Njegov oče je bil partizan vse od začetka vojne, še kot pripadnik vojske kraljevine Jugoslavije in še nekaj mesecev po vojni. Nekaj besed je spregovoril tudi o stricu, ki je bil leta 1942 vpoklican v nemško vojsko. Iz vojnega časa se najbolj spomni vonja po pečenem kruhu, ki ga je spekla mama, ki pa so ga pogosto zaplenili ljudje iz „hoste", kot je v oddaji imenoval partizane.
Po šolanju za kovača in ključavničarja so ga nagovarjali za vstop v partijo, pa tako kot njegov oče partizan ni nikoli postal komunist. Njegov oče o njih in raznih politkomisarjih ni imel najboljšega mnenja. Tako kot kasneje tudi Franc ne. Še preden se je poročil z Marto, s kateri imata hčerko in sina, je nekaj mesecev preživel na Nizozemskem, kjer je veliko delal, pa skorajda nič zaslužil. Na Nizozemsko je odšel s praznim kovčkom, nazaj še z bolj praznim.
Podobno je bilo tudi kasneje v Nemčiji, kamor ga je spremljala Marta, vendar ne zaradi Nizozemcev ali Nemcev. Oni so vso opravljeno delo takratnih jugoslovanskih delavcev pošteno plačali. Vse so nakazali podjetju IBT, oni naprej svojim delavcem le drobiž. Franc se je izkoriščanju uprl in uspel. Spoznal je tudi življenje v Berlinu, na obeh straneh zidu, in se še bolj prepričal, kako zmoten je bil komunistični sistem.
Po prihodu nazaj na Izlake, kjer sta z ženo zgradila hišo, je šel na svoje in postal avtoprevoznik. V času slovenske pomladi se je priključil Slovenskim krščanskim demokratom in jim ostal zvest vse do danes. Še vedno je aktivni član Nove Slovenije, za katero meni, da se je prav odločila, da ni šla v vlado Marjana Šarca. V času svoje politične kariere, je bil kar nekaj let član sveta Krajevne skupnosti Izlake in celo dva mandata njen predsednik. Bil je je tudi med tistimi, ki so si prizadevali za samostojno občino Izlake.
Povedal je tudi, da bi lahko mnogo več storili, kot so, za ohranjanje dediščine Janeza Vajkarda Valvasorja, Medijskega gradu, ki so ga med vojno nespametno porušili partizani in morda tudi Medijske toplice ne bi tako žalostno propadle.
