Senad Softić je sredi Maribora brutalno umoril Rada Mitrovića; sopotniki umorjenega še danes niso preboleli travme

Potem ko je Softić očitke priznal že januarja lani in bil obsojen na 26 let zapora, je kazalo, da pričam dogodka in svojcem ne bo treba podoživljati mučnih trenutkov. A ker je uspel s pritožbo na višjem sodišču, je bila sodba razveljavljena, glavna obravnava zoper 55-letnega obtoženca pa se je prejšnji teden začela znova.

Pred sodnico Mašo Blažeka sta tako prvi stopili žena in hči ustreljenega Mitrovića, ki sta izpovedali enaki zgodbi o tem, da so se s Softićevo družino v preteklosti občasno res družili, predvsem zaradi druženja otrok, na kakšnih rojstnih dnevih in podobno. Vendar so stike že leta 2002 povsem prekinili, potem ko jih je Softićeva žena po enem od druženj sredi noči klicala, da je njen mož pijan, da grozi in da jo želi ubiti.

Mitrovićeva soproga je povedala, da so se od takrat zgolj slučajno srečali morda dvakrat ali trikrat, vse do kakšnega pol leta pred tragičnim dogodkom, ko se je Softić pripeljal do njihovega doma in moža povabil na kavo. Takrat naj bi mu omenjal težave z družino in težave zaradi najdenega orožja, nato pa naj bi ga začel obtoževati zaradi domnevnega razmerja z njegovo ženo.

"Ne bo ostalo pri tem," so besede, ki si jih je vse od takrat zapomnila žena umrlega in jih vzela za grožnjo, ob tem pa tokrat povedala, da je bil njen mož družinski človek, oče in mož s službo, ki se ni zapletal v nobena razmerja. Obtoženi je ob koncu njenega pričanja zanikal, da bi kadarkoli komu grozil, a je priča vztrajala pri tem, da je šlo za grožnjo.

Mitrovićeva hči je potrdila materine besede o prekinitvi stikov in vzrokih za to, ve da se je sprl z družino, da pa bi karkoli imel odtlej z njenim očetom, ji ni bilo znano.

Pred sodišče sta stopila tudi oškodovanca, ki sta se z Mitrovićem tragičnega dne skupaj peljala iz službe. Še danes vidno pretreseni sodelavec in sopotnik, ki je sedel za ubitim voznikom, je povedal, da je šel s sodelavcema domov kot običajno. Ko so se ustavili v koloni na križišču na Titovi cesti, je nenadoma obdolženi, ki ga je takrat videl prvič, razbil steklo in začel streljati.

Po dogodku je bil tudi sam krvav, a nepoškodovan, ko je stopil iz vozila, pa mu je obdolženi rekel, naj se ne boji, saj da njemu ne bo naredil nič. Po tem naj bi Softić stopil na drugo stran ceste in na okensko polico odložil dve pištoli. Po prihodu policistov in reševalcev so pričo odpeljali v bolnišnico, kjer so mu nudili predvsem psihiatrično pomoč, ki jo potrebuje še danes. Zaradi duševnih bolečin in povzročenega strahu je vložil premoženjsko-pravni zahtevek v višini 35.000 evrov.

Drugi sopotnik v vozilu pa je bil v obračunu ustreljen v roko. Prav tako je opisal dogajanje ob odhodu iz službe, tudi sam ni poznal strelca. Po prvem delu streljanja je pobegnil iz avtomobila ter se skril za drevo, pozneje pa opazil bolečine v roki. Zaradi poškodb je tudi sam vložil odškodninski zahtevek v višini 11.000 evrov.

Softić sicer na ponovljenem sojenju skuša sodišče prepričati, da je Mitrovića ubil, ne pa umoril, saj da ga ni namerno zasledoval in zločina ni načrtoval, pač pa naj bi se srečala po naključju.