Sledile bodo evropske volitve, a kje je še pomlad 2019 ... Volilno leto je tudi izjemna priložnost za spremembe in nov začetek. Nič čudnega, da tudi te državnozborske volitve marsikdo že razglaša za najpomembnejše. Ne glede na naravo sprememb (ali gre za resnične ali samo navidezne) se bo politična arena na novo preoblikovala. Z gospodarsko krizo se je skupaj z volivci nalezla nestabilnosti, ki se je ne more znebiti.
Pospešek populizma
Če je vlada Mira Cerarja res v deželo prinesla blagodejno politično stabilnost in nas, kot razglaša, rešila pred varčevalnimi ukrepi, bi se moral njen prispevek prevesti v volilne izide. A dogaja se vse kaj drugega. Začaran krog novih obrazov, razočaranja in spet novih obrazov se lahko letos ponovi. Da nas politična stabilnost in gospodarska rast ne bosta obvarovala pred populizmom, je pokazal poizkus z Marjanom Šarcem. Uspel je bolj, kot so si lahko nadejali njegovi sponzorji, in kamniškega župana potisnili povsem v osredje nacionalne politike.
Sociolog Matej Makarovič meni, da je nekaj prostora še na skrajni desnici, v protestniški stranki, ki bi lahko gradila na kombinaciji ksenofobnega nacionalizma in radikalne kritike političnega establišmenta. To je do neke mere poskušal Andrej Čuš, a Makarovič ne verjame, da bi bil lahko on tisti, ki bi nagovoril to volilno bazo.
Glas za personalizirane tehnokratske politike
SMC bo po optimističnih napovedih obdržala samo tretjino poslancev. Zanimivo bo primerjati njihovo »nadgradnjo« volilnega programa s tistim, ki jim je prinesel 34 odstotkov volilnih glasov. Da vidimo, česa so se kot popolni novinci naučili. Prec bolj bo atraktivno bežanje iz potapljajoče se ladje »modernega centra«.
Tudi Cerarjevi ekipi oziroma celotni koalicijski posadki ni uspelo izpeljati korporativističnega dogovora, ki bi ji lahko služil kot orodje njihove legitimizacije. Pomemben segment državljanov je še naprej prepričan, da stranke ne zanima mnenje navadnih ljudi, zato se obračajo k novoustanovljenim strankam, zdaj poudarjeno k tistim, ki v polemiki proti političnim elitam obetajo tehnokratski (operativnost, učinkovitost) pristop do politike. To načenja že tako šibko organizacijsko strukturo strank.
Volitve bodo – kot kaže, se temu ne bomo mogli izogniti – razkrile ponavljajoči se vzorec s prejšnjih volitev, ko volivci podobno kot v mnogo drugih državah vzhodno in zahodno od nas glasove raje namenjajo personaliziranim tehnokratskim politikam. Tistim, za katere verjamejo, da bodo bolje od klasičnih predstavniških strank vladale v sozvočju z njihovi pričakovanji.
Učljivost strank
Velikokrat slišimo, da gre osel le enkrat na led, le slovenski volivci se nanj tako zlahka vnovič speljejo. Z drugimi besedami, »brezorientiranega državljana« nič ne izuči. Če pa imajo volivci vedno prav (ali vsaj večinoma), se velja na sposobnost učenja ozreti tudi z druge perspektive: stranke bodo imele čez nekaj mesecev priložnost nagovoriti volivce na način, ki jim lahko povrne zaupanje. Fenomen vedno novih obrazov, ki se je najprej zdel le naš, je najprej nauk za uveljavljene stranke. Avstrijska ljudska stranka s svojim mladim svežim obrazom Sebastianom Kurzem ga je razumela.
Kako bo in s pomočjo koga bo Marjan Šarec nabral svoj ekipo? Do zdaj je pokazal le sposobnost združiti glasove proti Pahorju. Soočen s širšo ponudbo, bo potreboval glasove zanj in ne le proti. Njegove poslanske kandidate bo treba temeljiti pretresti. Več kot navadna naloga novinarjev je, da se ne osredotočimo le nanj (kot to ves čas počnemo in mu dvigujemo rating), tako kot smo se na Cerarja in pred njim na Jankovića.
Ne glede na visoko kotacijo v javnomnenjskih raziskavah se previdno noče predstavljati kot kandidat za predsednika vlade. To je razumljivo, saj čas pred volitvami prinaša preveč neznank. Izmika se z izjavami, da bi rad prispeval k učinkovitosti v politiki. Z vsako formulacijo vzpostavlja razliko s Cerarjem, denimo na račun njegove akademskosti. On je vse tisto, ker Cerar ni. Šarec pooseblja permutacije novih obrazov. Tudi Cerar je bil (oziroma je bi videti ) kot pravo nasprotje Jankoviću.
Stavijo na program
Le dve stranki bosta junija branili osvojene pozicije, druge lahko upajo na boljši izid, na vrata parlamenta trkajo novinci. To sta SMC pa tudi Desus, ki je na zadnjih volitvah dosegel zgodovinskih deset odstotkov in kot edina uveljavljena stranka krepko izboljšal izid. Čeprav demografija dela zanje, od letos naprej morda ne bo več jeziček na tehtnici. Že to bi bila velika sprememba.
Po zadnji volitvah so se obdržali Karl Erjavec, Janez Janša, Dejan Židan, Ljudmila Novak in tudi Alenka Bratušek. Njihova politična kariera zdaj visi na nitki. Poslovila se bo povsem marginalizirana nekdanja premierka Bratuškova, če je ne bo »posvojila« kaka nova (denimo Šarec) ali stara stranka (denimo Židan). Če bi spodletelo SDS, ker ne bi segla prek dvajsetih odstotkov, bi zamenjava v vrhu stranke postala legitimna tema in odločitev tudi v sami stranki.
V nedavnem pogovoru za Nova24TV je njen predsednik Janša omenil, da so o predlogu zakona o trgovinah njihovega nekdanjega poslanca Čuša na nacionalni televiziji (»ki jo vsi plačujemo«), »poročali trikrat več kot o vseh naših 16 programih za 16 resorjev«. Drugače rečeno, Čuš se je tu izkazal z nekaj politične spretnosti, a tudi SDS velikokrat zna pritegniti pozornost medijev – a ne ravno s programom, ki ga imajo že pripravljenega. Sicer pa, ali je kateri stranki kdaj uspelo po medijih predstaviti svoj program?
VEČ V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
