Posnetek oddaje si lahko ogledate na spodnji povezavi. Po objavi oddaje nam je povedal, da se je nanj obrnilo kar nekaj tistih, ki so tudi sami slišali za povojne poboje in tudi, da so žrtve zadnje prebivališče našle v enem izmed jaškov jame Kotredež. Žal nihče med tistimi, ki kaj o pobojih vedo, še ni pripravljen stopiti pred kamero ali naš mikrofon in kaj o svojem vedenju povedati.
Če je kaj na tem, pa bi o tem skoraj zagotovo morali vedeti tisti, ki so izkope premoga načrtovali, oziroma kdo iz vodstva zagorskih rudnikov v letih po koncu druge svetovne vojne.
Povejmo, da je bil naš sogovornik po oddaji deležen tudi nekaj neprijetnih opazk, na katere pa se, kot nam je povedal, ne ozira prav dosti. Želi, da resnica pride na dan. Ne zdi se mu prav, da so ljudje končali tako nedostojno. „Vsak si zasluži dostojen pogreb in pokop.“
Na njegove besede izrečene v oddaji sem avtor oddaje opozoril tudi zgodovinarja Jožeta Dežmana, predsednika vladne komisije za prikrita grobišča. Takrat je povedal, da si bo zaradi preobilico dela, omenjeno področje zdaj že zaprte jame ogledal kasneje.
Ker do njegovega ogleda še ni prišlo, smo se v teh dneh znova oglasili pri upokojenem rudarju, ki nam je pokazal svoj načrt, kje v zasutem jašku naj bi se nahajale žrtve povojnih pobojev (slika 1). „V jami Kotredež sem začel delati kot vajenec 9.9.1960 v popoldanski izmeni. V spomin mi je ostala fotografija posneta pred vhodom v jamo (slika 2). Spomnim se, ko smo šli po rovu in prišli do bližine jaška, kjer naj bi bile žrtev povojnih pobojev, da nas je mojster oziroma „štajger“ opozoril, da se nimamo kaj zadrževati blizu tega jaška niti se v ta jašek ne smemo spustiti. Kar se niti ni dalo,“ nam pove in doda, da se takrat nihče ni spraševal, zakaj to opozorilo.
Tisti, ki so kaj slutili, pa so bili raje tiho. Navkljub vsemu se je med rudarji šepetalo, da naj bi bili na dnu jaška žrtve, ki so na grozovit način izgubile življenje. „Leta kasneje sem slišal od nekaterih, ki o tem javno ne želijo govoriti, da so žrtve pred jašek pripeljali z drugega dela rudnika. Ponoči med polnočjo in drugo uro. Po rovu so jih vodili do jaška. Po štiri naj bi zvezali za roke in le enega ustrelili. Ustreljeni je potem ob padcu v jašek, ki je bil globok med sto in sto petdeset metrov, preostale tri povlekel v globino in smrt. Zakaj le en naboj? Ker naj bi bilo škoda nabojev za vse.“ Pove nam še, da je slišal, da so preden naj bi pobite pometali v ta jašek, iz jaška odstranili vse lestve, tako da se ni dalo več ne ven iz jaška ne spust v njega.
Ko se je Ivan Omahen leta 1974 vrnil iz tujine, se je znova zaposlil v tem rudniku. „Dodeljen sem bil v ekipo, ki je ta jašek zasula z jalovino in kamenjem. Po mojem naj bi se žrtve nahajale približno 240 metrov pod površjem.“ Ker je omenjena jama z vsemi jaški in rovi že več let zasuta, ponekod tudi polna vode, smo ga vprašali, ali bi se sploh še dalo priti do morebitnih žrtev, pa nam je povedal, da je njegov načrt le približek lokacije morišča.
Po njegovem je lokacija nekje med krožiščem in avtomehaničnim servisom (slika 3). „Natančnejše karte oziroma načrte rudnika zagotovo še kje hranijo. Verjetno v rudarskem muzeju v Celju. Če bi prišli do njih, bi se po mojem lahko opravilo sondiranje oziroma vrtanje.“
Povedal nam je še, da vsi s katerimi je govoril omenjajo tudi priimke tistih, ki naj bi poboje izvedli. Priimke hranim avtor tega prispevka. Med njimi so nekateri, ki so sodelovali tudi pri povojnih pobojih na drugih lokacijah. Omahen nam je še povedal, da je Dežmanu pripravljen povedati o tem še kaj več in mu predstaviti tudi nekatere druge, ki o tem vedo več kot ve sam.