Poleg marsičesa hudo vročega – vladna posadka bo začela delati s polno paro, odšli bomo na referendume – nas jeseni čaka parlamentarna obravnava ustanovitve specializiranih organov za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala. Lahko zakonski projekt koalicije in osrednja predvolilna obljuba Demokratov obrodi sadove, učinkovitejši pregon korupcije, ali pa bo cilj zgrešila in se sama zapletla v korupcijske mreže?

Zakon naj bi centraliziral in okrepil kapacitete preiskave in pregona gospodarskega kriminala in korupcije. Če je zgrešil cilj – kot sugerirajo številni pomisleki kazenskih pravnikov in (užaljenih) predstavnikov ustanov, ki niso bili vključeni v pripravo zakona –, bi bili zaželeni predlogi, kaj vendarle storiti, da se zoperstavimo korupciji, organiziranemu kriminalu, pranju denarja ...

Dobiti »svojega« vodjo StKOK-a

Zakon naj bi začel veljati že na začetku prihodnjega leta, tj. prav takrat kot obsežna in s sodstvom dolgo usklajevana reorganizacija prvostopenjskega sodstva. Vlada državnemu zboru predlaga, naj predlog zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala obravnava po nujnem postopku. O tem bo danes odločal kolegij državnega zbora.

Zakaj se tako mudi, da o zakonu ne bo mogoča splošna razprava o primernosti zakona? Razlogov je več. Izpostavimo enega. Vodjo novega Specializiranega tožilstva za pregon korupcije in organiziranega kriminala (StKOK) in njegove namestnike bo imenoval državni zbor, tako kot sicer imenuje generalnega državnega tožilca.

Sašo Radej

Z drugimi besedami, zdajšnjo generalno državno tožilko Katarino Bergant je imenovala prejšnja vladna sestava, vodje StKOK-a pa ne bi imenoval državnotožilski svet (kot že ves čas vodjo Specializiranega državnega tožilstva, SDT), temveč politika – poslanke in poslanci. Generalni državni tožilec bi bil iz postopka imenovanja vodje StKOK-a povsem izključen in ne bi več dajal mnenja.

Vodja SDT se imenuje po enakem postopku kot vodja okrožnega državnega tožilstva; to opravi državnotožilski svet na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Skratka, politično gledano: če ima levica »svojo« generalno državno tožilko, bo dobila desnica »svojega« ali »svojo« vodjo privilegiranega Specializiranega tožilstva za pregon korupcije in organiziranega kriminala. In to takoj z uveljavitvijo zakona, saj preneha mandat sedanjemu vodstvu SDT.

Ocenjevanje dela tožilcev na StKOK-u bi bilo v izključni pristojnosti vodje StKOK-a in ne več državnotožilskega sveta. Imel bi svojo novo notranjo organizacijsko enoto za informacijsko in analitično podporo. Pravniki z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti menijo, da zakon, ki obljublja učinkovitejši boj proti korupciji, pri imenovanju (vseh!) državnih tožilcev namesto strokovne presoje državnotožilskega sveta kot neodvisnega strokovnega organa daje prednost (politični) volji ministra za pravosodje.

»Jaz sem držal penkalo«

O ključnem projektu nove stranke Demokratov Anžeta Logarja je pred časom za nacionalni radio pravosodni minister Mihael Zupančič dejal, da ga je neposredno pisal kar on (»jaz sem držal penkalo«) in se pri tem posvetoval z »marsikaterimi strokovnjaki«. Z njim je preživel »ure in ure, dneve in noči sem tipkal«. Tistih, ki so še sodelovali pri snovanju zakona, tudi to pot ni hotel navesti. Raje je odgovornost prevzel nase. Tudi ni omenjal kar dolgih koalicijskih usklajevanj, na katerih se je spreminjala marsikatera določba.

Robert Balen

Naj spomnimo, najprej je bilo napovedano, da bodo zakon vložili kar poslanci pred konstituiranjem vlade, vendar je bil to zanje le pretrd oreh. V njegovo snovanje je bil vseskozi vključen predsednik vlade in SDS Janez Janša, nato pa tudi notranji minister Franci Matoz.

V predlogu zakona sicer piše, da pri njem niso sodelovali zunanji strokovnjaki, kar pa se zdi malo verjetno. O stikih z zunanjimi deležniki bi morali biti izdelani in KPK posredovani ustrezni zapisi. Najbrž ti nočejo biti izpostavljeni, kar je škoda, saj se ne morejo ustrezno vključiti v razpravo in prispevati k njeni verodostojnosti.

Sklicevanje na Šutarjev zakon

Zakon je nastajal za zaprtimi vrati, priznava minister Zupančič, ne strinja pa se z očitkom, da so ga pisali v tajnosti. Eden od razlogov za »zaprtost« je njegov zgroženi pogled na, kot je dejal, blitzkrieg rešitve t. i. Šutarjevega zakona. Zaradi nepregledne množice amandmajev na odboru in na plenarni seji se ni več vedelo, o čem se glasuje, je pojasnjeval minister. Ob tej opazki bi lahko sklepali o napovedi, da njegov predlog zakona niti približno ne bo deležen tolikšnega popravljanja in dopolnjevanja.

Šutarjev zakon je prišel prav tudi predsedniku Demokratov in ministru Logarju, ko so ga spomnili, da so ustanove Varuh človekovih pravic, Računsko sodišče, KPK, Informacijski pooblaščenec in Zagovornik načela enakosti v skupni izjavi zapisale, da pristojne institucije in zainteresirana javnost v proces sprememb niso bile vključene in niti z njim seznanjene. Logar je odvrnil, da se v primeru prav tako omnibus Šutarjevega zakona te ustanove niso oglasile. Med politiki ima že dolgo domovinsko pravico navada, da se hitro navzamejo (slabih) navad svojih nasprotnikov – čeprav so jih kritizirali.

Kaj vse ni prišlo v zakon

Zakon je bil v času, ko se je oblikovala koalicijska večina in prisegla vlada, krepko preoblikovan. Sredi maja je tednik Demokracija obelodanil nekaj rešitev osnutka zakona (v veliki meri koalicijsko usklajenega, so zapisali), ki so precej oddaljene od predloga, sprejetega na vladi. Vodjo SKOK-a (zdaj StKOK) naj bi na obrazložen predlog ministra za pravosodje in po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca imenovala vlada – za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Robert Balen

SKOK bi imel lastno ekipo preiskovalcev – najmanj deset izkušenih policistov s polnimi policijskimi pooblastili, tja premeščenih za daljše obdobje, z možnostjo podaljšanja. Imel naj bi možnost prevzema povezanih zadev z drugih tožilstev. V primeru dvoma naj bi se samodejno štelo, da je pristojen SKOK.

Edina izjema so zadeve, ki spadajo v pristojnost Evropskega javnega tožilstva. S tem naj bi se, tako navaja Demokracija, preprečilo, da bi se pomembne korupcijske zadeve »izgubile« ali preusmerile na ne dovolj specializirana tožilstva. Snovalci zakona v krogu Demokratov so očitno želeli bolj robusten StKOK, ki pa ni prestal političnega usklajevanja.

Okrepljeno institucionalno varstvo sodnikov

Presenetila je še ena »pomembna novost«. Širil bi se krog možnih kandidatov za sedemčlanski oddelek na vrhovnem sodišču, kjer se konča pot do pravnomočne sodne odločitve. V zakonu, ki je zdaj v državnem zboru, poseben oddelek na vrhovnem sodišču ni predviden. Sestavljalo bi ga sedem sodnikov, ki bi jih na predlog sodnega sveta izvolil državni zbor.

V njem bi bili poleg klasičnih vrhovnih sodnikov tudi nekdanji sodniki ustavnega sodišča, evropskega sodišča za človekove pravice ali sodišča EU ter ugledni profesorji kazenskega ali korporacijskega prava. »Na višjem in okrožnem sodišču naj bi veljale podobne, a ustrezno prilagojene kadrovske zahteve.

Sašo Švigelj

Sodniki teh oddelkov naj bi uživali okrepljeno institucionalno varstvo: starostno mejo do 80 let, razrešitev le z dvotretjinsko večino vseh poslancev DZ, procesno imuniteto – sodnika ne bi bilo mogoče pripreti niti zoper njega začeti kazenskega postopka brez dvotretjinske odobritve DZ – ter bistveno višje plače z dodatkom v višini polovice plače zaradi izpostavljenosti funkcije in pomena dela za družbo. Vsi disciplinski, nadzorni in etični postopki naj bi potekali izključno znotraj specializiranega oddelka.«

Bi se časi reševanja kazenskih zadev še podaljšali?

Pravosodni minister Zupančič poudarja, da se bodo sodniki, ki so zdaj na specializiranih oddelkih štirih sodišč, v prihodnje ukvarjali le s težjimi zadevami, zdaj se ukvarjajo tudi z navadnimi kazenskimi zadevami. Po novem bi bila po besedah ministra zato mogoča bolj koherentna judikatura na področju pregona korupcije in organiziranega kriminala.

A kaj so te »navadne« zadeve«? V odzivu na objavo zakona je predsednik vrhovnega sodišča Damjan Orož opozoril, da gre pri splošnih zadevah tudi za sojenja zaradi umorov, poslovnih goljufij ali posilstev; morda so sodniki že tik pred odločitvijo, pa bi moralo sodišče zaradi zahtev zakona začeti sojenje znova pred drugim sodnikom, je dejal. S tem bi se časi reševanja kazenskih zadev še podaljšali.

Prava in neprava tožilska preiskava?

Omenimo vsaj še eno odprto vprašanje. Glede na določila zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala se bo po besedah ministra Zupančiča uporabljala tožilska preiskava in ne več sodna preiskava. Po zgledu evropskih delegirani tožilci v Sloveniji, ki samostojno vodijo preiskovalne postopke, zbirajo dokaze in usmerjajo policijo ter druge organe. S tem se bistveno skrajša celoten postopek, je prepričan.

Rok za sodno preiskavo je 16 mesecev, mnenje ministrstva pa je, da je možno to s tožilsko preiskavo opraviti v bistveno krajšem času. Ko SKOK zazna kaznivo dejanje, neposredno usmeri NPU, na koncu pa odloča namensko specializirano sodišče. Ta »čista linija« po njegovem mnenju drastično skrajša postopke in preprečuje, da bi »veljaki kupovali kubične metre zraka« ter z zavlačevanjem dočakali zastaranje.

Primož Lavre

Toda ali sploh imamo oziroma bomo imeli opraviti s tožilsko preiskavo? Predsednik vrhovnega sodišča Orož je v odzivu govoril o t. i. nepravi tožilski preiskavi: »Da ne bo pomote – načeloma in sistemsko podpiram, da bodo postopki hitrejši, kar bo omogočilo sodišču, da se ukvarja s tem, kar je njegova naloga. Da odloči o obtožnici, ki jo vloži specializirano tožilstvo, dokaze zanjo ali proti pa naj tožilstvo odvzame samo.

Vendar predlagani zakon tega ne prinaša. Prinaša le nepravo tožilsko preiskavo, saj ključna preiskovalna dejanja, kot so zaslišanja prič, še vedno ostajajo na plečih preiskovalnih sodnikov. S takšnimi parcialnimi zakoni brez temeljite prenove krovnega Zakona o kazenskem postopku ne bomo skrajšali postopkov, temveč bomo le povzročili pravni kaos.«

Je prvi sodnik v državi opozoril na politični »blef«? Vlada in minister projekt SKOK/StKOK predstavljata kot uvedbo tožilske preiskave, predsednik vrhovnega sodišča pa je s pridevnikom »neprava« dal vedeti, da gre za zavajanje. Tudi tožilstvo je v odzivu opozorilo, da se vsa ključna preiskovalna dejanja (zaslišanja prič, odredbe) s tem zakonom ne selijo na tožilstvo, temveč še naprej ostajajo na sodišču pod okriljem preiskovalnih sodnikov.

Medijski pomp bi škodil zakonu

Zakon zadeva tako tožilce kot sodnike, pa vendar ne vrh tožilstva in ne vrh sodstva v snovanje zakona nista bila pritegnjena. Ko je bil konec junija na obisku v Sloveniji evropski komisar za demokracijo, pravosodje, vladavino prava in varstvo potrošnikov, soimenjak ministra za pravosodje Michael McGrath, vlada z njim o zakonu še ni želela deliti informacij. Odpira vrsto kontroverznih vprašanj, vključno s temeljnim: kaj je razlog neučinkovitosti pregona razraščajoče se korupcije. Če to vemo, lahko za to bolezen najdemo učinkovito zdravilo.

Po besedah ministra za delo in predsednika Demokratov Anžeta Logarja nam ni treba čakati sedem, deset ali dvanajst let, da se ugotovi in špekulira, kdo je kriv in kdo ni kriv. Zakon je moral nastajati »daleč stran od oči javnosti«, ker bi »medijski pomp« onemogočil njegovo optimalno pripravo. V Odmevih je bil Logar še bolj neposreden.

Profimedia

Če bi ga ne pisali za zaprtimi vrati, bi ga danes ne bilo, kot ne bi bilo tudi koalicijskega sporazuma z aktualno vlado, ki je prav tako nastajala za zaprtimi vrati. To je, je še dejal, »edini način, če želite težko materijo, ki rešuje in tre ključne orehe, s katerimi se srečujemo, rešiti na način, ki je ustavno urejen, ki ga ustava dopušča«.

Vzporejanje pisanja povsem političnega akta koalicije s pisanjem zakona je nenavadno. Gre resda za »težko materijo«, a prav teža zakona (gre vendarle za pregon korupcije in organiziranega kriminala, zakonska sprememba posega v temeljno ureditev organov odkrivanja, pregona in sojenja) govori v prid odprte priprave zakona že v fazi, ko je v vladni obravnavi.

Gre namreč za sistemsko reformo, opozarjajo pravniki, pri kateri imajo lahko nejasne, neusklajene ali premalo premišljene rešitve dolgoročne posledice za učinkovitost kazenskih postopkov, pravice njihovih udeležencev in zaupanje v pravosodje. A kot smo zapisali uvodoma, če so rešitve zgrešile cilj, bi bilo treba predlagati boljše.

Protikorupcijska direktiva EU

Konec maja uveljavljena direktiva Evropskega parlamenta in Sveta EU o boju proti korupciji uvaja enoten kazenskopravni okvir (določitve minimalnih pravil za opredelitev kaznivih dejanj: podkupovanje, poneverba in nezakonita obogatitev, ter kazenskih in nekazenskih sankcij itn.), dopolnjen s pravili za preprečevanje, preiskovanje in pregon korupcije.

Na ravni EU so s tem prvič podrobneje določene obveznosti članic glede preprečevanja korupcije, zlasti na področjih upravljanja tveganj, nasprotij interesov in vzpostavitve specializiranih organov.

Primož Lavre

Države morajo zagotoviti enega ali več organov za preprečevanje korupcije kot tudi organe za njeno preiskovanje in pregon; delovati morajo neodvisno, brez neprimernega vmešavanja, učinkovito in transparentno. Za prenos direktive v nacionalno pravo imajo na voljo 24 mesecev. Izjema velja za določbe o ocenah tveganja in nacionalnih strategijah, za katere je rok 36 mesecev.

Poglejmo kazenskopravni del osrednjih obveznosti, ki jih uvaja direktiva:

- prenesti harmonizirane definicije korupcijskih kaznivih dejanj;

- določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije;

- urediti odgovornost fizičnih in pravnih oseb;

- zagotoviti odvzem protipravno pridobljenih koristi;

- zagotoviti ustrezne zastaralne roke in učinkovite preiskovalne mehanizme.

Nam korupcija res vzame 3,5 milijarde evrov?

Pravosodni minister Mihael Zupančič je že večkrat navedel podatek, da je Slovenija zaradi korupcije vsako leto prikrajšana za 3,5 milijarde evrov BDP oziroma 10 milijonov evrov na dan. Ni prvi. Izkaže se, da gre za raziskavo, ki so jo že leta 2018 na zahtevo evropskih Zelenih napravili v službah Evropskega parlamenta. Ocenjeni znesek vključuje posredne učinke korupcije, kot sta izguba zaradi nepobranega davka in zmanjšanje tujih naložb.

V društvu Transparency International Slovenia so takrat pojasnili, da je poročilo o stroških korupcije izdelala politična skupina, ki pa je izhajala iz študije The Cost of Non-Europe in the area of Organised Crime and Corruption. Kot pove njeno ime, analizira strošek odsotnosti skupnega ukrepanja na ravni EU na področju organiziranega kriminala in korupcije. Pripravila jo je neodvisna strokovna organizacija na podlagi naročila službe Evropskega parlamenta za raziskave – neodvisne službe EP.

Evropski parlament

Poglobljene kvantitativne analize o stroških korupcije v EU redno pripravlja tudi raziskovalni center RAND Europe. Njihove študije ocenjujejo, da neposredna in posredna škoda zaradi korupcije v celotni EU znaša med 179 milijard in kar 990 milijard evrov letno.

Po njihovi specifični oceni gospodarski stroški korupcije neposredno odnesejo med 1,5 in 2 odstotka slovenskega BDP. To je konservativnejša ocena od omenjene študije Zelenih (ta kot rečeno vključuje več posrednih družbenih dejavnikov), a še vedno pomeni izgubo okoli milijarde evrov letno.

Če te raziskave temeljijo na statističnih modelih, Evropsko javno tožilstvo beleži dejanski odkriti kriminal. Urad v Sloveniji ima vsako leto odprtih za več kot 110 do 170 milijonov evrov aktivnih preiskav, ki se nanašajo na goljufije z evropskimi sredstvi, korupcijo in čezmejne davčne utaje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter