Kot je pojasnila Katičeva, je razrešitev predlagala, ker je ocenila, da bi v težkem ozračju, ki je nastalo, ko je bilo izrečeno veliko, po njenem mnenju tudi neprimernih ocen, s Podržajem težko sodelovala. Ob tem pa je ocenila, da Podržaj ni v celoti odgovoren za probleme, ki obstajajo v zaporskem sistemu. V njem sicer Podržaj tudi ostaja.
Katičeva je ob tem dejala še, da so že pristopili k reševanju določenih težav. "Govorimo o dodatnih zaposlitvah tako pravosodnih policistov kot tudi drugih strokovnih sodelavcev. Govorimo o tem, da je treba v sisteme vlagati ...," je med drugim navedla ministrica. Napovedala je, da se bo z Majcnom čim prej sestala.
Vlada je z menjavo na čelu zaporske uprave sicer prerezala gordijski vozel, ki je nastal v slabih odnosih med vodstvi uprave in sindikatov.
Da se Podržaju maje stolček, je bilo vsaj neuradno slišati že nekaj časa. Tako je bilo sklepati tudi iz stališča ministrstva za pravosodje, da "je treba v zaporskem sistemu ponovno vzpostaviti zaupanje in primerno ozračje, v katerem se bodo začele uvajati rešitve, ki bodo prinesle boljši sistem". S tem so se odzvali na slabe odnose med vodstvi uprave in sindikatov, ki so se še stopnjevali po nedavnem pobegu dveh pripornikov iz koprskega zapora ter napadu na pravosodnega policista na Dobu.
Razrešitev je pričakoval tudi Podržaj, na kar se je odzval v pismu ministrici in med drugim zapisal, naj se ob tem skupnem dosežku s sindikati skupaj poveselijo in nazdravijo s kozarčkom šampanjca, ki je morda vendarle ostal nepopit na ministrstvu za kulturo, je pisanje Podržaja povzela Televizija Slovenija. S tem je nakazal na veliko moč sindikatov.
Majcen bo mesto vršilca dolžnosti direktorja prevzel s petkom, in sicer za čas do imenovanja generalnega direktorja po opravljenem natečajnem postopku oziroma za šest mesecev. Majcen je poklicno pot začel na policijski postaji Trebnje, kjer je bil pozneje nekaj časa tudi komandir. V zaporu na Dobu dela od leta 2000, vodi pa ga od marca 2014.
Objavljamo tudi odziv Podržaja na razrešitev:
Spoštovani,
v preteklih tednih je bilo veliko črnila prelitega o slovenskih zaporih. Pobeg iz koprskega zapora, napad na pravosodnega polista na Dobu, vse skupaj podkrepljeno z javnimi nastopi in s številnimi anonimnimi pismi, ki so kot glavnega krivca za »katastrofalne razmere v zaporih« označile generalnega direktorja. Ves svoj mandat sem poudarjal, da je slovenski zaporski sistem neupravičeno že leta odrinjen na obrobje in da politični odločevalci v preteklosti po večini niso imeli posluha za izboljšanje razmer. Kadrovska in prostorska stiska v slovenskih zaporih je žal že ponarodela fraza, ki pride v ospredje takrat, ko se zgodijo izredni dogodki in medijske luči za nekaj dni posvetijo za rešetke. Tokrat so svetile dlje časa in predolgo, tudi zaradi odsotnosti jasnega in odločnega sporočila vsem deležnikom o vlogi vodstva in sindikata v sistemu.
Moja razrešitev je slabo sporočilo, pri čemer sem sam še najmanj pomemben. Ne potrebujem nazivov in funkcij. V svojih 35. letih dela v zaporskem sistemu imam kaj pokazati, zato odhajam pokončno in ponosen na narejeno. Ni pa dobro, da odhajam na tak način in zato, »ker je potrebno zadeve umiriti«.
S pravočasnim in pravilnim pristopom vseh deležnikov bi se lahko in morale tudi krizne situacije v sistemu rešiti učinkovito in z dobro popotnico za naprej. Za to pa bi moral obstajati skupni interes. Žal temu ni bilo tako in so parcialni, tudi zelo osebni motivi in potrebe, prevladali.
Prepričan sem, da je bilo v skoraj petih letih od mojega imenovanja na mesto generalnega direktorja veliko storjenega. Temu nesporno pritrjujejo dejstva in opaženi premiki na bolje, na kar so v svojem odzivu javno spomnili tudi direktorji zavodov za prestajanje kazni zapora in prevzgojnega doma, skupaj s stroko.
Ne glede na vse, je po mojem trdnem prepričanju smer delovanja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij prava. Aktualni dogodki so poleg številnih nepotrebnih zapletov prinesli tudi marsikaj dobrega - odločitve o dodatnih kadrovskih kvotah, pripravo petletnih finančnih potreb vseh zavodov in redno obravnavo zaporske problematike v Državnem zboru. To so veliki premiki in obetajo, da se bo izboljšal tudi položaj in ugled zaposlenih v zaporih.
Minulo petletno obdobje mi bo ostalo v spominu po številnih pozitivnih doživetjih in potrditvi velikega potenciala zaposlenih, ki ustvarjajo zgodbo slovenskega zaporskega sistema. Za to sem jim iskreno hvaležen in jim želim vse dobro.