Objavljamo pismo Milana Utroše:
Vse kaže, da prihajajo dnevi, ko bo slovenska politična srenja združena v nameri, da dokončno odpravi socialno državo in ljudem vzame še tisto malo dostojanstva, kar ga je ostalo. Ta petek bodo vladajoči sindikatom predstavili pokojninsko reformo in reformo trga dela, ki bosta po njihovem rešili Slovenijo. Drastično naj bi omejili pogoje za upokojevanje, še posebej za ženske, omogočili še lažje metanje ljudi na cesto, ukinili plačan odmor za malico, dodatek za minulo delo, povračilo stroškov za prihod na delo ter uvedli malo delo, ki vsega naštetega ne vsebuje, in tudi ne dopusta in bolniške, ko človek zboli. Ljudem kanijo vzeti vse, kar jim ni uspelo v spomladanskem interventnem Zakonu o uravnoteženju javnih financ.
Vse to imamo na politični mizi v dneh, ko tajno poročilo Banke Slovenije ugotavlja, da so od politike nastavljeni vodilni ljudje državnih bank v preteklih letih podelili za več kot 2,5 milijard slabih posojil, ki so bila ničelno ali slabo zavarovana. In sedaj je treba to luknjo pokriti, vzeti pa nameravajo ljudem. Pri teh istih bankah navaden človek, ki bo s krčenjem pravic plačal vsa ta nečedna početja iste politike v preteklosti, ne more dobiti kredita brez treh porokov ali hipoteke, ki mora bistveno presegati vrednost najetega kredita. Za kakšen obseg kriminalnih poslov v preteklosti gre, kaže podatek, da je znesek slabih posojil državnih bank skoraj šestkrat večji od pričakovanih učinkov sprejetega interventnega zakona v letošnjem letu. Ko smo v ZSSS že pred leti zahtevali revizijo vseh tajkunskih prevzemov slovenskih podjetij, v ozadju katerih so bili krediti državnih bank, smo naleteli na gluha ušesa s strani vseh političnih opcij. Tudi takrat, ko smo zahtevali objavo in sankcioniranje vseh delodajalcev, ki ne plačujejo davkov in socialnih prispevkov. Še objave njihovih imen ne moremo doseči, ker bi to menda prizadelo njihovo »dobro« ime.
Edina formalna, nenasilna pot, po kateri bi lahko ljudje preprečili enotno politično fronto odvzema zadnjih ostankov njihovega dostojanstva, je bil referendum. Vendar so po dolgih poskusih tudi na tej točki naše politične stranke dosegle soglasje, da je tudi ta inštitut treba drastično omejiti, ga narediti neizvedljivega. Menda temu nasprotujejo le še v največji opozicijski stranki, in še tam le s časovnim odlogom veljavnosti sprememb referendumske zakonodaje. Seveda je edini razlog za to početje v tem, da ljudje ne bi imeli možnosti na referendumih zrušiti zakonov, ki odpravljajo socialno državo. Vse to v času, ko že nekateri t.i. mladi ekonomisti opozarjajo na neprištevnost predsednika vlade, ko z neumnimi izjavami škoduje državi na teh istih mednarodnih finančnih trgih, ki jim nameravajo politiki s krčenjem socialnih pravic ljudem pošiljati »pozitivne signale«. V spremembah referendumske zakonodaje politične stranke prav tekmujejo v tem, kako omejiti referendum. Od dviganja kvot za potrebno udeležbo volivcev, do tega, o čem vse se na referendumu ne sme glasovati. Najnovejši je predlog NSi, stranke, ki prisega na krščanske vrednote, ki zahteva od pobudnika referenduma, da v sedmih dneh na upravnih enotah zbere 10 tisoč podpisov, da je referendumska pobuda lahko sploh veljavna. V tej stranki dobro vedo, da so v sedmih zaporednih dneh upravne enote vedno dva dni zaprte, in da vsak še najbolje organiziran zbiratelj podpisov ve, da potrebuje najmanj dva dni za dostavo zbranih in na upravnih enotah overjenih podpisov iz celotne države na njegov sedež, da jih lahko preda gospodu predsedniku Državnega zbora, ki ga sedanja referendumska zakonodaja najbolj moti. Ostanejo torej le trije dnevi, kar je neizvedljivo in bo namen politikov vseh barv onemogočiti ljudem vpliv na njihove odločitve dosežen. Podporo spremembam referendumske zakonodaje sta, po poročanju medijev, zagotovili tudi socialni Desus in SD. Totalni napad na ljudi je torej politično usklajen.
Vendar, kdor seje veter, žanje vihar. Prej ali slej.
Milan Utroša, sekretar ZSSS