Deveti maj. Dan zmage. Dan Ljubljane. In tudi dan, ko Zoran Janković z obrazom človeka, ki že dvajset let vodi isto družinsko podjetje z imenom glavno mesto, oznani: »Še enkrat grem.« Seveda greste. Konkurenca za zdaj deluje kot avdicija za spremljevalni program lokalne kabelske televizije.

Nekaj imen kroži, nekaj egov utripa, nekaj profilov na Facebooku nabira všečke – toda resnega izzivalca ni na vidiku. In se bo do jeseni tudi težko našel. Morda se pa Robert Golob naveliča sedeti v parlamentu?

Da, Ljubljana, najlepše mesto na svetu! Zagotovo tudi najpogumnejše mesto na svetu! Danes odhitimo, bežimo od tega, živimo za danes, briga nas. A sok, ki ga srkamo iz preteklih korenin, bi nam lahko dal več moči, predvsem pa več modrosti.

Koliko poguma je bilo v ljudeh tistega leta 1941, ko so ob napadu Nemcev na Jugoslavijo v Ljubljano vkorakali Italijani!

Takrat mlada aktivista Nada Tarman in Dušan Puh (oba tudi obsojena in poslana v taborišča) sta mi pripovedovala, da so Italijani takrat v Ljubljani vsa imena trgovin, lekarn, pekarn, gostiln preimenovali v italijanščino, če ste srečali Italijana, ste morali dvigniti roko.

In Ljubljana je zavrela! Na vse načine so se upirali, nagajali, pisali »soldati, pojdite domov«, jih toliko sabotirali, da so potem sredi vojne okupatorji Ljubljano obdali z bodečo žico. Namestili so 41 kilometrov žičnih ovir, postavili so 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih bunkerjev; napeljali so tudi dva kilometra in pol električne žice in postavili 800 močnih žarnic.

Vse to samo zato, da so zaprli mesto, da bi ljudem preprečili, da bi »nosili« pomoč zunanjim upornikom, partizanom, da ne bi hodili sabotirat prometnih poti.

Ta upor Ljubljančanov, to vretje, sestajanje, iskanje možnosti za upor … To je bilo še pred oblikovanjem partizanske vojske. Ljubljana je res mesto heroj! In v tej Ljubljani je takratna oblastna Slovenska ljudska stranka konec maja 1941 ustanovila Slovensko legijo, ki je konec leta štela pet tisoč pripadnikov, pozneje osem tisoč in se je ob prihodu Nemcev preimenovala v domobranstvo, ki je priseglo Hitlerju. In ta legija se ni uprla okupatorju!

Večina danes nič ne ve o tem, še manj o znamenitem Slovencu, domoljubu Ivanu Hribarju, ki je bil ljubljanski župan od leta 1896 do 1910 in je obnovil popotresno Ljubljano, potem pa se zameril Avstrijcem, ker je podprl protinemške demonstracije.

Po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 je Hribar storil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji. Devetdesetletni Hribar se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ravno ponudila županski položaj Ljubljane in ga vabila v »konsulto«.

Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, ter je razočaran, saj so nekateri politiki predvojnih strank to izdajalsko storili, raje izbral smrt. Storil je samomor, utopil se je v Ljubljanici, ženi in hčerki pa zapustil poslovilno pismo z verzi iz Krsta pri Savici pesnika Franceta Prešerna: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.

Po njem je imela Ljubljana veliko županov, če pogledamo po osamosvojitvi, je bil operativen najbrž še samo Janez Strgar, po njem veliko znanih imen, bolj teoretikov, Janković je pa pragmatik.

Čeprav ga polovica Ljubljane obožuje in ga druga polovica obožuje sovražiti, velja nekaj skorajda neizpodbitnega: mesto je spremenil. Ljubljana danes ni več zaspano provincialno mesto, kjer je bil vrhunec urbanizma nov Mercator, Maxi market, nekaj mostov in ena fontana. Uredil je center, reko, mostove, tlakoval vsak drugi meter starega mestnega jedra, postavil je toliko stebričkov, da bi jih lahko izvažali v Dubaj.

Dobro, tista dva rumena stolpiča v Šiški mu osebno težko odpustim. Delujeta kot dve osamljeni lego kocki iz tetrisa, ki sta padli na napačen naslov. In menda jih bo še več.

In za Jankovića velja nekaj, kar volivci v resnici zelo dobro razložijo: veliko naredi zase – ampak tudi za nas. Drugi pa so delali zase, za mesto pa bolj malo. In zato zmaguje. Ker pri njem je zanimivo prav to, da nihče nikoli ne verjame, da je nedolžni angel – a ga hkrati polovica ljudi dojema kot učinkovitega patriarha mesta. Kot nekakšnega balkanskega županskega Don Corleoneja z boljšim občutkom za komunalno infrastrukturo.

Tudi zgodbe njegovih sinov so večkrat dvignile precej prahu. Poslovne povezave, zemljišča, projekti, krediti, dolgovi, izvršbe – vse to se vleče skozi medijski prostor že leta. Težko je prepričevati ljudi, ki pravijo, da je težko ločiti med vplivom očeta župana in uspehi sinov. Ali ne gre pogosto za konflikt interesov? Ali pa je vse skupaj samo slovenska folklora, kjer uspeh avtomatično pomeni zaroto?

Seveda pa Ljubljana ni samo tlakovana razglednica za turiste in Instagram. Nad mestom ves čas lebdi nekaj vprašanj: Kanal CO: ko se Ljubljana prepira sama s sabo. Projekt, ob katerem se je Ljubljana skoraj razdelila na dve veri. Eni pravijo: moderna infrastruktura, drugi: ekološka ruska ruleta nad pitno vodo. Protesti, stroka se že dolgo prepira, civilne iniciative so rastle kot nova stanovanja.

Sežigalnica, tržnica, parkirišča … V Ljubljani ima vsak projekt svojo civilno iniciativo, svojo peticijo, svoj protestni transparent in vsaj tri profesorje, ki razlagajo, da bo konec sveta.

Referendumi? Za tržnico? Za sežigalnico? Za brezplačni burek? Prihaja nova avtobusna postaja – končno! Kaj pa Stožice? Sprava? Ljubljana še vedno ni tam. Povojni poboji. Janković ne dovoli pokopa pobitih v Ljubljani? Dan zmage, dan Evrope. Čas bi bil, da pokopljemo mrtve!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.