Hinavski slovenski kvazilevičarji so se dolgo in na tisoč frontah bojevali z mladoekonomisti. Polivali so jih z gnojnico in jih psovali z neoliberalci. Potem se je zgodilo nepričakovano. Taisti kvazilevičarji so se postopoma prelevili v neoliberalce in se lotili sistematičnega teptanja in ukinjanja vseh pravic, za katere so se domnevno tako goreče borili. Danes nam ostaja samo še ena neskončna kvazilevičarska, v resnici pa neoliberalna retorična gnojnica, s katero nas polivajo vsak dan.
Med neoliberalnimi konvertiti in največjimi sovražniki socialnih pravic je treba izpostaviti ministra Svetlika. V času Janševe vlade in strateškega sveta mladoekonomistov je Svetlik besnel proti krčenju socialnih pravic, blodil o »refoluciji« in okrcal sindikate, kaj da popuščajo neoliberalcem. V Pahorjevi vladi se je prelevil v neoliberalno zver, vendar se še predstavlja za borca za socialne pravice, ko enega za drugim predlaga neoliberalne reforme za drastično krčenje socialnih pravic (pokojninska reforma, zakon o malem delu, predlogi za povečanje fleksibilnosti trga dela, pravica do nadomestila za malico itd.). Pri izvajanju svetlikovske »refolucije« so Semolič in sindikati postali glavna tarča obstreljevanja. Ko niso ustrezno orodje njegove ideološke kampanje, so očitno za odpad. Podobno velja tudi za volivce in državljane: dobri podpirajo Svetlika, reforme so liberalne, vendar nujne. Kako, prosim?
Tukaj vskoči v igro veliki borec za socialne pravice upokojencev, predsednik Desusa Karl Erjavec, ki zaradi svojega dvostolčkarstva po priljubljenosti leti v nebo. Odločno nasprotuje vladnim reformam in ukrepom, ki krčijo socialne pravice upokojencev, vendar ostaja v koaliciji. Ne da samo vztraja v koaliciji, ampak tudi ne odpokliče antisocialnega neoliberalnega križarja Svetlika, ki je minister prav iz Desusove kvote. Erjavec s svojo dvoličnostjo še naprej uspešno vara volivce, ki ga občudujejo zaradi njegove »pokončnosti«. Zanj je pomembno, da pokojninska reforma pogori na referendumu in bo kot poraženec (član koalicije) največji zmagovalec. Tako mu bo uspeh na naslednjih volitvah zagotovljen.
Med največjimi konvertiti iz zaščitnika socialnih pravic v neoliberalca spada premier Borut Pahor. Volivce je zelo grdo prevaral in nikoli ni razložil, zakaj je opustil socialdemokratsko in začel hoditi po neoliberalni poti. Glavno je, da Pahor mirno spi. In da lobira za gradbince. Pezdir mu je že večkrat očital, da dela na črno in navija zgolj za posle gradbenega sektorja pri diktatorjih in sovražnikih demokratičnih pravic in svoboščin – od Gadafija do Putina. Briga Pahorja za vse nas, pomembni so mu le gradbinci. Za njegove zasluge mu bodo na socialdemokratski nagrobnik vklesali lep neoliberalni verz: »Z reformami dolgo nategoval sem vas, saj za to bil je pravi čas.«
Med kvazilevičarji prednjačita tudi nekdanji in sedanji predsednik: Kučan in Türk sta v času Janševe vlade besnela proti neoliberalizmu, na vse kriplje sta se pri najnižji brezposelnosti in najvišji gospodarski rasti borila proti delavskemu prehranjevanju iz smetnjakov. Predsednik Türk je kmalu po izvolitvi novembra 2007 korakal s Semoličem pod geslom »siti smo vsega, le kruha ne«. Po neoliberalizaciji Slovenije pod Pahorjem sta obrnila ploščo: neoliberalec je postal Semolič, reforme, ki krčijo socialne pravice, so postale nujne in socialne. Izkazalo se je, da so tako kot za Svetlika tudi za njiju Semolič in sindikati zgolj priročno orožje v ideološki vojni. Morda pa bi moral Semolič spremeniti geslo v »siti smo vsega, predvsem pa kvazilevičarjev«.
Kučanova in Türkova hinavščina se je razkrila tudi pri iskanju zdravstvenih posegov v tujini, čeprav se odločno borita za javno zdravstvo in proti njegovi »neoliberalizaciji«. Seveda, slovensko zdravstvo je za nas, butaste državljane, ki nam zdravniki lahko svetujejo drage posege v tujini, ampak si jih ne moremo privoščiti, saj nam ves denar pobere obvezni prispevek za zdravstveno varstvo. Če ne moremo preko vrste kot Bernarda Jeklin ali se ne zatečemo k zasebnikom, kot je bil pokojni Baričevič, zdravnik slovenske kvazilevičarske elite, potem lahko tudi umremo. Pa kaj. Bomo le kolateralna škoda v kvazilevičarski ideološki vojni.
Ne smemo pozabiti rahlo pozabljenega kvazilevičarskega favorita in velebogataša Zorana Jankovića. Kako je cvetel, ko se je nedavno srečal z ruskim premierjem Putinom, ljubiteljem »pravih« oligarhov (»neprave« je likvidiral) in velebogatašem (premoženje ocenjeno na 40 milijard dolarjev). Tudi Janković preganja samo »neprave« oligarhe, po slovensko tajkune (Bavčarja, Šrota), rad pa se druži s »pravimi«, npr. s tajkunom Mermalom. Dokler se za prvi maj ne odsvaljka na Rožnik in praznuje s sindikati in Semoličem. Slednji je res tako priročno orodje kvazilevičarske ideološke vojne, zato je res skrajnji čas, da pove, kaj je v resnici.
Slovenija se je spremenila v pogorišče ideološke vojne. Kvazilevičarji govorijo eno, potem pa prav nasprotno. Imajo nas za bebce. Norčujejo se iz nas in mislijo, da ne razumemo razlike med njihovimi besedami in dejanji. Govorijo, da so levičarji, v resnici pa so že zdavnaj zavili na neoliberalno avtocesto. Besede so izgubile svoj pravi pomen: krčenje socialne države je postalo sopomenka za socialno državo. Vzamejo nam pravice in rečejo, da so nam jih povečali. Prepričujejo nas, da ni boljše možnosti, da so oni najboljša izbira. Dokler nas iz kvazilevičarske gnojnice ne rešijo volitve. Še prej pa bi morali iz besednjaka črtati besedo »levičar«, saj je ta v slovenščini dokončno izgubila svoj pomen.