Da se je Janković po šestih zaporednih mandatih – prvič je kandidiral leta 2006, leta 2012 pa je za pol leta mandat prekinil, ker je postal poslanec – odločil ponovno kandidati, ni presenetljivo.

Župan z enim od najdaljših stažev v Evropi mora pri svojih 73 letih zavarovati »pridobitve« dvajsetletnega dela na Magistratu, ostati nedolžen na sodišču in spraviti skupaj slovensko levico po izgubi oblasti.

Veliko dela za enega človeka. Sploh če je bil, kot rad pove, 20 let na dopustu in je kot vsak pošten avtoritarec verjel v svojo nenadomestljivost, zato nikoli ni poskrbel za naslednika.

X

Morda bo koga zbodel samostalnik »avtoritarec«, vendar je glede Zorana Jankovića še iz časov poslovne kariere v Mercatorju znano, da je vajen odločati sam in da najraje vidi, če se v njegovo vodenje nihče ne vtika.

Ljubljana je zanj »življenjsko delo« in dvajsetletna vladavina v prestolnici dokazuje, da je zanj samoumevna brezpogojna podpora mestnega sveta, kjer ima že od leta 2006 zagotovljeno večino. Takšen modus operandi, ki ga župan razume kot »menedžerski pristop«, pomeni, da so se predstavniki mestnega parlamenta, ki naj bi župana nadzirali, spremenili v glasovalni stroj, ki zgolj potrjuje županske odločitve.

Pravljično število ima v primeru ljubljanskega župana poseben pomen, saj bo jeseni sedmič in zadnjič kandidiral za župana prestolnice. Da se je Zoran Janković po šestih zaporednih mandatih – prvič je kandidiral leta 2006, leta 2012 pa je za pol leta mandat prekinil, ker je postal poslanec – odločil ponovno kandidati, ni presenetljivo.

Primož Lavre

Župan z enim od najdaljših stažev v Evropi mora pri svojih 73 letih zavarovati »pridobitve« dvajsetletnega dela na Magistratu, ostati nedolžen na sodišču in spraviti skupaj slovensko levico po izgubi oblasti. Veliko dela za enega človeka. Sploh če je bil, kot rad pove, 20 let na dopustu in je kot vsak pošten avtoritarec verjel v svojo nenadomestljivost, zato nikoli ni poskrbel za naslednika.

Morda bo koga zbodel samostalnik »avtoritarec«, vendar je glede Zorana Jankovića še iz časov poslovne kariere v Mercatorju znano, da je vajen odločati sam in da najraje vidi, če se v njegovo vodenje nihče ne vtika. Ljubljana je zanj »življenjsko delo« in dvajsetletna vladavina v prestolnici dokazuje, da je zanj samoumevna brezpogojna podpora mestnega sveta, kjer ima že od leta 2006 zagotovljeno večino.

Takšen modus operandi, ki ga župan razume kot »menedžerski pristop«, pomeni, da so se predstavniki mestnega parlamenta, ki naj bi župana nadzirali, spremenili v glasovalni stroj, ki zgolj potrjuje županske odločitve.

Politika ga je nastavila in odstavila

Dolgoletnega poslovneža je iz Mercatorja, kamor ga je nastavila ena politika – o tem obstaja tisti legendarni televizijski posnetek z Antonom Ropom –, druga politika po osmih letih tudi odstavila. »Najboljši sosed« je torej v politiko zašel zaradi maščevanja.

Vsaj tako pravijo tisti, ki dobro poznajo ozadje. Zoran Janković je v času prve Janševe vlade (2004–2008) veljal za t. i. rdečega direktorja, torej enega izmed tistih menedžerjev državnih podjetij, ki so spadali v Kučanov Forum 21, kar je pomenilo, da se je po menjavi oblasti znašel v nemilosti.

Novembra 2005 so ga nadzorniki nekrivdno razrešili, v ozadju pa so se pojavljali namigi, da naj bi ga sumili, da načrtuje menedžerski prevzem podjetja. Kakorkoli, Janković se je v manj kot enem letu zmagovalno vrnil na oder kot župan Ljubljane, saj je prepričljivo pometel s konkurenco in zmagal že v prvem krogu.

Facebook

Uspeh, ki ga nikoli ne bi dosegel, če ga politika ne bi nagnala iz Mercatorja, je potem ponovil še petkrat (2010, 2012, 2014, 2018, 2022) – in vsakič je zmagal v prvem krogu županskih volitev. Srečo je imel tudi pri volitvah v mestni svet, saj je Lista Zorana Jankovića vedno zmagala, čeprav ji je na koncu absolutno večino v mestnem svetu večkrat omogočila šele koalicija z eno od levih strank.

Opozicija kot endemična vrsta

O opoziciji v Ljubljani v času Jankovićeve vladavine doslej ni bilo treba izgubljati besed, saj je bila šibka in omejena na le nekaj mestnih svetnikov desnih strank, Pirate in stranko Levica. Vsi drugi, tudi nekateri »neodvisni« svetniki, so Jankovića doslej bolj ali manj pragmatično podpirali.

Pravzaprav bi se lahko šele letos, po dvajsetih letih njegove vladavine, pojavil kak prepričljiv, vendar nepolitičen protikandidat, ki bi Jankoviću preprečil zmago v prvem krogu in omogočil drugega, ko se lahko zgodi marsikaj. Kajti kot bomo ugotavljali v nadaljevanju, se je razpoloženje v prestolnici po dvajsetih letih spremenilo in obnovljena Stara Ljubljana s poplavo turistov Jankoviću vendarle ne omogoča avtomatične reelekcije.

V Ljubljani, ki seveda ni samo stari del mesta, pač pa vključuje tudi vsa blokovska in spalna naselja, se je letos okrepilo kritično razpoloženje do Jankovićevega načina upravljanja mesta.

Primož Lavre

Že lani, po tistem nesrečnem »zasebnem« pismu podpore srbskemu avtokratu Aleksandru Vučiću, je župana ostro okaral patriarh slovenske levice Milan Kučan, protestirali so tudi znani ljubljanski levičarji in liberalci, za katere je javno izražanje simpatij nekomu, proti kateremu protestirajo študenti in mladi, ne samo neokusno, pač pa tudi presega meje demokratičnega obnašanja.

Toda zveza in zaveza med ljubljanskim županom in njegovimi srbskimi prijatelji je dovolj trdna, da je Janković preživel tudi hladen tuš, ki ga je bil deležen zaradi Vučića. V ozadju niso le osebni razlogi, se pravi prijateljstvo, ampak tudi povsem poslovni, ekonomski, saj je t. i. srbski svet v zadnjem desetletju intenzivno selil kapital v Slovenijo, ki je članica Evropske unije.

Naša država je postala – celo dobesedno – balkanska Švica, pri čemer mislimo zlasti na finančne transakcije in nakupe nepremičnin.

Ljubljana in »srbski svet«

K Jankovićevim srbskim poslovnim partnerjem se bomo še vrnili, prej si oglejmo fenomen t. i. srbskega sveta, zaradi katerega je ljubljanski župan zadnje čase precej napet. Podobno kot v Srbiji je namreč tudi v Sloveniji srbska diaspora politično vse bolj razdeljena.

Če je Janković doslej veljal za nespornega predstavnika srbskih (poslovnih) interesov pri nas, pa so se razmere in odnosi precej spremenili lani, ko je vlada Roberta Goloba na eni izmed sej Milorada Dodika razglasila za nezaželeno osebo v Sloveniji (persona non grata) in mu prepovedala vstop v državo.

Poteza je razbesnela Dodikove nacionaliste v Republiki Srbski, zelo so ji nasprotovali tudi nekateri Golobovi ministri, vendar (pravilne) odločitve niso mogli preprečiti.

Posledica je bila med drugim tudi ta, da je Dodik iz krogov blizu Janeza Janše dobil namig in menda celo zagotovila, da lahko računa, če pride po volitvah marca 2026 do spremembe oblasti, na odpravo sankcij oziroma da bo prepoved vstopa preklicana. Vsekakor je Dodik že tedaj Janši javno izrazil podporo in Srbe v Sloveniji pozval, naj glasujejo zanj.

Ta moment nikakor ni nepomemben v zgodbi o županovanju Zorana Jankovića, saj kaže, da sta se oblikovala dva politična tabora, ko gre za slovenske Srbe. Prvi je zvest vladajoči avtokratski strukturi v Beogradu, drugi pa se je opredelil za (demokratično) opozicijo. Prvi še vedno obvladuje večino kapitala, ne pa tudi medijev.

Primož Lavre

Zoran Janković je bil doslej absolutno navezan nanj in mu ostaja lojalen, čeprav se je v slovenski politiki ravno z zadnjimi volitvami pojavil pomemben igralec, za katerega se ocenjuje, da se nagiba k opoziciji, in bi ga lahko označili kot nekakšnega »desnega Jankovića«.

Govorimo seveda o Zoranu Stevanoviću, ki je nova zvezda slovenskega populizma in je po zaslugi koprskega paroha Srbske pravoslavne cerkve Dejana Mandića prišel do osebnega stika z Janezom Janšo. Kaj to pomeni, smo že videli v državnem zboru in zagotovo še bomo. Srbi v Sloveniji so spoznali, da jim avtomatična podpora levici v bistvu ne prinaša nič in da jim je desnica »ideološko« pravzaprav bližje.

Za Zorana Jankovića, ki ga jeseni čakajo najtežje županske volitve doslej, to zagotovo niso dobre novice. Doslej se je ljubljanskim volivcem, ki so južnega porekla, prodajal kot »njihov človek«, zdaj pa je dobil močno konkurenco v populistu Stevanoviću in med slovenskimi Srbi nima več takšne podpore.

Zanaša se lahko na kapitalsko podporo tistih poslovnežev iz Republike Srbske, ki so tudi po njegovi zaslugi vstopili na slovenski trg. To sta zlasti Mladen Milanović Kaja iz Dodikovega poslovnega omrežja, ki je postal lastnik Stožic in pred tem Komunalnega podjetja Ljubljana (KPL), v Stari Ljubljani pa je kupil tudi več nepremičnin.

Toda ravno lastniki KPL iz Republike Srbske, ki imajo koncesijo za vzdrževanje cest v Ljubljani, vsak dan skrbijo za slabo voljo meščanov prestolnice, saj se ljudje sprašujejo, kako je možno, da imajo lastniki milijonski dobiček, ceste v mestu pa so v vse slabšem stanju. In tudi sicer je za Jankovićev zadnji mandat (2022–2026) značilno, da javna infrastruktura v Ljubljani ponekod propada, da so deli mesta (posebej podhodi in pasaže v centru) zanemarjeni in da propadajo.

Kuhar, boter in župan

Ljubljano in župana vsake toliko obišče nekdanji srbski notranji in obrambni minister Aleksandar Vulin, sicer strasten lovec, ki v Slovenijo hodi na lov. Bivši šef srbske obveščevalne službe, ki velja za enega bolj prorusko usmerjenih srbskih politikov, je bil do aprila lani tudi podpredsednik srbske vlade.

Še en pomemben srbski lik prihaja občasno na obisk k Zoranu Jankoviću – namreč Nikola Petrović, boter srbskega predsednika Aleksandra Vučića in eden najvplivnejših ljudi v Srbiji. Petrović je od Mestne občine Ljubljana kupil zemljišče v Trnovem, drugače pa kot ljubitelj dobre hrane prijateljuje tudi s Tomažem Kavčičem, znanim kuharskim mojstrom in častnim konzulom Srbije pri nas.

Šimen Zupančič

Ko je Petrović leta 2023 na Dedinju povzročil prometno nesrečo, so fotoreporterji na kraju nesreče opazili prav Kavčiča, ki je pojasnil, da je bil slučajno v bližini in je prišel na pomoč prijatelju Nikoli. Ki so mu, so poročali srbski mediji, v krvi izmerili sledove alkohola in kokaina. Toda prijatelji so zato, da si pomagajo v težavah, in Kavčiča v Srbiji ne imenujejo kar tako »Vučićev kuhar«. V njegovo prestižno restavracijo na gradu Zemono pri Vipavi je namreč rad prihajal tudi srbski predsednik; in to celo incognito, brez vednosti slovenskih varnostnih organov, kar je kršitev diplomatskega protokola.

Nikola Petrović je na Brdnikovi ulici za 2,68 milijona evrov kupil skoraj hektar veliko zemljišče. Formalni kupec je bilo njegovo podjetje NG Projekt, srbskim preiskovalnim novinarjem pa do danes ni uspelo ugotoviti, od kod mu denar za ta nakup. Mestna občina Ljubljana, ki je parcelo prodala, ni imela nobenega drugega ponudnika. KPK se s primerom ni ukvarjala.

Dva obraza Zorana Jankovića

Pri Zoranu Jankoviću, pravi eden njegovih nekdanjih političnih svetovalcev iz časov, ko so delali Pozitivno Slovenijo, moramo vedno videti dva obraza. Javnost, posebej Ljubljančani, že dve desetletji gledajo njegovo svetlo polovico z obveznim nasmeškom, ki je, kot se zdi, postal del Jankovićevega imidža in ki le redko izgine z obraza. Izgine pa takrat, ko ga kdo preseneti z neprijetnim vprašanjem ali ga spravi v zadrego. Tedaj se na obrazu pojavi senca, ki napoveduje vihar.

Pred meseci, ko je zaradi razkritij oddaje Tarča gostoval v Odmevih na Televiziji Slovenija, smo lahko videli, kaj se zgodi, če nasmešek na obrazu Zorana Jankovića zbledi. Izkušena voditeljica Odmevov Tanja Starič je zdržala pritisk, večina novinarjev ga ne bi.

Primož Lavre

Kajti ko je Janković začel mehko groziti, naj mediji pustimo njegovo družino pri miru, češ da imajo pravico do zasebnosti, saj niso javne osebnosti, mu je Tanja Starič mirno odgovorila, da sta zlasti njegova sinova Damjan in Jure prav tako javni osebnosti – česar niti najspretnejši županov odvetnik ne more zanikati.

Ko gre za sodišča, so bili zadnje desetletje namreč vsi trije redne stranke, pri čemer edinole oče še ni bil obsojen, četudi je tožilstvo proti njemu sprožilo 13 kazenskih postopkov, od katerih sta aktualna samo še dva, vsi ostali pa so padli. Kaj to pomeni, smo v Reporterju pred časom že analizirali.

Ljubljanski župan je formalno nedolžen in vse, kar se v kuloarjih sliši o njegovih poslovnih praksah, je zato na ravni govoric. Na sodišču mu doslej niso zmogli nič dokazati.

Ob izbruhu afere s prisluškovanjem tik pred volitvami je na županovo domnevno koruptivno prakso ponovno opozorila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ko so jo izraelski operativci iz agencije Black Cube skrivaj posneli v Londonu.

Kar je povedala – in zaradi česar jo bo zdaj Janković tožil –, ni nikakršna posebna skrivnost, ampak govorica, ki kroži naokoli že dolgo: Janković naj bi pri določenih poslih v Ljubljani zahteval 10-odstotno provizijo. Govorica oziroma trač je hočeš nočeš edina pravilna beseda, kajti kot rečeno: doslej mu korupcije še nihče ni uspel dokazati.

Poleg Nine Zidar Klemenčič je Jankovića korupcije nekoč obtoževal tudi nekdanji lastnik Cestnega podjetja Ljubljana (CPL) Ranko Mimović, ki je bil v Ljubljani zaradi goljufije in pranja denarja obsojen na 12 let zapora, vendar je bila obsodba kasneje na višjem sodišču razveljavljena (medklic: tožilka v zadevi je bila stara znanka Zorana Jankovića Blanka Žgajnar).

Mimović je leta 2018 policiji naznanil Jankovića, češ da naj bi od njega zahteval 10 odstotkov vrednosti od vsakega posla CPL z Mestno občino Ljubljana, kar je župan zanikal. Zanimivo je, da se je taisti Mimović v teh dneh pojavil kot interesent za nakup srbske naftne družbe NIS, ki jo prodaja ruski Gazprom, za nakup večinskega deleža pa ponuja 2 milijardi evrov. Izvor denarja je neznan.

Kdo ali kaj je Zoran Janković

Po mnenju županovih političnih nasprotnikov je Zoran Janković »središčna točka globoke države«, kar naj bi pojasnilo njegov izjemni politični in siceršnji vpliv, ki presega Ljubljano. Zato ni nič nenavadnega, če so se 8. maja na Ljubljanskem gradu zbrali vsi, ki kaj pomenijo v tej državi in prešerne volje prepevajo »na Slovenskem smo mi gospodar«: bankirji, šefi paradržavnih skladov, predsednik ustavnega sodišča, prvi možje finančnih institucij itd.

Če verjamemo opoziciji v Ljubljani, je Janković kot nekakšen boter, ki drži skupaj tudi bodočo politično opozicijo, če bo Janez Janša prihodnji mesec zavladal. Ne Robert Golob kot najverjetnejši formalni vodja opozicije v parlamentu, pač pa je Zoran Janković tisti, ki lahko oponira Janši.

Primož Lavre

Vsaj tako menijo nekateri opazovalci dogajanja. Po njihovem prepričanju Janković enostavno ne more v pokoj, saj mora poskrbeti za ohranitev sistema, poleg tega pa sta na sodišču še vedno odprti dve kazenski zadevi proti njemu. Kot župan in de facto šef (leve) opozicije je v neprimerljivo boljšem položaju, kot bi bil v vlogi navadnega upokojenca. No, takšna je ena od možnih interpretacij razmer v Ljubljani oziroma ozadij Jankovićeve odločitve, da jeseni že sedmič kandidira za župana.

Formalno je veselo novico obelodanil 8. maja na slavnostni seji mestnega sveta ob ljubljanskem občinskem prazniku na Ljubljanskem gradu, kjer je v predolgem govoru povedal vse, kar so povabljenci od njega pričakovali. A četudi mu uspe, bo sedmi mandat najtežji doslej, saj se v najboljšem primeru obeta ekonomska stagnacija, veliki investicijski projekti (potniški center, športne dvorane, kanal CO itd.) pa bodo zaključeni.

Poleg tega se odpira vprašanje zakonske omejitve števila mandatov, kajti 24 let je vseeno odločno preveč. Italijani so denimo županom velikih mest omejili mandate na dva. Redko je v demokratičnih državah kdo tako dolgo župan, sploh v zadnjih letih ne. Dunaj je resda kar dvajset let vodil socialdemokrat Michael Häupl, vendar pa so bili tisto neki drugi časi.

V tem trenutku Zoran Janković nima resnih protikandidatov. Razen Aleša Primca in Pirata Jasmina Feratovića se niti še niso pojavili. Vendar ni dvoma, da se bodo, tisti ključni bržkone šele po koncu poletnih počitnic.

Primož Lavre

Po dvajsetih letih »jankovićevanja« bi bil že zaradi politične higiene in transparentnosti čas za spremembo in zmago nekoga novega, mlajšega in politično neobremenjenega kandidata. Seveda mora biti svetovnonazorsko bolj lev kot desen, kajti kljub temu, da je bila razglašena že za najbolj zeleno evropsko prestolnico, bo Ljubljana vedno rdeče mesto.

Dolgoletnega poslovneža je iz Mercatorja, kamor ga je nastavila ena politika – o tem obstaja tisti legendarni televizijski posnetek z Antonom Ropom –, druga politika po osmih letih tudi odstavila.

»Najboljši sosed« je torej v politiko zašel zaradi maščevanja. Vsaj tako pravijo tisti, ki dobro poznajo ozadje. Zoran Janković je v času prve Janševe vlade (2004–2008) veljal za t. i. rdečega direktorja, torej enega izmed tistih menedžerjev državnih podjetij, ki so spadali v Kučanov Forum 21, kar je pomenilo, da se je po menjavi oblasti znašel v nemilosti.

Novembra 2005 so ga nadzorniki nekrivdno razrešili, v ozadju pa so se pojavljali namigi, da naj bi ga sumili, da načrtuje menedžerski prevzem podjetja. Kakorkoli, Janković se je v manj kot enem letu zmagovalno vrnil na oder kot župan Ljubljane, saj je prepričljivo pometel s konkurenco in zmagal že v prvem krogu.

Uspeh, ki ga nikoli ne bi dosegel, če ga politika ne bi nagnala iz Mercatorja, je potem ponovil še petkrat (2010, 2012, 2014, 2018, 2022) – in vsakič je zmagal v prvem krogu županskih volitev. Srečo je imel tudi pri volitvah v mestni svet, saj je Lista Zorana Jankovića vedno zmagala, čeprav ji je na koncu absolutno večino v mestnem svetu večkrat omogočila šele koalicija z eno od levih strank.

Opozicija kot endemična vrsta

O opoziciji v Ljubljani v času Jankovićeve vladavine doslej ni bilo treba izgubljati besed, saj je bila šibka in omejena na le nekaj mestnih svetnikov desnih strank, Pirate in stranko Levica. Vsi drugi, tudi nekateri »neodvisni« svetniki, so Jankovića doslej bolj ali manj pragmatično podpirali.

Pravzaprav bi se lahko šele letos, po dvajsetih letih njegove vladavine, pojavil kak prepričljiv, vendar nepolitičen protikandidat, ki bi Jankoviću preprečil zmago v prvem krogu in omogočil drugega, ko se lahko zgodi marsikaj. Kajti kot bomo ugotavljali v nadaljevanju, se je razpoloženje v prestolnici po dvajsetih letih spremenilo in obnovljena Stara Ljubljana s poplavo turistov Jankoviću vendarle ne omogoča avtomatične reelekcije.

X

V Ljubljani, ki seveda ni samo stari del mesta, pač pa vključuje tudi vsa blokovska in spalna naselja, se je letos okrepilo kritično razpoloženje do Jankovićevega načina upravljanja mesta.

Že lani, po tistem nesrečnem »zasebnem« pismu podpore srbskemu avtokratu Aleksandru Vučiću, je župana ostro okaral patriarh slovenske levice Milan Kučan, protestirali so tudi znani ljubljanski levičarji in liberalci, za katere je javno izražanje simpatij nekomu, proti kateremu protestirajo študenti in mladi, ne samo neokusno, pač pa tudi presega meje demokratičnega obnašanja.

Toda zveza in zaveza med ljubljanskim županom in njegovimi srbskimi prijatelji je dovolj trdna, da je Janković preživel tudi hladen tuš, ki ga je bil deležen zaradi Vučića. V ozadju niso le osebni razlogi, se pravi prijateljstvo, ampak tudi povsem poslovni, ekonomski, saj je t. i. srbski svet v zadnjem desetletju intenzivno selil kapital v Slovenijo, ki je članica Evropske unije. Naša država je postala – celo dobesedno – balkanska Švica, pri čemer mislimo zlasti na finančne transakcije in nakupe nepremičnin.

Ljubljana in »srbski svet«

K Jankovićevim srbskim poslovnim partnerjem se bomo še vrnili, prej si oglejmo fenomen t. i. srbskega sveta, zaradi katerega je ljubljanski župan zadnje čase precej napet. Podobno kot v Srbiji je namreč tudi v Sloveniji srbska diaspora politično vse bolj razdeljena.

Če je Janković doslej veljal za nespornega predstavnika srbskih (poslovnih) interesov pri nas, pa so se razmere in odnosi precej spremenili lani, ko je vlada Roberta Goloba na eni izmed sej Milorada Dodika razglasila za nezaželeno osebo v Sloveniji (persona non grata) in mu prepovedala vstop v državo.

Poteza je razbesnela Dodikove nacionaliste v Republiki Srbski, zelo so ji nasprotovali tudi nekateri Golobovi ministri, vendar (pravilne) odločitve niso mogli preprečiti.

Primož Lavre

Posledica je bila med drugim tudi ta, da je Dodik iz krogov blizu Janeza Janše dobil namig in menda celo zagotovila, da lahko računa, če pride po volitvah marca 2026 do spremembe oblasti, na odpravo sankcij oziroma da bo prepoved vstopa preklicana. Vsekakor je Dodik že tedaj Janši javno izrazil podporo in Srbe v Sloveniji pozval, naj glasujejo zanj.

Ta moment nikakor ni nepomemben v zgodbi o županovanju Zorana Jankovića, saj kaže, da sta se oblikovala dva politična tabora, ko gre za slovenske Srbe. Prvi je zvest vladajoči avtokratski strukturi v Beogradu, drugi pa se je opredelil za (demokratično) opozicijo. Prvi še vedno obvladuje večino kapitala, ne pa tudi medijev.

Zoran Janković je bil doslej absolutno navezan nanj in mu ostaja lojalen, čeprav se je v slovenski politiki ravno z zadnjimi volitvami pojavil pomemben igralec, za katerega se ocenjuje, da se nagiba k opoziciji, in bi ga lahko označili kot nekakšnega »desnega Jankovića«.

Govorimo seveda o Zoranu Stevanoviću, ki je nova zvezda slovenskega populizma in je po zaslugi koprskega paroha Srbske pravoslavne cerkve Dejana Mandića prišel do osebnega stika z Janezom Janšo. Kaj to pomeni, smo že videli v državnem zboru in zagotovo še bomo. Srbi v Sloveniji so spoznali, da jim avtomatična podpora levici v bistvu ne prinaša nič in da jim je desnica »ideološko« pravzaprav bližje.

Za Zorana Jankovića, ki ga jeseni čakajo najtežje županske volitve doslej, to zagotovo niso dobre novice. Doslej se je ljubljanskim volivcem, ki so južnega porekla, prodajal kot »njihov človek«, zdaj pa je dobil močno konkurenco v populistu Stevanoviću in med slovenskimi Srbi nima več takšne podpore. Zanaša se lahko na kapitalsko podporo tistih poslovnežev iz Republike Srbske, ki so tudi po njegovi zaslugi vstopili na slovenski trg.

Primož Lavre

To sta zlasti Mladen Milanović Kaja iz Dodikovega poslovnega omrežja, ki je postal lastnik Stožic in pred tem Komunalnega podjetja Ljubljana (KPL), v Stari Ljubljani pa je kupil tudi več nepremičnin.

Toda ravno lastniki KPL iz Republike Srbske, ki imajo koncesijo za vzdrževanje cest v Ljubljani, vsak dan skrbijo za slabo voljo meščanov prestolnice, saj se ljudje sprašujejo, kako je možno, da imajo lastniki milijonski dobiček, ceste v mestu pa so v vse slabšem stanju. In tudi sicer je za Jankovićev zadnji mandat (2022–2026) značilno, da javna infrastruktura v Ljubljani ponekod propada, da so deli mesta (posebej podhodi in pasaže v centru) zanemarjeni in da propadajo.

Kuhar, boter in župan

Ljubljano in župana vsake toliko obišče nekdanji srbski notranji in obrambni minister Aleksandar Vulin, sicer strasten lovec, ki v Slovenijo hodi na lov. Bivši šef srbske obveščevalne službe, ki velja za enega bolj prorusko usmerjenih srbskih politikov, je bil do aprila lani tudi podpredsednik srbske vlade. Še en pomemben srbski lik prihaja občasno na obisk k Zoranu Jankoviću – namreč Nikola Petrović, boter srbskega predsednika Aleksandra Vučića in eden najvplivnejših ljudi v Srbiji.

Petrović je od Mestne občine Ljubljana kupil zemljišče v Trnovem, drugače pa kot ljubitelj dobre hrane prijateljuje tudi s Tomažem Kavčičem, znanim kuharskim mojstrom in častnim konzulom Srbije pri nas. Ko je Petrović leta 2023 na Dedinju povzročil prometno nesrečo, so fotoreporterji na kraju nesreče opazili prav Kavčiča, ki je pojasnil, da je bil slučajno v bližini in je prišel na pomoč prijatelju Nikoli.

Primož Lavre

Ki so mu, so poročali srbski mediji, v krvi izmerili sledove alkohola in kokaina. Toda prijatelji so zato, da si pomagajo v težavah, in Kavčiča v Srbiji ne imenujejo kar tako »Vučićev kuhar«. V njegovo prestižno restavracijo na gradu Zemono pri Vipavi je namreč rad prihajal tudi srbski predsednik; in to celo incognito, brez vednosti slovenskih varnostnih organov, kar je kršitev diplomatskega protokola.

Nikola Petrović je na Brdnikovi ulici za 2,68 milijona evrov kupil skoraj hektar veliko zemljišče. Formalni kupec je bilo njegovo podjetje NG Projekt, srbskim preiskovalnim novinarjem pa do danes ni uspelo ugotoviti, od kod mu denar za ta nakup. Mestna občina Ljubljana, ki je parcelo prodala, ni imela nobenega drugega ponudnika. KPK se s primerom ni ukvarjala

Dva obraza Zorana Jankovića

Pri Zoranu Jankoviću, pravi eden njegovih nekdanjih političnih svetovalcev iz časov, ko so delali Pozitivno Slovenijo, moramo vedno videti dva obraza. Javnost, posebej Ljubljančani, že dve desetletji gledajo njegovo svetlo polovico z obveznim nasmeškom, ki je, kot se zdi, postal del Jankovićevega imidža in ki le redko izgine z obraza. Izgine pa takrat, ko ga kdo preseneti z neprijetnim vprašanjem ali ga spravi v zadrego. Tedaj se na obrazu pojavi senca, ki napoveduje vihar.

Pred meseci, ko je zaradi razkritij oddaje Tarča gostoval v Odmevih na Televiziji Slovenija, smo lahko videli, kaj se zgodi, če nasmešek na obrazu Zorana Jankovića zbledi. Izkušena voditeljica Odmevov Tanja Starič je zdržala pritisk, večina novinarjev ga ne bi. Kajti ko je Janković začel mehko groziti, naj mediji pustimo njegovo družino pri miru, češ da imajo pravico do zasebnosti, saj niso javne osebnosti, mu je Tanja Starič mirno odgovorila, da sta zlasti njegova sinova Damjan in Jure prav tako javni osebnosti – česar niti najspretnejši županov odvetnik ne more zanikati.

Primož Lavre

Ko gre za sodišča, so bili zadnje desetletje namreč vsi trije redne stranke, pri čemer edinole oče še ni bil obsojen, četudi je tožilstvo proti njemu sprožilo 13 kazenskih postopkov, od katerih sta aktualna samo še dva, vsi ostali pa so padli. Kaj to pomeni, smo v Reporterju pred časom že analizirali. Ljubljanski župan je formalno nedolžen in vse, kar se v kuloarjih sliši o njegovih poslovnih praksah, je zato na ravni govoric. Na sodišču mu doslej niso zmogli nič dokazati.

Ob izbruhu afere s prisluškovanjem tik pred volitvami je na županovo domnevno koruptivno prakso ponovno opozorila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ko so jo izraelski operativci iz agencije Black Cube skrivaj posneli v Londonu. Kar je povedala – in zaradi česar jo bo zdaj Janković tožil –, ni nikakršna posebna skrivnost, ampak govorica, ki kroži naokoli že dolgo: Janković naj bi pri določenih poslih v Ljubljani zahteval 10-odstotno provizijo. Govorica oziroma trač je hočeš nočeš edina pravilna beseda, kajti kot rečeno: doslej mu korupcije še nihče ni uspel dokazati.

Poleg Nine Zidar Klemenčič je Jankovića korupcije nekoč obtoževal tudi nekdanji lastnik Cestnega podjetja Ljubljana (CPL) Ranko Mimović, ki je bil v Ljubljani zaradi goljufije in pranja denarja obsojen na 12 let zapora, vendar je bila obsodba kasneje na višjem sodišču razveljavljena (medklic: tožilka v zadevi je bila stara znanka Zorana Jankovića Blanka Žgajnar).

Mimović je leta 2018 policiji naznanil Jankovića, češ da naj bi od njega zahteval 10 odstotkov vrednosti od vsakega posla CPL z Mestno občino Ljubljana, kar je župan zanikal. Zanimivo je, da se je taisti Mimović v teh dneh pojavil kot interesent za nakup srbske naftne družbe NIS, ki jo prodaja ruski Gazprom, za nakup večinskega deleža pa ponuja 2 milijardi evrov. Izvor denarja je neznan.

Kdo ali kaj je Zoran Janković

Po mnenju županovih političnih nasprotnikov je Zoran Janković »središčna točka globoke države«, kar naj bi pojasnilo njegov izjemni politični in siceršnji vpliv, ki presega Ljubljano. Zato ni nič nenavadnega, če so se 8. maja na Ljubljanskem gradu zbrali vsi, ki kaj pomenijo v tej državi in prešerne volje prepevajo »na Slovenskem smo mi gospodar«: bankirji, šefi paradržavnih skladov, predsednik ustavnega sodišča, prvi možje finančnih institucij itd. Če verjamemo opoziciji v Ljubljani, je Janković kot nekakšen boter, ki drži skupaj tudi bodočo politično opozicijo, če bo Janez Janša prihodnji mesec zavladal.

Ne Robert Golob kot najverjetnejši formalni vodja opozicije v parlamentu, pač pa je Zoran Janković tisti, ki lahko oponira Janši. Vsaj tako menijo nekateri opazovalci dogajanja. Po njihovem prepričanju Janković enostavno ne more v pokoj, saj mora poskrbeti za ohranitev sistema, poleg tega pa sta na sodišču še vedno odprti dve kazenski zadevi proti njemu.

bobo

Kot župan in de facto šef (leve) opozicije je v neprimerljivo boljšem položaju, kot bi bil v vlogi navadnega upokojenca. No, takšna je ena od možnih interpretacij razmer v Ljubljani oziroma ozadij Jankovićeve odločitve, da jeseni že sedmič kandidira za župana.

Formalno je veselo novico obelodanil 8. maja na slavnostni seji mestnega sveta ob ljubljanskem občinskem prazniku na Ljubljanskem gradu, kjer je v predolgem govoru povedal vse, kar so povabljenci od njega pričakovali.

A četudi mu uspe, bo sedmi mandat najtežji doslej, saj se v najboljšem primeru obeta ekonomska stagnacija, veliki investicijski projekti (potniški center, športne dvorane, kanal CO itd.) pa bodo zaključeni. Poleg tega se odpira vprašanje zakonske omejitve števila mandatov, kajti 24 let je vseeno odločno preveč.

Italijani so denimo županom velikih mest omejili mandate na dva. Redko je v demokratičnih državah kdo tako dolgo župan, sploh v zadnjih letih ne. Dunaj je resda kar dvajset let vodil socialdemokrat Michael Häupl, vendar pa so bili tisto neki drugi časi.

V tem trenutku Zoran Janković nima resnih protikandidatov. Razen Aleša Primca in Pirata Jasmina Feratovića se niti še niso pojavili. Vendar ni dvoma, da se bodo, tisti ključni bržkone šele po koncu poletnih počitnic.

Primož Lavre

Po dvajsetih letih »jankovićevanja« bi bil že zaradi politične higiene in transparentnosti čas za spremembo in zmago nekoga novega, mlajšega in politično neobremenjenega kandidata. Seveda mora biti svetovnonazorsko bolj lev kot desen, kajti kljub temu, da je bila razglašena že za najbolj zeleno evropsko prestolnico, bo Ljubljana vedno rdeče mesto.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter