil je napovedovalki Bebi Černičevi z revolverjem med oddajami radia samega – in sicer iz različnih vzrokov, med njimi tudi zategadelj, ker je slabo napovedovala.«
Izživljanje s streljanjem
»V svojih stanovanjih v Črnomlju je streljal izredno pogosto. Večeri s pijačo so redkokdaj minili brez streljanja. Večinoma je hotel sestreliti kakšen predmet: luč, sliko, žebelj na steni itd. Revolver je potegnil iz etuija brez kakšnega posebnega vzroka, navadno sredi pogovora, ko so ljudje kaj podobnega najmanj pričakovali. Zato so se prestrašili. Zupanu je bil njihov strah všeč, zato je navadno dolgo časa meril izbrani predmet, se z orožjem igral, zraven pripovedoval najrazličnejše šale, se norčeval s strahopetnimi ljudmi – in ko so mislili, da ne bo ustrelil, je ravno takrat počilo.
Predvsem je na ta način teroriziral Vladošo Simčičevo, tirana in ing. Simčiča, s katerimi je ves čas stanoval. Spominjam se, da je mnogokrat streljal v prisotnosti Jos. Vidmarja, ki se je Zupanovih strelov zelo bal in ga neprestano prosil, naj ne strelja. Če pa je Zupan streljal, se mu je spremenil obraz, po strelu pa je bil navadno silno mračen. Ljudje okoli njega po strelu navadno niso protestirali, ker so se bali ali njegovega posmeha ali pa, da bi prav njim navkljub še enkrat streljal. Tako tudi Vidmar, ki je vsepovsod protestiral zoper streljanje, ni hotel drezati v Zupanovo sršenovo gnezdo.«
Partizansko razbijanje pohištva
»V Črnomlju, ko sva skupno razbijala pohištvo v njegovi sobi, je prišel gledat razbijanje gospodar sobe – Koren. Ko je šel ven, je Zupan vzel sekiro in se postavil v zamahu vrh stopnic – da bi razklal vsakega, ki bi se drznil priti v njegovo sobo.
Otroci so se Zupana bali. Ko se je v Črnomlju pojavil na ulici – so se razbežali. Slišal sem ga, kako je vpil za njimi. ʻBežite, bežite, sicer vas bom treščil ob zid, da se bo iz vas napravil riž.ʼ
Ko smo se peljali iz Ravne Gore v kamionu proti Trstu, je stal na pločniku avtomobila in me s tem plašil, ker sem se bal, da bo na kakšnem ovinku zgrmel na cesto. Ko je končno le zlezel na kamion, je začel iz svoje brzostrelke spuščati rafale, čeprav smo ga vsi prosili, naj bo že zaradi vojaškega položaja miren, če zaradi drugega ne.
Vendar ga je bilo vselej nesmiselno prositi, ker če si ga moledoval, naj ne strelja, je streljal nalašč.«
Kolikor let, toliko strelov
»Svoj rojstni dan zmeraj proslavi na tale način: Okoli ene ponoči, ko njegovi povabljeni mirno pijejo in se razgovarjajo, vstane in odda toliko strelov, kolikor let je izpolnil. Nato mirno sede med preplašene in začudene ljudi ter izjavi z najbolj vsakdanjim glasom: ʼOb tej uri sem se rodil.ʼ
V Trstu na dan zmage je v večernih urah odprl okna v radiu in začel spuščati rafale preko streh. Italijani v radiu so prestrašeno bežali iz prostorov. Tov. Vera je Z. vlekla od oken in ga prosila in mu grozila, naj ne strelja. Zupan pa kar naprej. Res pa je, da so po vsem mestu takrat naši vojaki od veselja streljali – a Angleži in Amerikanci – v strahu, da je prišel splošni napad, začeli z oklepnimi avtomobili dirjati po mestu. Politično je bilo to streljanje skrajno nespametno.
Zdi se mi, da je imel v Trstu nekaj pretepov z Italijani in zavezniki – še v maju 1945.
Pripovedovali pa so mi naslednjo zgodbo (ki sicer ne spada pod to rubriko).
V letu 1946 ga je radio (Ante Novak) poslal v Trst, naj bi si ogledal položaj, se razgovarjal z ljudmi in napisal za radio reportažo o Trstu in o življenju naših ljudi pod zavezniško okupacijo. Zupan je odšel v Trst in tamkaj ostal par dni. Šel se je tudi kopat (ali pa se samo sprehajal po pomolu). Napletel je pogovor z dvema angleškima častnikoma, ki sta začela blatiti Jugoslavijo in Tita. Zupan je oba potolkel s pestmi na tla – enemu je razbil zobe, obema pa pobral vojaški čepici in odšel.
Ko so ga v radiu vprašali. ʻAli si prinesel reportaže?ʼ je odgovoril: ʻSem.ʼ ʻNo?ʼ In jim je vrgel na mizo svoj vojni plen – obe častniški čepici: ʻEvo – reportaže.ʼ«
Odnos do matere skrajno brutalen
»Prvi dan, ko smo prišli v Ljubljano, me je okoli dveh popoldne prosil, naj ga peljem k njegovi materi. Bil je skrajno vinjen. Ko sva se z avtomobilom ustavila pred hišo njegove matere, je stopil iz avtomobila in spustil v zrak rafal iz brzostrelke. Neka ženska se je pojavila na oknu in vsa preplašena sklenila roki, češ: kdo se je vrnil. Videl sem pozneje, da je bila ta ženska njegova mati, ki je vsa drgetala, ko se ji je sin vrnil iz vojske. Za njegovim hrbtom me je prosila, naj ostanem pri njih. Ker sem videl, kako se mati Zupana boji, sem ga sili, naj gre in ga odpeljal s seboj.
Njegov odnošaj do matere je skrajno brutalen. Večkrat ji grozi z udarcem, predvsem pa jo zasmehuje in zapostavlja. Iz njenih materinskih čustev se je stalno norčeval. Baje izvira njegovo sovražno razmerje do matere iz otroške dobe, ko ga mati ni branila pred očimom, ki je z Zupanom po živinsko ravnal.
Nikdar nisem videl, da bi ženo pretepal, grozil pa ji je večkrat. Kadar je bil pijan, se ga je žena strašno bala, me prosila, naj ostanem pri njih, predvsem pa poskušala skriti orožje. Ker pa ga je parkrat skrila, je še bolj podivjal, in še bolj grozil. Zato poslej orožja ni več skrivala, ampak dopuščala, da je streljal in navadno streljanje tiho prenašala. Jasno je, da je ob takih priložnostih jokala.«
Razširjal mrtvaško razpoloženje
»Leta 1947 je Z. žena zjutraj udarila svojega sina. Opoldne, pri kosilu, na katerem sem bil navzoč, je Z. začel svojo ženo zaradi tepeža zmerjati in ji dejal: ʻŠe enkrat ga udari pa bom kupil takšne kroglice (strup) in vse zastrupil.ʼ Žena ni smela v opravičilo reči nobene besede in je jokala.
Eden izmed načinov njegovega teroriziranja je bil tudi ta, da je grozil svojcem ali prijateljem s samouničenjem. V Črnomlju je večkrat poskušal ali kje skočiti ali pasti z okna itd. Enkrat je izpalil vase cel šaržer iz revolverja (a so bili vsi metki sabotirani). Izredno pogosto je meril z revolverjem v samega sebe, si ga nastavljal na senci ali prsi. Razširjal je dejansko okoli sebe tako mrtvaško razpoloženje, da je bilo človeka včasih groza. Tako se je mislil v februarju 1947 potopiti v barju in sicer na ta način, da bi zlezel v jarek in se v blatu in vodi zadušil. Kadar je bil zelo vinjen, je človek zmeraj poleg njega čutil smrt. Takrat je znal plezati tudi po stenah. Neprestano je iskal najbolj nevarno izživljanje. V avtomobilu npr. je drhtel od veselja, če je izgledalo, da se bo pripetila nesreča ali pa je bila vožnja nevarna.«
Zupan in Pirjevec pri Kocbeku
»V februarju 1947 sta z Ahacem /Dušanom Pirjevcem/ razgrajala v Nunski ul. št. 4, kjer stanuje Kocbek. Hišniku sta se izdala za Tržačana, ki imata nujen sestanek s Kocbekom. Govorila sta italijansko. Razbijala sta po vratih Kocbekovega stanovanja in žaljivo govorila. Zupan je menda imel revolver in je hotel ustreliti skozi ključavnico, ker jima niso hoteli odpreti. Vsekakor pa je grozil, da bo ustrelil in preplašeni ljudje v stanovanju so bežali iz hodnika.
V isti dobi je neko jutro zahteval od hišnika v muzeju, naj ga spusti v stavbo, češ, da ima pregled (izdal se je menda za neko oficielno osebo). Preplašeni hišnik mu je odprl in Zupan se je šel pretepat v spodnje dele muzeja s srednjeveškimi viteškimi oklepi. Kako se je dogodek v potankosti odvijal, ne vem, vem pa, da se je Z. silno zabaval, ko je pripovedoval o preplašenosti čuvaja, ki ga je moral pri 'pregledu' spremljati.« (Zapisnik zaslišanja, 21. 10. 1948, SI ZAL LJU 85, t. e. 512, a. e. K 26–49)
Tako Jože Javoršek (Brejc) na zaslišanju 21. oktobra 1948.
Kocbek o nočnem »obisku«
Edvard Kocbek je v svojem dnevniku dogodek 17. februarja 1947, ki ga je omenil Javoršek na zaslišanju, takole opisal (Edvard Kocbek, Dnevnik 1947, Ljubljana, 1993, str. 43–45): »Čim se je Franček /Brejc oz. Jože Javoršek/ pokazal v sprejemnici, sem ga hudo pogledal in ga mrko napadel: ʻZdaj pa povej, zakaj noriš ponoči in uprizarjaš idiotske scene pred stanovanjem?ʼ Na ta moj izpad je bil že pripravljen. Takoj sem mu bral na obrazu, da ima lažjo vest, kakor sem si predstavljal. Sedel je v naslonjaču in se tolkel po kolenih: ʻNič nisem kriv, tokrat sem popolnoma nedolžen. Ravnokar sem zvedel, da sta to bila Vitomil Zupan in Dušan Pirjevec. Snoči sem odšel naravnost od vas v Rožno dolino in tam prebil noč. Šele danes sem bil pri Zupanu, ki mi je razložil ponočne dogodke.ʼ«
Nesrečni žrtvi dosedanjega človeštva
»Moja jeza ni bila nič manjša: ʻVseeno poslušaj, kajti moralno si kriv, ker si tragikomični Sančo Pansa Zupanov in ker obožuješ Zupanove idiotizme. Toda vedi, da bi snoči zaradi svoje neumnosti pred našimi vrati lahko oba izgubila svoje življenje. Če bi delala sumljive neumnosti pred našimi vrati, bi dr. Zdravič, ki jima je odprl vežna vrata, ker sta govorila tržaški dialekt, streljal nanju, ker sta se mu zazdela sumljiva, čim sta na stopnišču samo med seboj spregovorila slovensko. Toda pustimo to. Ocenjujem izraze teh dveh idiotov in ti pravim, da si kompletna šema, ker jima delaš žalostno družbo, misleč, da sta ta dva genialna anarhista, vzvišena nad gnilo ljubljansko družbo, in da imata a priori rimbaudovske privilegije, toda zelo se motiš in pri tem razodevaš svojo omejenost, ker ne vidiš, da sta to dve tragični žrtvi, ki ju preganjajo Erinije. Ali dobro razumeš moje besede? Ta dva človeka zasledujejo sence mrtvih, ki sta jih poklala. To je banalno rečeno, vendar te opozarjam, da je to enostavna, vendar strašna resnica. Hočem ti ob tej ponočni avanturi podreti iluzije, ki jih imaš mnogo o teh dveh igralcih. Oba igrata, oba pa nekaj prikrivata. Ali ne razumeš, zakaj se ta dva tipa družita? Vrane skupaj letijo, gliha vkup štriha. To nista realista niti genija niti zanimiva esteta ali somnambulista, to sta dve nesrečni žrtvi dosedanjega človeštva. Saj se mi smilita, toda nikakor se mi v tem trenutku ne smiliš ti, ki si z odprtimi usti strmel v oba grozotno ujeta in vezana človeka.ʼ
Žena je prišla in slišala zadnje besede: ʻFranček, tudi ti si jima malce podoben. Ali nisi nekoč z naslado govoril o tenenteju, ki si ga iz zasede ubil? Ali se spomniš naslade, s katero si obnavljal ta 'partizanski spomin'?ʼ
Pričel je jecljati. Dejal sem kar v liniji ženinih besed: ʻPoznam nekatere partizane, ki ponoči ne spijo, ker so nepravilno ubili sočloveka, tako imenovanega nasprotnika.ʼ
Branil se je: ʻPoznam v pijanosti Haceta, Dakija /Stanka Semiča/, Petra Skalo /Petra Stanteta/ in nikoli nisem pri teh ljudeh, ki so na stotine ljudi pobili, našel panike in nemirne vesti.ʼ«
Anarhistično ubijanje ljudi
»ʻPusti aritmetiko in geometrijo, to se ne da seštevati in tehtati. Taki primeri so. Predvsem pa obstaja živa usoda tistih neborcev, ki so pasivno, za hrbtom ali pa svobodno, preračunano ali pa celo anarhistično ubijali ljudi. Pustimo ..., on ima trdo kožo, ker je neumen kakor noč. Govorim o živem človeškem tkivu, ki zavestno greši in danes trpi pod kompleksom Erinij. Čudim pa se predvsem tebi, ki tega nisi spoznal in dognal. Pazi, pazi in še enkrat pazi, kaj delaš, človek mora dajati odgovor. Najbolje je, da daješ odgovore iz dneva v dan samemu sebi.ʼ
Bil je bled in simpatičen. Neroden in nepristen je bil samo še takrat, ko je poročal, da se je z Zupanom skregal, da dobro pozna Pirjevca itd.
Med drugim je povedal, da sta Zupan in Pirjevec imela v žepu letak proti komunistični diktaturi, podpisan z inicialkami E. KOC. in ki sta ga mislila prebrati. Po mestu sta ustavljala ljudi in jim zaupno pripovedovala, da bo današnji režim kmalu vrag vzel, in sta uživala nad veselimi obrazi.«
Tako Edvard Kocbek v svojem dnevniku za 17. februar 1947.