Tamara Griesser-Pečar: Arhivska novela izenačuje storilce in žrtve

Po besedah zgodovinarke Tamare Griesser-Pečar je v noveli zakona o arhivih najbolj sporna določba, ki izenačuje storilce in žrtve, saj predvideva zaščito osebnih podatkov nosilcev javnih funkcij nekdanje totalitarne države. Novela tako onemogoča dostop do gradiva, ki vsebuje te podatke, njena največja anomalija pa je, da ne ščiti nekdanjih nasprotnikov enopartijskega režima, pač pa tiste, ki so jih preganjali.

Da novela izenačuje žrtve in storilce, meni tudi direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver. Kot je poudarila, mnogi govorijo, da danes ni čas za ukvarjanje s preteklostjo, a kdor se ne ukvarja s preteklostjo, je obsojen na njeno ponavljanje. Če arhivi nekdanje Udbe ne bodo dostopni, nam po njenih besedah ni rešitve, saj "drsimo nazaj v preteklost".

Raziskovalec in publicist Igor Omerza pa je na posvetu spomnil na uničenje arhivov Udbe leta 1990, ko je bil narejen "genocid nad arhivsko dokumentacijo, za katerega ni nihče odgovarjal". Štiriindvajset let po uničenju pa novela arhivskega zakona po njegovih besedah "močno otežuje vpogled v tiste udbovske ostanke, ki so preživeli ta uničevalni cunami".

Da je pot do resnice o polpretekli zgodovini s to novelo otežena, je prepričan tudi arhivski svetnik in nekdanji direktor Arhiva RS Vladimir Žumer. Pri sporni določbi o anonimizaciji občutljivih osebnih podatkov po njegovem mnenju sploh ne gre za anonimizacijo, pač pa za prekrivanje podatkov. S takšnimi neverodostojnimi dokumenti pa si raziskovalci po njegovem mnenju nimajo kaj pomagati.

Teolog Janez Juhant pa je prepričan, da je slovenska družba zaradi prikrivanja resnice o polpretekli zgodovini travmatizirana, laž pa je "globoko usidrana v našo zavest". Tudi zanj je najbolj sporno in nečloveško izenačevanje storilcev in žrtev, saj je nujno, da "resnica žrtev pride na dan in dobi družbeno veljavo".