V pogovoru odkrito spregovori o zdravstvu, izgorevanju, zaupanju v zdravnike, pisanju, družini in iskanju ravnovesja med različnimi življenjskimi vlogami. Intervju razkriva tudi, zakaj verjame, da je prav komunikacija znanosti njegovo najpomembnejše poslanstvo.

Vaše življenje je razpeto med zelo različne svetove. Imate kdaj občutek, da živite več vzporednih življenj?

V resnici je to, kar počnem, zelo raznoliko. Če primerjam delo v Kliničnem centru, vplivništvo in pisanje, gre za povsem različna področja, ki zahtevajo drugačen način razmišljanja in drugačen fokus. Ko sem v službi, je moja glava polna podatkov in medicine. Takrat dobim ogromno ustvarjalnih idej, ki bi jih najraje prelil na papir. Ko sem na dopustu, nekje ob morju, in več dni samo pišem, pa začnem pogrešati tudi klinično delo.

Živim torej eno samo življenje, ki pa je izjemno raznoliko. In to mi ustreza. V zadnjem času imam sicer toliko različnih obveznosti, da je kakšnih morda že nekoliko preveč. Poleti stvari navadno nekoliko potihnejo in takrat naredim nekakšen pregled svojega življenja. Če sem do zdaj predvsem gradil in širil svoje dejavnosti, bom v prihodnjem letu verjetno kakšno tudi skrčil ali opustil, da bom imel več časa za tiste, ki mi pomenijo največ.

Če bi vam nekdo pri dvajsetih letih povedal, da boste čez nekaj let zdravnik, pisatelj, televizijski voditelj in eden najbolj branih slovenskih avtorjev, bi mu verjeli?

Od nekdaj sem bil samozavesten in sem verjel v svoje sposobnosti. Res pa je, da sem imel prav okoli dvajsetega leta hude težave s tesnobo, nespečnostjo in anksioznostjo. Mislim, da se s tem spopada veliko mladih, še posebej v današnji hiperproduktivni družbi. Če bi mi takrat nekdo povedal, da bom razvil tako spodobno kariero, bi mu bil zelo hvaležen. To bi namreč pomenilo, da se bo kljub dvomom, strahovom in neprespanim nočem vse uredilo.

Pogosto pa rečem tudi, da bi zelo težko verjel nekomu, ki bi mi pred petnajstimi leti napovedal, da bom enkrat ali dvakrat na teden sedel v maskirnici, imel na obrazu ličila in stal pred televizijskimi kamerami. Vse to se je zgodilo spontano, skoraj mimo mene. Vedno sem vedel, da bom nekoč pisal, to sem si res želel.

Nikoli pa si nisem predstavljal, da bom televizijski voditelj. To ni bila pot, ki bi jo kadarkoli načrtoval. Pojavila se je kot priložnost, da svoje poslanstvo komunikatorja znanosti, v katero močno verjamem, razširim z Instagrama na televizijo. Danes to delo opravljam predvsem zato, ker verjamem, da ima smisel. Da je to nekaj, za kar sem bil na neki način ustvarjen in kar sem si, čeprav se tega dolgo nisem zavedal, vedno želel početi.

Medicina je poklic, ki človeka zaznamuje za vse življenje. Kdaj ste začutili, da je to res pot, po kateri želite iti? Vemo, da ste že na gimnaziji pisali dramska besedila.

Na gimnaziji sem zelo rad pisal, najbolj od vsega me je veselil dramski krožek in dosti boljše ocene sem imel pri slovenščini in filozofiji kot, denimo, biologiji in kemiji. Ampak hkrati me je od nekdaj zanimalo človeško telo. Privlačil me je tudi sam poklic zdravnika, ker sem imel občutek, da človek z njim pridobi ogromno uporabnega znanja in neke posebne moči.

Spomnim se dogodka v restavraciji. Ravno smo želeli naročiti, ko so pritekli reševalci pomagat človeku, ki se je zgrudil. Takrat sem pomislil, kako neverjeten občutek mora biti, da znaš, veš, kaj narediti, in lahko mirno pristopiš ter pomagaš. To se mi je zdelo eno najdragocenejših znanj, kar jih človek lahko pridobi.

Primož Lavre

Karkoli se zgodi na svetu – zapirajo se tovarne, je vojna ali mir – zdravnika ljudje vedno potrebujejo. Ima znanje, s katerim lahko pomaga kadarkoli in kjerkoli. Na ta poklic sem vedno gledal z velikim spoštovanjem. Če je kdo od naših zbolel, mi je človek v beli halji predstavljal moč v najlepšem pomenu besede.

Tako sem videl tudi svojo prihodnost. Nikoli pa nisem verjel, da bo medicina moje edino področje. Vedel sem, da bom verjetno tudi pisal, nastopal in veliko bral. Danes se mi zdi, da se vse to z medicino zelo lepo prepleta.

Vas je zdravniški poklic naredil bolj optimističnega ali bolj realističnega človeka?

Če delaš v našem zdravstvenem sistemu, moraš zelo paziti na svoje razpoloženje. Zavestno moraš iskati pozitivno perspektivo, ker je delo pogosto zelo težko. Razmere so včasih zadovoljive, drugič slabe, velikokrat pa povsem nevzdržne. Ne gre za velike stvari, temveč za osnove: sediš na stolu, ki si ga ne moreš niti pravilno nastaviti, zato te boli hrbet, prostori niso klimatizirani, računalniška oprema je zastarela, take zadeve.

Na srečo je za paciente dobro poskrbljeno. Standardi njihove obravnave so zelo visoki, medtem ko kader vse bolj izgoreva. Da o parkiriščih sploh ne govorim – praktično jih ni.

Toliko nam je uspelo doseči, da smo si izborili vsaj kolesarnico. Ob takšnih razmerah moraš ves čas ohranjati v mislih, zakaj si sploh želel postati zdravnik in kaj ti ta poklic pomeni. V domači pisarni imam polico, na kateri hranim pisma pacientov. Ljudje, ki so ozdraveli ali preživeli, so mi pisali in se mi zahvalili. Včasih ta pisma vzamem v roke in jih znova preberem.

Moram pa priznati, da z leti tudi sam čutim, kako me ta začetni idealizem počasi zapušča. Prikrade se tudi nekaj obupa. Še posebej v lanskem letu, ko so začeli zdravnike dodatno omejevati – kje lahko delamo in kaj lahko delamo. Naša stavka traja že štiri leta, pa se zaradi tega skoraj nihče več ne vznemirja. To človeku vzame voljo, ga izčrpa in oteži delo.

Veliko mojih kolegov je v zadnjih letih zapustilo javni sektor. Zato res ne vem, kdaj bo prišla tista kaplja čez rob in ali bomo naš zdravstveni sistem, ki ga sicer zelo cenim kot solidarnostni javni sistem, še lahko rešili. Resnično upam, da se bodo stvari izboljšale.

V Sloveniji veliko govorimo o čakalnih dobah, premalo pa o ljudeh, ki sistem vsak dan držijo pokonci. Kaj bi si želeli, da bi javnost bolje razumela o delu zdravnikov?

To je bil tudi eden od razlogov, da sem napisal Življenje v sivi coni. Takrat sem zelo močno čutil ta razkorak. Bili smo mi in oni – mi v belih haljah v bolnišnici, vi pa zunaj. Niste smeli skozi vrata, čakali ste pred bolnišnico, spraševali, katero masko potrebujete. Dobil sem občutek, da ljudje na nas gledajo kot na nekoga, ki vse ve in ima vse pod nadzorom.

Hotel sem pokazati, da smo tudi zdravniki samo ljudje. Da imamo dvome, imamo znanje, ampak tudi neznanje. Imamo svoje življenje, ki ni popolno. Želel sem opisati, kako je videti naše delo.

Odziv na knjigo je bil izjemno pozitiven in mi je vrnil nekaj optimizma. Ugotoviš, da ljudje v resnici želijo slišati tudi tvojo plat zgodbe. Želijo razumeti in želijo biti del tega. Še danes mi ogromno pacientov na urgenci in oddelkih pove, da so brali moje knjige ali gledali moje oddaje. To mi veliko pomeni.

Lepo mi je spoznati ljudi, ki so se pustili povabiti v moj svet. Moje knjige so precej osebne in intimne. Tisti, ki so jih prebrali, so z mano doživeli kovid. V mejah normale pa tudi tisti del zdravniškega poklica, ki s kovidom ni povezan. Zato se z bralci pogosto počutim kar malo povezanega.

Pandemija je zdravnike za kratek čas postavila skoraj na piedestal, nato pa je sledilo precej nezaupanja. Kako ste doživljali ta obrat in vse, kar se je dogajalo v zadnjih letih?

Mislim, da se je prav med epidemijo kovida začelo krhati zaupanje v zdravnike. Takrat smo predlagali ukrepe in postavljali pravila, ki ljudem niso bila všeč. Mi smo videli, kako število bolnikov narašča in kako na intenzivnih oddelkih zmanjkuje prostora. Predlagali smo zapiranje restavracij, omejevanje druženj, česar ljudje seveda niso sprejeli. Nenadoma smo stali drug proti drugemu.

Potem so prišla še vprašanja o cepljenju – ali je varno ali ni. Od takrat se mi zdi, da vse skupaj leze samo še navzdol. Čakalne dobe so vedno daljše. Ljudje pa ne gledajo sekretarja na ministrstvu, ampak zdravnika. Vprašajo se, zakaj ne dela več.

Pogosto slišimo: »Mi smo ga izobrazili, mi smo mu plačali študij!« Kot da študij vseh drugih poklicev v Sloveniji ni brezplačen. Če nekdo konča strojništvo, mu nihče ne očita, da bi moral naslednjih deset let delati v javnem sektorju. Pri zdravnikih pa se takšni očitki pojavljajo.

Težava je v tem, da številnih problemov sami sploh ne moremo rešiti. Mi lahko zdravimo ljudi. Kdo pa odpira in zapira ambulante? Kdo podeljuje koncesije? Kdo ustvarja pogoje za delo?

Za organizacijo, prestrukturiranje in razvoj sistema so odgovorni vlada, ministrstvo, vodstva ustanov in direktorji. Problem pa je, da lahko igrajo na karto populizma z izjavami, da so zdravniki pohlepni, da ne delajo ali da hočejo vedno več. Velik del javnosti temu žal verjame. Pritisk pa nato pade na zdravnike.

Že v Sivi coni sem jasno zapisal, da temeljna logika nobene države ne bi smela biti »mi proti zdravnikom«. Zdravnik je na isti strani kot bolnik. Če imam jaz boljše pogoje za delo, bo imel tudi pacient boljše pogoje za zdravljenje. To gre z roko v roki. To nenehno omejevanje, kazanje s prstom in označevanje zdravnikov za pohlepne se mi ne zdi pravično.

Seveda pa tudi zdravniki nismo vsi enaki. Kot v vsakem poklicu so med nami različni ljudje. Nekateri so bolj pohlepni, drugi manj. Nekateri delajo s srcem, drugi le zato, da bi odplačali kredit. Nismo popolni; smo pa vendarle ključni kader, ki stoji na strani bolnika, ne pa negativci, kakor se nas je skušalo prikazati v zadnjih letih. Takšen odnos škodi vsem.

Se vam zdi, da je danes večji problem slovenskega zdravstva pomanjkanje kadra ali izgorevanje ljudi, ki ostajajo?

Sistem postaja vse zahtevnejši, hkrati pa privablja vse manj mladih. Če medicino primerjamo z zasebnim sektorjem na področju računalništva, strojništva ali drugih poklicev, so razmere neprimerljivo slabše. K temu prispeva tudi vse, kar zadnja leta poslušamo in beremo – nezadovoljstvo, napadi na zdravnike in splošen gnev. To ni okolje, ki bi mlade spodbujalo.

Primož Lavre

Poleg tega si marsikateri mlad človek želi ustvariti družino. Želi imeti možnost dela od doma, plačila po učinkovitosti, kolektivnega dopusta. Infektologi kolektivnega dopusta ne poznamo; ljudje zbolevajo podnevi in ponoči, med poletnimi počitnicami in med božično večerjo. Gre za popolnoma drugačno delo, ki se niti za tri ure zares ne ustavi.

Mladi danes medicine ne izbirajo več na enak način kot nekoč. Če se zanjo sploh odločijo, pogosto razmišljajo predvsem o tem, katera specializacija jim bo omogočila kakovostno življenje. Veliko jih želi postati radiologi, oftalmologi ali dermatologi. To so specializacije, kjer se lahko, če želiš, umakneš v zasebni sektor ali delaš tudi drugje po svetu.

Mlajše generacije zato pogosto ne razmišljajo več predvsem o tem, kaj jih znotraj medicine najbolj zanima, ampak katera specializacija jim bo omogočila največ ravnovesja med delom in zasebnim življenjem. Ali so zaradi tega sebični? Jaz ne bi prehitro kazal s prstom. Vsak od nas ima omejen čas na tem svetu. Ali ni povsem človeško, da si ga želi organizirati tako, da bo miren, zadovoljen in bo imel čas tudi za svojo družino?

Kaj je rešitev? Ne vem. Če bi jo poznal, bi ustanovil politično stranko in se z veseljem lotil tega problema. Verjetno obstajajo v tujini sistemi, ki delujejo bolje in bi se lahko po njih zgledovali. Predvsem pa bi morali prenehati šikanirati zdravnike in jih nenehno omejevati. Te »vojne« ni mogoče dobiti.

Ali vas kot zdravnika bolj skrbi oziroma žalosti stanje zdravstvenega sistema ali odnos družbe do zdravnikov?

To gre z roko v roki. Bolj ko je zdravstveni sistem obremenjen, več je nezadovoljstva med ljudmi. Manj ko je zdravnikov, več je možnosti za napake. Starejši ko so prostori in slabši ko so pogoji, težje boš dobil kader, ki bo tam z veseljem delal in tudi ostal. Vse je med seboj povezano in tako nastane začaran krog.

Če se ladja potaplja, ni prava poteza kapitana (torej politike), da čez krov vrže še enega veslača in pričakuje, da bodo drugi zato veslali hitreje. Okrepiti moraš sistem. Kako naj ljudje v takšnih razmerah sploh pridejo do boljših rešitev? Mogoče z majhnimi koraki. Meni bi že veliko pomenilo, če bi bile po celotnem Kliničnem centru nameščene klime. Ko ves dan hodiš po stopnicah gor in dol pri 34 stopinjah, to res ni normalno.

Kaj vas je osebno prepričalo, da ste se odločili za specializacijo iz infektologije?

Infektologija je izjemno zanimiva in zelo raznolika stroka. Ni omejena na en organ ali eno starostno skupino. Poleg tega je večina bolezni, ki jih zdravimo, ozdravljivih, kar je pomembno tudi za psihološko zdravje zdravnika. Zdravljenje okužb je vzročno – ugotoviš vzrok bolezni in ga zdraviš z ustrezno terapijo.

Prepričal pa me je tudi kolektiv. Ko sem se odločal za specializacijo, sem imel občutek, da se ljudje na kliniki res dobro razumejo in sodelujejo. To mi je veliko pomenilo.

Na splošno je infektologija fantastična, izjemno zanimiva in zelo kompleksna stroka. Naziv specialista imam že več kot dve leti, pa kljub temu mislim, da se bom kot pravi specialist zares počutil šele nekje pri 55 ali 60 letih, ko bom imel za seboj 20 let izkušenj, branja in dela.

Je to tudi stroka, v kateri se ves čas dogaja kaj novega in se nenehno učite?

Seveda. Tudi epidemiologija je sama po sebi takšna. Videli smo kovid. Pride neki virus in ustavi ves svet. Pri našem delu res nikoli ni dolgčas in vedno nas bodo potrebovali. Žal pa že opažamo trend, da mlade to področje vse manj zanima. Ko sem se sam vpisoval na infektologijo, je bila vrsta kandidatov. Danes pa skoraj vsi želijo na radiologijo.

Vas je kdaj kakšen pacient nehote naučil več o življenju kot katerakoli knjiga?

V prenesenem pomenu zagotovo. Težke in žalostne zgodbe te vedno znova opomnijo, kako hvaležen si lahko, da si zdrav, da imaš zdrave otroke in zdrave starše. Da življenje ni neskončno in ne sme biti samoumevno. Včasih je to težko, ker te skoraj vsak teden kdo spomni, da čas teče, da se staramo, da smo krhki in minljivi in izpostavljeni ogromno hudim boleznim. Najlažje bi bilo na vse to nekoliko pozabiti.

Po drugi strani pa te prav te izkušnje pripeljejo do zelo jasnega zavedanja življenja tukaj in zdaj. Veliko nepomembnih težav zaradi tega preprosto izgine. Prideš v službo, imaš tisoč skrbi, z nekom si se sprl, nekdo ti gre na živce, razmišljaš o popolnoma nepomembnih stvareh. Potem pa srečaš bolnike, ob katerih se znova zaveš, kaj je v življenju res pomembno.

Primož Lavre

O tem pišem tudi v svoji tretji knjigi V mejah normale – o perspektivi, ki ti jo nudi delo v medicini. Za to bom Kliničnemu centru vedno hvaležen.

Leta 2017 ste bili kot mlad zdravnik del humanitarne medicinske odprave v Zambiji. Vas je ta izkušnja zaznamovala kot zdravnika in človeka? Je spremenila vaš pogled na življenje?

To je bila ena najlepših in najbolj norih izkušenj v mojem življenju. Ponudila mi je popolnoma drugačno perspektivo. Tam vidiš, kako so ljudje kljub revščini in številnim težavam lahko sočutni, odprti in zadovoljni. Ni jim nujno grozno. Mi pogosto pomislimo: »Joj, ubogi ljudje v Afriki!« Pa vendar sem na ulicah Nangome srečal veliko ljudi, ki so bili bolj nasmejani kot marsikdo v Ljubljani.

Še danes se spomnim, kako hvaležen sem bil, ko sem po enem mesecu prvič stopil pod topel tuš. Doma se mi zdi tuširanje samoumevno, takrat pa sem samo stal pod toplo vodo in razmišljal, kako neverjeten občutek je to. Takšne izkušnje so izjemno dragocene. Mislim, da je dobro, da človek kdaj doživi obdobje, ko mu je nekoliko neprijetno. Domov se vrne drugačen.

Medicina se hitro razvija, umetna inteligenca prihaja tudi v ambulante. Kaj bo po vašem mnenju vedno ostalo nezamenljivo človeško v medicini?

Mislim, da ljudje še vedno najbolj zaupamo ljudem. Danes vsi uporabljamo umetno inteligenco. Pomaga nam pri delu, nekaj napiše, nekaj predlaga. Toda pri pomembnih stvareh – diagnozah, življenju, prognozi bolezni – človek še vedno potrebuje drugega človeka.

Velik del medicine, predvsem družinske medicine, temelji prav na odnosu. Marsikateremu starejšemu človeku že sam obisk zdravnika pomeni pomemben dogodek, ker ga tam nekdo posluša, mu nekaj razloži in svetuje. To je lahko že samo po sebi terapevtsko.

Drugo vprašanje pa je odgovornost. Če bo umetna inteligenca namesto radiologa odčitala rentgensko sliko in zapisala, da ni znakov raka, potem pa se bo izkazalo, da je bil rak ves čas prisoten – kdo bo odgovoren?

Zato bo moral nekdo tak izvid vedno potrditi, tudi če ga bo pripravil računalnik. Nekdo bo moral zanj prevzeti odgovornost. Podobno kot pri avtomobilu – če pride do nesreče, je v njem nekdo, ki drži volan in odgovarja za posledice.

Že prej smo omenili, da ste veliko pisali že v mladih letih, še kot deček na dedkov pisalni stroj. Kdaj ste prvič pomislili, da bi lahko zgodbe iz ambulante postale literatura?

Pravzaprav med pandemijo. Takrat se je dogajalo toliko izjemnih stvari, da sem najprej razmišljal, da bi začel pisati blog, nekakšno poročilo o dogajanju. Potem pa sem si rekel: ne, zdaj je priložnost za knjigo. In to takšno, s katero bi ljudem pokazal ta naš svet.

Odziv je bil izjemen. Vesel sem, da sem se tega lotil. Medicina je sicer vedno zanimiva, vendar je bilo tisto obdobje skoraj filmsko. Takrat sem dobil idejo za prvo knjigo, pozneje pa sem jo razširil še v V mejah normale. Zdaj bom od tega za nekaj časa naredil premor.

Naslednji projekt bo fikcija. Z očetom bova izdala zbirko šestih žanrskih novel, zbranih v knjigi z naslovom Temu kraju se reče drugače. Izšla bo za noč čarovnic pri Mladinski knjigi. Zelo se veselim, da bom za nekaj časa stopil v povsem drugačen literarni svet.

Ste začeli pisati zato, da bi razbremenili sebe, ali zato, da bi ljudje bolje razumeli svet zdravnikov?

Ravno med epidemijo pravzaprav nisem mogel pisati. Večino stvari sem zapisal šele, ko se je pandemija začela umirjati. Pisanje o zdravniški službi mi takrat namreč ni pomenilo razbremenitve, ampak kvečjemu dodaten stres. Nisem želel priti domov in še enkrat podoživljati vseh teh zgodb, jih analizirati in zapisovati.

Takrat sem potreboval popoln odklop. Najraje sem igral računalniške igrice ali pogledal kakšno povsem nezahtevno serijo oziroma film. Šele ko se je vse skupaj nekoliko umirilo in sem začel o tem razmišljati z nekaj distance, sem si začel delati zapiske. Potem pa sem si rekel, da je morda prišel pravi trenutek, da poskusim napisati knjigo.

Primož Lavre

V vaših delih je veliko humorja. Je humor vaš način gledanja na svet? Je lahko tudi neke vrste obrambni mehanizem?

Zagotovo. Tudi med epidemijo sem videl, da so bile na urgenci in intenzivnih oddelkih, kljub vsej tragiki, prisotne interne šale in smeh. Humor je bil eden od načinov, kako smo se spopadali s težkimi razmerami. tudi sicer sem človek, ki humor izjemno ceni. V medicini, vsakdanjem življenju, poeziji in fikciji.

Je del mene in mislim, da bo tako tudi ostalo. Še posebej pomemben je na Instagramu. Vplivništvo je v veliki meri umetnost pritegniti pozornost ljudi, saj je imajo danes vedno manj. Pri tem je humor izredno pomemben.

Vključujem ga tudi v televizijske oddaje. Če želiš gledalcu približati zahtevno zdravstveno temo, ga moraš najprej pritegniti. Humor pri tem pogosto pomaga. Prisoten je tudi v mojem pisanju, ne glede na to, ali pišem o medicini ali grozljivke. Načrtujem celo roman, ki bo prava žanrska komedija. Takšnih pri nas ni prav veliko.

Pišete zelo osebno. Ste med pisanjem kdaj prišli do spoznanja o sebi, ki vas je presenetilo?

Predvsem pri V mejah normale sem se še bolj poglobil vase. Raziskoval sem svoje motive za pisanje, svoje življenje in določene mejnike v otroštvu. Razmišljal sem o stvareh, ki jih prej dolgo nisem odpiral. Ta knjiga je morda za razliko od Življenje v sivi coni dejansko nekoliko samoterapevtska.

Najpomembnejše spoznanje pa je bilo nekaj drugega. Skozi vse tri knjige sem ugotovil, da želim pisati. Da je to tisto, kar si želim početi v življenju. Če bom nekoč začel zmanjševati število svojih dejavnosti, želim, da pisanje ostane moja osrednja dejavnost. Izjemno mi je všeč prelivanje idej in podob v smiselno, povezano zgodbo na papirju. Čeprav je bila pandemija zelo težko obdobje, sem ji najbolj hvaležen prav zato, ker me je usmerila tudi na to pot.

Prebrala sem tudi vaš zapis In memoriam prof. dr. Alojzu Ihanu. Je bil vaš vzornik?

Mislim, da sem to spoznal nekoliko prepozno. Pri njem sem vedno občudoval izjemno kombinacijo vrhunske naravoslovne strokovnosti in umetnosti.

Prav zdaj prvič berem njegovo pesniško zbirko Salsa. Kupil sem jo na Bolhi in v njegovih pesmih res uživam. Prej sem ga poznal predvsem kot infektologa in imunologa, s katerim sem sodeloval. Šele po njegovi smrti sem začel zares razmišljati, kako izjemno je bilo, da mu je uspelo združiti ta dva svetova. In koliko različnih del je ustvaril.

Še vedno imam doma njegovo podpisano knjigo Karantena, ki je še nisem prebral. Na Zdravniški zbornici sva imela po izidu Sive cone skupni knjižni dogodek in takrat mi jo je podpisal. Zdi se mi, da je zdaj pravi čas, da jo preberem. Odkar je umrl, veliko posegam po njegovih delih.

Če je bilo pisanje nekako samoumeven del vašega življenja – kako je prišlo do tega, da ste stopili še pred televizijske kamere?

To se je zgodilo povsem spontano. Povabili so me k sodelovanju in mi zagotovili odlično ekipo. To je bilo ključno, saj sam nimam časa, da bi raziskoval vse teme in pripravljal prispevke. Na to sem začel gledati kot na nadaljevanje svojega poslanstva komunikacije znanosti. Kar sem prej počel na Instagramu, sem lahko razširil še na televizijo in tako dosegel tudi ljudi, ki družbenih omrežij ne uporabljajo.

Primož Lavre

Imam res odlično ekipo, s katero smo predstavili veliko vrhunskih strokovnjakov in številne načine, kako lahko ljudje bolje skrbijo za svoje zdravje. Mislim, da ta oddaja naredi veliko dobrega. Prav zato vztrajam, čeprav mi zanjo pogosto primanjkuje časa.

Hvaležen sem tudi Infekcijski kliniki in našemu predstojniku, ki mi je omogočil zaposlitev za krajši delovni čas. Brez tega oddaje ne bi mogel ustvarjati. Nikoli ni bilo načrtovano, da bom delal na televiziji, in verjetno tega tudi ne bom počel vse življenje. Trenutno pa se mi zdi pomembno, da vztrajam.

Lahko to razumemo kot neke vrste poslanstvo? Komunikacija med zdravnikom in pacientom ni vedno preprosta. Zdravniki pogosto težko pojasnijo zapletene stvari na način, ki bi ga vsak razumel.

To je pravzaprav bistvo vsega, kar počnem. Komunikacija znanosti. Na Instagramu, televiziji in v knjigah poskušam zahtevne teme predstaviti preprosto in razumljivo. Ko človek nekaj razume, tudi lažje sprejema dobre odločitve o svojem zdravju. To je moj glavni cilj.

Danes vas ljudje srečujejo v ambulanti, knjigarnah in na televiziji. Vas je prepoznavnost kdaj spravila v zadrego?

Pravzaprav mi je prijetno, če me kdo prepozna. Največkrat se mi to zgodi na urgenci, kjer je veliko starejših obiskovalcev. Vedno sem vesel, če mi kdo pove, da bere moje knjige. Zaradi prepoznavnosti se nisem nikoli počutil neprijetno. Hvaležen sem, da so ljudje prisluhnili temu, kar delam, zato se s tem ne obremenjujem.

Izhajate iz umetniške družine. Je bila umetnost pri vas doma nekaj povsem samoumevnega?

S projektom, ki ga pripravljava z očetom, oba zelo živiva. Skupaj ustvarjava nekaj, kar je dolgo zorelo. Nastale so zgodbe, na katere sem res ponosen. So tudi precej temačne, saj gre za žanrsko knjigo. Zelo se veselim, da jih bova kmalu poslala med bralce.

Kdaj lahko pričakujemo novo knjigo?

Izšla bo za noč čarovnic. Namenoma sva izbrala 31. oktober, saj vseh šest zgodb v knjigi povezuje žanr grozljivke.

V vašem življenju ima pomembno mesto tudi šport. Večkrat ste bili državni prvak v sabljanju. Kaj vas je ta šport naučil o življenju?

Na sabljanje so me v osnovni šoli vpisali starši, ker ga je treniral prijatelj. Sprva sem treniral bolj rekreativno, potem pa sem začel treninge jemati vse bolj resno in postal večkratni državni prvak. Od takrat je šport samoumevni del mojega življenja.

Ko sem prišel na fakulteto, sem sabljanje opustil. Začel sem hoditi v fitnes, plavati in zahajati v hribe. Danes, ko živim v hiši, imam na vrtu precej športne opreme, tako da lahko telovadim doma. Šport mi veliko pomeni. Zaradi zdravja, pa tudi zato, da bom lahko aktiven skupaj s svojimi otroki. Je tudi moja oblika meditacije. Pomaga mi odklopiti misli, prinese občutek zadovoljstva in tisti dopaminski odziv.

Primož Lavre

Pogosto govorite o iskanju miru v svetu, ki od nas nenehno zahteva vedno več. Ste ta mir že našli ali ga še vedno iščete?

To je proces. Lahko pa rečem, da sem na splošno miren človek. Na tem delam. Meditiram, uporabljam različna orodja in se trudim, da se ne obremenjujem z vsem. Do tega prideš šele z leti. Seveda me še vedno kdaj kaj vrže iz tira. Pridejo trenutki panike in obupa, kar je povsem del človeške izkušnje.

Kaj vas danes najhitreje prizemlji, ko postane življenje preglasno in prehitro?

Največkrat šport. Veliko delam in vse, kar počnem – od pisanja do dela v Kliničnem centru –, zahteva ogromno miselne energije. Ko grem plavat, misli nekoliko utihnejo. Tudi dvigovanje uteži mi zelo pomaga. Seveda me zelo razbremeni tudi čas, ki ga preživim s hčerko na igrišču.

Po drugi strani pa otroci prinesejo tudi svojo vrsto skrbi. Če so bolni, utrujeni ali slabe volje, si lahko še bolj pod pritiskom. Če pa sediva na vrtu in skupaj bereva knjigico, je to zame popoln odklop. Skratka, potrebujem nekaj, kar možganom za nekaj časa omogoči počitek.

Ste kdaj razmišljali, da bi medicino povsem postavili na stran in se posvetili pisanju? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi sprejeli takšno odločitev?

Veliko stvari, ki jih danes počnem, ne počnem zato, ker bi bil do njih najbolj strasten, ampak zaradi pragmatičnih življenjskih okoliščin. Imam majhna otroka, kredite za hišo in avto. Mislim pa, da bom nekoč res več časa namenil pisanju. Če bo mogoče, bom medicino postopoma zmanjševal.

Če ne bo mogoče skleniti kompromisa, pa jo bom morda nekoč tudi povsem zapustil. Pisanje je bilo od začetka tisto, kar me je najbolj vleklo. Seveda bi delo v Kliničnem centru tudi pogrešal. Življenje vedno zahteva kompromise. Medicina me zelo obremenjuje in mi vzame ogromno časa, po drugi strani pa me tudi bogati. Na neki točki se mora človek vprašati, kaj si v resnici želi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.