Kot je pojasnilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in invalide, je bila do sedaj raven znanja slovenskega jezika A2 določena kot pogoj za vpis in vodenje državljanov tretjih držav v evidenci brezposelnih oseb. To pomeni, da je bil pogoj opravljen preizkus slovenskega jezika, tj. npr. obiskovanje tečaja slovenščine in opravljen izpit. Sedanji predlog z motivacijo integracije tujih brezposelnih oseb, ki nimajo znanja slovenskega jezika, pa je na ravni A1, to je niti osnovna sposobnost sporazumevanja.
V analizi so se pojavili vsaj trije pomisleki: Prvi: kaj če nekdo upravlja zahteven sistem, od katere so odvisna življenja, pa ne razume enega od uporabnikov, ki mu razlaga, da je ogenj zajel prostore? Podoben problem se je pojavil pri brodolomu Coste Concordije, kjer se določeni deli posadke niso uspeli oz. mogli razumeti v kritičnih trenutkih.
Drug problem je, da imamo že sedaj preko 70.000 uradno nezaposlenih - in dodatno približno 30.000 neuradno nezaposlenih, ker se niso prijavili oz. so jih izbrisali. Ta številka je verjetno preskromna, saj npr. za ZDA velja, da je dejansko nezaposlenih za dodatnih 100%. Za evropske države velja, da je ocena okoli 50% dodatka bližje realni situaciji, ki jo strokovnjaki dobijo tako, da dejansko anketirajo ljudi in tako ugotovijo, kdo je brez dela in bi z veseljem prijel za primerno delo.
V torek, 17. decembra 2019, ob 18. uri, bo imel prof. dr. Matjaž Gams v Dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani predavanje Slovenska in svetovna demografska gibanja. Več na TEJ POVEZAVI.
Če torej vzamemo 100.000 državljanov in državljank brez dela, je za lažjo prestavo to vrsta ljudi, ki se držijo za roke in sestavijo verigo poprek čez Slovenijo. Že sedaj pa Zavod za zaposlovanje s svojimi 1000 zaposlenimi ne uspe zaposliti teh 100.000 ljudi in trdi, da je trajno nezaposljivih okoli 35.000 ljudi in nezaposlenih samo 70.000. Pomemben je podatek, da je imela Slovenija v Jugoslaviji med 15 in 20.000 uradno nezaposlenih.
Številka 35.000 nezaposljivih bi držala, če bi med trajno zaposljive šteli vse ne-brezhibno zaposljive, od lažjih invalidov do starejših. Če pa jim omogočimo humane pogoje dela, je trajno nezaposljivih verjetno le okoli 15 do 20.000, kot pred tremi desetletji. Čeprav je v državi 100.000 nezaposlenih in iščejo delo, na trgu dela v času krutega neoliberalizma zahtevajo več kot celega človeka, to pa pomeni, da tudi malo slabših delavcev delodajalci nočejo in raje najemajo tuje državljane, ki delajo »v petek in svetek« in se ne pritožujejo zaradi občasno nezakonitih pogojev dela.
Čeprav zaradi premajhnega števila rojstev in premalo lastne delovne sile nujno potrebujemo pritok delavcev iz tujine, so se razmere zaradi nekritične in nestrokovne obravnave tega vprašanja spremenile v skoraj neomejeno sprejemanje tujih delavcev in »škartiranje« domačih, ki želijo delati v normalnih pogojih. Delodajalci delujejo v svojem interesu, ni pa to interes Slovenije in njenih državljanov, saj nekritično zaposlovanje tujih državljanov prinaša vrsto dodatnih stroškov, ki jih pokrijejo vsi državljani iz svojih žepov.
Gre recimo za družinske člane, ki bremenijo socialna omrežja, denimo zdravstvena (državljan brez znanja slovenščine potrebuje precej več časa za enako kvalitetno obravnavo) kot vrtcev ali pomoči za brezposelne. Med njimi že sedaj najdemo okoli 7.000 tujih državljanov, ki jim Slovenija plačuje raznovrstne socialne in druge podpore.
Ko začenjamo analizo tega vprašanja, se debata žal takoj spolitizira in namesto strokovne analize imamo opravka z ideologijami in prepričanji. V takih razmerah je celo enostaven izračun težko neoporečno izpeljati, zato lahko samo kvalitativno ocenimo, da je delavec iz tujine, ki pripelje s sabo družinske člane, ki obremenijo zdravstvene in socialne sisteme, bistveno dražji kot nekaj manj produktiven nezaposleni državljan Slovenije.
Spet pa je vprašanje za koga – za delodajalca je tuji delavec cenejši, saj preostali »nahrbtnik« plača država. Za zaposlenega državljana, ki ni direktor, je tak izračun negativen, saj mora plačevati socialne in druge pomoči, med drugim tudi povečane cene nepremičnin kot posledico večjega interesa za nakup stanovanj.
Tudi za upokojence je ta izračun negativen, saj imajo posledično nižje pokojnine. Najslabši pa je ta izračun za nezaposlene, saj izgubljajo komparativno prednost – poznavanje slovenskega jezika. Kdo bo najel starejšega delavca, vsaj malce iztrošenega in nesposobnega konkurirati onim v najboljših letih, pa čeprav bi opravil svoje delo vestno in pošteno, če pa je lažje in ceneje jih odpustiti in najeti tuje?
Da pojasnimo: s primerno zakonodajo sicer vsi pridobijo s tujimi delavci, tudi upokojenci in nezaposleni. Tuji delavci so namreč ne samo nujnost, ampak so lahko tudi zelo učinkovit mehanizem za izboljšanje blaginje vseh v Sloveniji, če le je zakonodaja primerno napisana, a po vsem sodeč ni. V Državnem svetu na to opozarjamo že skoraj dve leti, žal brez posebnega učinka.
Na vprašanje oz. tezo, da je ukinitev pogoja slovenščine dirigirana s strani agresivnega neoliberalnega globalizma, tj. agresivnega kapitalizma elit, ki jim ni mar za države, kulturo, jezike ali trpljenje 100.000 nezaposlenih državljanov Slovenije, ni bilo odgovora, prav tako ne na tezo, da je globalistični pritisk vedno tu, vendar se mu večina samozavestnih in ponosnih držav ne ukloni.
Tretji pomislek je, kako se lahko tako pomembna vprašanja obravnavajo v ožjih političnih krogih brez širše debate in konsenza. Ali se morda slovenska politika spet uklanja globalističnim pritiskom in namenoma ne da tako ključnih vprašanj v javno debato? Po mnenju avtorja bi bilo za sprejetje tako pomembnih zmanjšanj statusa slovenščine potrebno pridobiti konsenz v širši debati, ne pa da se peščica politikov odloča sama. Resda smo izvolili politike v demokratičnem postopku, to pa še ne pomeni, da lahko samostojno odločajo o ključnih državotvornih vprašanjih kot statusu slovenščine in o neodgovornem ravnanju s 100.000 nezaposlenimi.
Večina predlogov vlade v tem sklopu je smotrna in bo izboljšala razmere. Hkrati pa gre za pomembno redukcijo statusa slovenščine in za dodatno oteževanje iskanje zaposlitve nezaposlenim. Obe komponenti sta tako finančno kot čustveno močno vprašljivi. Smo postali že slepi za težave drugih, ali živo čutimo stisko 100.000 nezaposlenih, odrinjenih in zapostavljenih?