Z njim sta se novinarja pogovarjala v Ljubljani, Kučana pa je spremljal še asistent oziroma asistentka. Predstavili so ga kot glavnega akterja vseh sprememb v Sloveniji, prezrli pa so njegovo partijsko preteklost, o kateri ga sploh niso nič spraševali.
V času razglasitve neodvisne Slovenije je bil Kučan štiri leta mlajši, kot je danes katalonski predsednik Puigdemont. Kučan bi mu svetoval, naj naprej z vlado v Madridu opravi pogovore glede položaja Katalonije znotraj Španije.
Ko mu je novinar povedal, da se Madrid ne želi pogovarjati, mu je Kučan odgovoril, da je v težkem položaju, saj je to notranja zadeva Španije in vprašanje med Madridom in Barcelono: »Zelo pa je pomembno, da politiki prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Španija mora ponuditi predloge Kataloniji, Katalonija pa mora zelo jasno odgovoriti na ključno vprašanje: zakaj ravno zdaj, kaj s tem želi doseči in kaj s to odločitvijo izgubi Španija.«
Kdaj notranja zadeva ni več notranja, ga je vprašal novinar. »Takrat ko je sprejeta odločitev za neodvisnost, zadeva dobi mednarodno raven,« je odgovoril Kučan. Najprej bo morala Katalonija svetu razložiti svoj gospodarski in družbeni položaj, nato raven demokracije znotraj Španije glede Katalonije in razvoj katalonske identitete znotraj španskega ustavnega sistema. Zelo pomembno bo opredeliti tudi položaj španske manjšine v Kataloniji.
Glede na trenutno nestabilen položaj EU je Kučan zelo skeptičen do tega, da bi bila mednarodna skupnost naklonjena takim spremembam, saj Španijo vidi kot demokratično državo s parlamentarnim sistemom, ki ni v krizi: »Španija je v srcu Evrope in v tem smislu ne boste imeli lahkega dela.«
Katalonija bo težko prepričala EU in ostalo mednarodno skupnost za priznanje neodvisnosti. Slovenija zaradi zgodovinskih okoliščin nima razlogov, da bi nasprotovala samoodločbi katerega koli naroda, toda po drugi strani vedno ravna v skladu z EU in odločitvami, sprejetimi v Bruslju, pravi Kučan.
»Ko enkrat sprejmete odločitev in razglasite neodvisnost, ni poti nazaj.« Kučan je poudaril, da je zelo pomembno, da se za neodvisnost odloči zelo prepričljiva večina. V Sloveniji so o neodvisnosti glasovali vsi prebivalci, ne zgolj Slovenci, volilna udeležba je bila 93 odstotna in 85 odstotkov jih je podprlo neodvisnost.
Razložil je, da so tudi jugoslovanske oblasti skušale onemogočiti plebiscit, in sicer so zahtevale, da o slovenski neodvisnosti odločijo vsi jugoslovanski državljani ali pa jugoslovanska skupščina, vendar se Slovenci s tem nismo strinjali, ker smo menili, da je Jugoslavija skupna država in da ima vsaka republiko pravico, da jo svobodno zapusti.
Ko je jugoslovanska vojska napadla Slovenijo dan po razglasitvi njene neodvisnosti, je bilo tudi jasno, da bo mednarodna skupnost spoznala, da Jugoslavija ne more več obstajati in priznala slovensko neodvisnost.
»Zavedati se moramo, da to ni bil le čas, ko smo želeli doseči neodvisnost, ampak tudi popolno spremembo družbeno-gospodarskega in političnega sistema. Iz enopartijskega sistema v večstrankarski sistem, iz socializma v kapitalizem in da še vedno obstajajo ljudje, ki delajo umetne razlike med resničnimi demokratičnimi silami, ki so se pojavile ob prvih demokratičnih volitvah, in silami, ki izhajajo iz prejšnje socialistične Slovenije. Ta umetna razlika se pojavi vedno, ko odpovejo vsi ostali argumenti.«
Kučan je dejal, da se še vedno pojavljajo spori, ki ne temeljijo na pravih argumentih, ampak gre za osebne obtožbe, kdo je resnični junak osamosvojitve. »Zaskrbljen sem nad položajem v Sloveniji, čeprav nisem več del aktualne politike, ampak kljub temu sem zaskrbljen nad smerjo, kamor gre Slovenija, vendar vem, v kaj smo verjeli, ko smo dosegli neodvisnost in kaj smo dejansko dobili. To pomembno vprašanje nosim vedno v svojem srcu.«
