Če bi premogli vsaj delček Slivnikovega občutka za čast, bi se lahko v glavo ustrelilo ducat urednikov in medijskih lastnikov (VIDEO)

Ne Šurla ne Steinbch ne verjameta v teorije zarote, da je bil Slivnik umorjen. Po odhodu z Dela se je ukvarjal predvsem z gradbenimi posli, ki jih je financiral s posojili. Ob izbruhu svetovne gospodarske krize, ki je pri nas še posebej hudo prizadela gradbeništvo, se je zato znašel v hudi finančni stiski in bil je praktično brez denarja. Pestile so ga še težave sorodnikov z zakonom, v letih pred smrtjo pa ga je mučila tudi depresija, je Reporterjev urednik Šurla opisal pokojnika v času pred smrtjo.

Slivnik je dobro vedel, da se v slovenskem novinarstvu ne da obogateti, je o gradbenih poslih svojega bivšega šefa dejal publicist in urednik Steinbuch, ki meni, da je bil Slivnik prav zaradi teh z mediji nepovezanih poslov nazadnje potisnjen v kot.

Šurla je razkril nekaj stvari, ki jih je Slivnik napisal v svojem poslovilnem pismu, namenjenem sorodnikom. Imel sem lepo življenje, a za to, kar se je v zadnjih tednih dogajalo, mi ni vredno živeti, je Šurla povzel Slivnikove misli. V pismu je tudi priznal, da je samomor je sebično dejanje, a je sorodnike prosil, naj ga poskušajo razumeti.

Zaželel si je pogreb s čim manj ljudmi in ga tudi dobil: pokopan je bil ponoči na rodnih Prevaljah, pogreb so nadzorovali varnostniki, ljudi je bilo komaj 20 in vzdušje je bilo srhljivo, je povedal Šurla, ki je bil eden dveh novinarjev na pogrebu. Ta izkušnja mi nikoli ne bo šla iz spomina, pravi Šurla.

Govora je bilo tudi o Slivnikovem delu v medijih. Šurla ocenjuje, da je bila knjiga Kučanov klan vrhunec Slivnikovega publicističnega dela, vrhunec njegovega uredniškega dela pa urednikovanje na Delu v začetku devetdesetih, ko so Slivnik in njegovi novinarji kot prvi pisali o moči neformalnih omrežij. Šurla je prepričan, da bi bilo slovensko novinarstvo precej drugačno, če bi Slivnik še deloval v njem, saj je bil zelo kritičen do primerov, ko so bili novinarji preveč »zlizani« s politiki.

Tudi Steinbuch meni, da je Slivnik je vrhunec kariere dosegel v času urednikovanja na Delu, ko je zbral ekipo sijajnih novinarjev, ki so s svojim pisanjem ogrožali centre moči: »Kar so se oni šli takrat na Delu, je bilo preveč za to državo, zato so morali oditi.« Takega obdobja v slovenskih medijih ne bo več, je prepričan Steinbuch.

Ob praznovanju 60-letnice Dela se Danila Slivnika ni niti omenilo, v prvi vrsti pa je sedel Milan Kučan, je Šurla izpostavil sramotno proslavo časnika, ki mu je s svojim delom močan pečat vtisnil tudi pokojni novinar in urednik. »Slivnik je bil dobesedno zamolčan in nekateri prisotni so bili zgroženi,« pravi Šurla. Spomnil je denimo, da se je Delo pod Slivnikom odločno zavzelo za osamosvojitev.

Slivnik je znal biti zahteven šef, sta povedala gosta oddaje. Steinbuch se je spomnil, da je Slivnik tedanjemu novinarju Maga (danes uredniku Demokracije) Jožetu Biščaku nekoč celo zabrusil, da ga bo na gobec. Biščak je naredil nekaj, česar kot novinar ne bi smel, a je trdil, da tega ni storil in Slivnik tega ni hotel poslušati, je pojasnil Steinbuch.

V glavnem je bil dober šef, a enkrat mesečno je imel slab dan in takrat je na uredniškem kolegiju prelistaval Mag in ocenjeval članke, se spominja Steinbuch. Janez Markeš je bil eden redkih, ki mu je Slivnik je s kritikami prizanašal.

Šurla je razkril, kako zelo je bil Slivnik razočaran nad Markešem, ki ga je dobesedno pobral s ceste, ko so ga odpustili s časnika Slovenec. Nato se je Markeš v Slivnikovem sporu z Boškom Šrotom in Andrijano Starina Kosem postavil na stran tajkuna in njegove sodelavke in bil za to nagrajen z uredniškim položajem na Delu. Ko je Slivnik nekoč med vožnjo Markeša nehote poklical po telefonu, sta pogovor v nekaj sekundah končala, Slivnik pa se je ustavil na prvi bencinski črpalki in preventivno zbrisal Markeševo številko.

Velika Slivnikova bolečina je bil hiter propad projekta Jutranjik, je dejal Šurla. Časopis poleti 1998 ni izhajal niti mesec dni, ko ga je Slivnik nepričakovano ukinil. Takrat je zavrnil ponudbe za financiranje, ki bi časopis sicer rešile, a obenem bi se moral kot urednik odpovedati svoji avtonomiji, je pojasnil Šurla. Kasneje je poskušal v navezi z Andrijano Starina Kosem izvesti menedžerski odkup Dela, a mu to ni uspelo.

Vmešavanje politike v uredniško delo Slivniku nikoli ni bilo všeč, je povedal Šurla. Ko mu je tedanji premier Janša pošiljal ogorčena sporočila zaradi naslovov člankov v Delu, mu je Slivnik odgovoril, naj raje skrbi za vlado, sam pa bo za časopis. Bolj se pazi političnih prijateljev kot pa sovražnikov – slednji te bodo vsaj spoštovali, prvi pa te bodo poskušali izkoristiti, je svetoval Šurli.

Če bi premogli vsaj delček Slivnikovega občutka za čast, bi se lahko v glavo ustrelilo ducat urednikov in medijskih lastnikov, je Steinbuch povzel svoj nedavni zapis o Slivniku. »Nihče ne more zanikati, da je močno vplival na slovenski medijski prostor. Zaradi njega sem se odločil za to pot in bom do njega vedno čutil hvaležnost,« je zaključil.

Legenda, enkraten in neponovljiv, takih novinarjev ne delajo več in vedno mu bom hvaležen, da sem se znašel v novinarstvu, je pokojnega šefa opisal Šurla. »Ko si je vzel življenje, mi je bilo izjemno hudo.«