Po besedah murskosoboškega škofa je vojna kot povodenj: Poplave sovraštva ni več mogoče zajeziti, grozote se umirijo šele, ko je vse uničeno, je dejal.
Prepričan je, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem, saj nasilje sovraštvo še povečuje. "Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik," pravi Štumpf.
Zanj ima sovraštvo zakonitosti atomske bombe. Eksplodira šele pri visoki temperaturi, ki jo sprosti vžigalnik. Tudi sovraštvo po besedah Štumpfa lahko eksplodira pri visoki temperaturi, ki jo podžgejo strasti, prebujene od skrajnih ideologij. Nad tem pa je treba biti buden, meni škof.
Opozoril je, da je odkrivanje resnice mukotrpno, vendar se resnica mora zgoditi. Sprava se po mnenju škofa mora zgoditi in se bo zgodila. Vsa prizadevanja za resnico in spravo so preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva, je še dejal.
Član Svetovnega slovenskega kongresa Franc Zabukošek pa je v svojem nagovoru dal pobudo za ureditev Spominskega parka Teharje, ki je po njegovi oceni nedokončan. Kot je dejal, treba je dodati elemente, ki prikazujejo realnost dogajanj po drugi svetovni vojni.
Po njegovih besedah je treba postaviti še železniški vagon in barako, v kateri so bivali ujetniki, kar bi služilo za pogovore in ponudbo prospektov ter literature za promocijo miru in nesmisla vojne ter nasilja.
"Veličastni spomenik je potrebno funkcionalno dograditi, vmesni travnik do vhoda pa preurediti v pokopališče za najdene človeške ostanke z grobovi in možnimi osebnimi podatki ali kraji morišč. Na ta način naj bi Teharje postalo centralni pietetni in dostojanstveni, vzgojni in kulturni center ter pričevalec slovenske katarze," meni Zabukošek.
Zgodovinar in teolog Jurij Pavel Emeršič je dejal, da mu je v čast govoriti na kraju, od koder so šli v nebesa svojci zbranih. Titovi partizani so po njegovih besedah takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji teharski mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni.
"Po več kot 20 letih samostojne slovenske države je vsem že jasno, da so se ob prehodu v formalno demokracijo Homo sovieticusi obdržali na oblasti. Lenobe, klečeplaznosti in neumnosti niso ozdravili, ampak so jih naredili za vrlino. Svojega temeljnega poslanstva, to je ubijanja, v urejenih mednarodnih razmerah sicer ne morejo izvajati. Zato so se prilagodili zgodovinskemu trenutku in v danih okvirjih uresničujejo svojo sprevrženo vizijo," pravi Emeršič.
Meni tudi, da ti ljudje danes prstne odtise puščajo na vseh ključnih družbenih in oblastnih ravneh. Tolerirajo in celo nagrajujejo zločince, zapirajo pa nič krive in arhive, posebej ljubosumno bdijo prav nad zgodovinopisjem, je dejal in poudarijo, da zbrani na Teharjah sprave ne potrebujejo, saj so njihova srca mirna.
Po njegovi oceni je demokracija v Sloveniji resnično ohromljena in zdi se, da se nič ne da narediti. "Ne predajmo se malodušju, saj je ta sovražnik duše in zaveznik revolucionarjev," pravi Emeršič.
"Stabilna parlamentarna demokracija v Sloveniji in evropska krščanska civilizacija ostajata tudi naš cilj. Na poti do tega cilja imamo veliko svetilnikov. Veliko svetih zgledov duhovnih velikanov in mučencev," je še dejal.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, konec maja 1945 pa so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem.
Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna slovenska oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.