2. Robert Golob
predsednik vlade

Jure Klobčar

Potem ko so ga politični nasprotniki zadnja tri leta pokopavali in mu napovedovali skorajšnji politični konec, je premier dokazal, da je Golob lahko tudi mitološki ptič Feniks, ki vstane iz pepela. Za šefa Gibanja Svoboda, ki je na volitvah aprila 2022 prepričljivo slavilo zmago, torej ni še nič izgubljeno.

Leto 2025 je bilo za Roberta Goloba celo odločilno, saj je podpora svobodnjakom obrnila trend in se ponovno začela dvigovati. Kaj vse je k temu pripomoglo, bi pokazala natančna analiza, na kratko pa lahko ugotovimo, da je šlo za seštevek dolgo napovedovanih reform, ljudstvu všečnih ukrepov (božičnica), predvolilnih daril (podaljšanje veljavnosti enoletnih avtocestnih vinjet), pa tudi nekaterih zasebnih odločitev (poroka s Tino Gaber) in potez.

Ne glede na ugodne javnomnenjske trende, ki svobodnjakom vračajo upanje, da bi kot vodilna levosredinska stranka morda lahko ponovili mandat v politično sorodni koaliciji, pa Robert Golob na lestvici priljubljenosti slovenskih politikov ni bistveno napredoval. Podobno kot Janez Janša namreč polarizira javnost in vzbuja zelo močna čustva tako pri svojih podpornikih kot pri nasprotnikih.

Posebej ti že skoraj štiri leta ne varčujejo z obtožbami na njegov račun, kar neprestano podpihujejo tudi mediji v orbiti vodilne opozicijske stranke SDS, kjer je Golob sinonim političnega prevaranta, poslovnega goljufa in lutke v rokah »stricev iz ozadja«. Edina obtožba, ki je doslej prebila strankarsko histerijo, se nanaša na sum nedovoljenega vplivanja na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, zaradi česar se je premier znašel pred protikorupcijsko komisijo, medtem ko je specializirano državno tožilstvo v zvezi s tem vložilo zahtevo za sodno preiskavo.

Od odločitve sodišča je odvisno, v kakšni vlogi se bo znašel Robert Golob, ki mu, če zadevo nekoliko banaliziramo, očitajo, da je dal lastni ministrici politična navodila, ki jih je ocenila kot nezakonita. Zadnjo besedo bo imelo sodišče, ki ji teoretično lahko pritrdi in uvede preiskavo zoper premierja – in če se to zgodi tik pred volitvami, potem ima Robert Golob bržkone precejšen problem, ki lahko usodno vpliva tudi na rezultat marčevskih volitev.

Verjetno ni odveč poudariti, da bi bile marčevske Ide najlepše darilo za SDS, ki pričakuje zmago na volitvah, razveselile pa bi tudi Golobove politične tekmece na levici, sploh Vladimirja Prebiliča, ki je v zadnjih dneh starega leta že skoraj izgubil upanje za svoj politični prerod.

3. Zoran Janković
župan Ljubljane

Primož Lavre

Letošnjo jesen bo ljubljanski župan praznoval 20 let svojega županovanja. Potem ko ga je po besedah Toneta Ropa politika nastavila v Mercator, ga je politika od tam tudi odstavila, Zoran Janković pa je na koncu postal zmagovalni kandidat za ljubljanskega župana leta 2006 – in od tedaj se zgodba ponovi vsake štiri leta. A ker se tudi Janković stara, mesto pa zadnja leta ni več v najboljši formi, ostaja odprto, ali bo letos kandidiral še šestič. O tem naj bi se dokončno odločil na začetku maja, ko Ljubljana praznuje osvoboditev.

Del Ljubljančanov ne bi imel nič proti, če jih volitve »osvobodijo« Jankovića, njegove družine, poslovnega omrežja in vseh problemov, ki so povezani s tem. A le pod pogojem, da se najde kak pameten protikandidat oziroma naslednik, če se Janković odloči za (začasno) selitev nazaj v Srbijo, kjer mu je prijatelj Vučić ponudil nadzor nad orjaškim projektom svetovne razstave (EXPO) v Beogradu prihodnje leto.

Prav Aleksandar Vučić, Milorad Dodik in z njima povezani »srbski posli« so v lanskem letu tudi najbolj načeli javno podobo Zorana Jankovića v Sloveniji. V Ljubljani še posebej, saj se je zaradi pisma podpore Vučiću proti županu obrnil levoliberalni politični tabor, desničarji pa so se le škodoželjno smehljali. Toda ker je Janković še vedno šerif v mestu, ob vsaki priložnosti pa izrazi tudi brezpogojno podporo premierju in njegovi stranki, so kritični glasovi počasi utihnili.

Župan ob tem javnost prepričuje, da bo Ljubljana pod njegovim vodstvom dobila tudi najmodernejši in najlepši potniški center na svetu – novo železniško in avtobusno postajo. Kar je v dobršni meri celo res, saj je mesto na takšni spodobni postaji čakalo najmanj pol stoletja. Velik korak za Ljubljano, malo manjši za Jankovića, ki se s padcem zaupanja javnosti in kritikami medijev sooča tudi zaradi sodne preiskave v zadevi Bellevue, kjer je prvoosumljeni podkupovanja in vplivanja na upravne postopke.

Za piko na i pa je tu še zoprni »drekovod«, torej tisti nesrečni projekt kanalizacijskega kanala C0, ki še vedno ni dokončno »rešen«, čeprav župan zatrjuje, da so postopki tik pred ugodno rešitvijo in da bo projekt uspešno zaključen.

4. Milan Kučan
prvi predsednik države

Šimen Zupančič

Večni predsednik, ki bo 14. januarja dopolnil 85 let, je živ dokaz, da lahko politik svojo moč in vpliv brez težav ohrani tudi dolga leta po svoji formalni upokojitvi. Kdo bi si leta 2002, ko je Milan Kučan zaključil svoj drugi predsedniški mandat, mislil, da bivši predsednik še ne misli oditi v »penzion« in se posvetiti vnukom, prebiranju zgodovinske literature ali zbiranju znamk.

Njegovi prijatelji, ki se redno srečujejo z njim ob različnih omizjih, zatrjujejo, da Milan Kučan ostaja siva eminenca slovenske levice izključno zaradi Janeza Janše, saj ta vseskozi ogroža demokracijo, vladavino prava, medijsko svobodo in ne nazadnje tudi pridobitve tistega sistema, ki ga Kučan za marsikoga še vedno simbolizira. Po tej logiki se bo Kučan končno upokojil šele takrat, ko se bo tudi Janša.

Kdaj natančno bo to, pa verjetno ne ve niti Janša. Njuna hladna vojna sicer traja že polna tri desetletja in predstavlja osrednji izvor ideološke polarizacije v Sloveniji. Nemogoče si je predstavljati, kakšne bi bile posledice, če bi eden od njiju na tak ali drugačen način »izstopil iz politične igre«.

Vsekakor pa bo leta 2026 prišlo do ponovnega obračuna med njima, kajti Milan Kučan bo odločno podprl Roberta Goloba kot prihodnjega mandatarja, čeprav je v minulih mesecih nekaj taktiziral in dajal vtis, da z Golobom »ni najbolj zadovoljen«, kar je pri nekaterih političnih konkurentih vzbudilo upanje, da bi lahko dobili partijski blagoslov, če bi se razglasili za potencialne mandatarske kandidate na levici. Nak, napačna logika!

Milan Kučan je bil vedno »ziheraš«, kot pravimo, in je, da bi se izognil nepotrebnim tveganjem, raje stavil na preverjenega konja. In kot vse kaže, ni razlogov, da tako ne bo naredil tudi glede marčevskih volitev.