No, nekaj podobnega si verjetno zdaj o naši državi misli večina Evropejcev, ki je spremljala nedavni obisk delegacije Evropskega parlamenta pod vodstvom liberalne evroposlanke Sophie in 't Veld v Sloveniji, še posebej pa odzive našega premiera Janeza Janše, ki se je po tviterjem prerekal ne le s člani delegacije, ampak celo s predsednikom Evropskega parlamenta Davidom Sassolijem in nizozemskim premierjem Markom Ruttejem.
Teden prej se je Janša na vrhu EU – Zahodni Balkan zapletel v spor s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen ter evropskima komisarjema za preglednost Vero Jourovo in za pravosodjem Didierjem Reyndersom, ker sta si ga drznila kritizirati zaradi nespoštovanja dogovora o imenovanju evropskih delegiranih tožilcev in zakona, ki zagotavlja financiranje STA. Evropsko komisijo je celo obtožil kršitve vladavine prava.
Spomnimo se tudi, kako se je lani ob predsedniških volitvah v ZDA enostransko postavil na stran poraženega predsednika Donalda Trumpa in ga razglasil za zmagovalca, ob tem pa po tviterju sporekel z ameriškim visokim uradnikom Michaelom Carpenterjem, svetovalcem zmagovalnega predsednika Josepha Bidna, in nemškim diplomatom Wolfgangom Ishingerjem.
Slovensko predsedovanje Svetu EU postaja slovenska sramota in talec arogantnega obnašanja slovenskega premierja.
Že takrat smo izrazili skrb, kako se bo slovenski premier brzdal med slovenskim predsedovanjem Svetu EU, kar se je izkazalo za povsem utemeljeno. Slovensko predsedovanje Svetu EU postaja slovenska sramota in talec arogantnega obnašanja slovenskega premierja. Vsako leto, vsak mesec, vsak teden nam Janša sramoti Slovenijo ne le v Evropi, ampak v vsemu svetu.
Ob slovenski pridružitvi EU je bila Slovenija vzorna država za vse kandidatke iz nekdanje Jugoslavije, danes pa je ena od najbolj problematičnih evropskih držav. Spomnimo, zakaj je delegacija Evropskega parlamenta prišla v Slovenijo: zaradi stanja v pravosodju, na področju medijev in civilne družbe; premier pa ni imel ne poguma ne osebne kulture, da bi delegacijo sprejel in se z njo pogovoril.
Medtem ko sam zahteva od državljanov, da spoštujejo odloke, ki jih je vrhovno ali ustavno sodišče prepoznalo kot nezakonite oziroma protiustavne, njegova vlada ne izvršuje sodbe upravnega sodišča v zvezi z evropskima delegiranima tožilcema, prav tako tudi ne zakona, s katerim je državni zbor zagotovil financiranje STA do konca leta.
Namesto da bi vlada dopolnila zakon o nalezljivih boleznih, ko je še imela udobno večino v državnem zboru, raje sprejema protiustavne odloke in po njihovi razveljavitvi napada vrhovne in ustavne sodnike, češ da bodo oni zdaj odgovorni za širjenje epidemije in njene nove žrtve. S tem spodkopava pravno državo in njene inštitucije. Tudi sam namesto da bi se udeleževal sodnih obravnav, zavlačuje sodne postopke z zahtevami za izločitev sodnikov, predsednikov sodišč in pristojnih sodišč.
Kakšen zgled s tem daje državljanom? Kako bi bilo, če bi vsi počeli tako kot on, in bi se v primeru glob izogibali sodnim pošiljkam, nato pa zavlačevali sodne postopke s predlogi za izločitev sodnikov in sodišč? Ali pa če bi vsakogar, s katerim se ne strinjamo, po tviterju razglasili za prostitutko, narkomana, duševnega bolnika ali del neke kriminalne hobotnice? Si res želimo živeti v takšni družbi?