Od junaka do bedaka v manj kot mesecu dni. Robert Golob je minuli ponedeljek uradno vrgel puško v koruzo in se odpovedal sestavljanju vlade. Veselim se dela v opoziciji, je razglasil Golob in sprožil paniko v državni upravi: od vrhov ministrstev do vložišč si zdaj iščejo službe v pričakovanju kadrovskega cunamija Janševih.

Sam si je ne išče, saj jo že ima. Po novem bo predsednik Gibanja Svoboda sedel v poslanskih klopeh in za začetek je videti, da je to novo zadolžitev vzel resno. Z izjemo skupinskega fotografiranja poslancev ga je redno videti v državnem zboru, prejšnji teden se je celo odpovedal potovanju na Ciper, kjer je potekal neformalni vrh voditeljev EU o bližnjevzhodni krizi in njenih posledicah za evropsko gospodarstvo.

Če so zadnja štiri leta v gnevu nad Golobom prednjačili desničarji, se je v nekaj tednih po 22. marcu to obrnilo. Bes levičarjev, ker mu ni uspelo oziroma ni znal sestaviti koalicije in jih odrešiti pred novo vlado Janeza Janše, je neizmerljiv. Tudi zato, ker je ta naloga Goloba razgalila kot politika, ki se v štirih letih vladanja ni naučil pogajati ali sklepati kompromisov.

Nič čudnega, saj v to praktično nikoli ni bil prisiljen. Volivci so mu leta 2022 praktično v naročje zvrnili že izdelano levo koalicijo, v kateri je bilo običajno vselej po njegovem. Ali pa, kadar ni imel lastne ideje, tako, kot je želela Levica.

Ponovitev prejšnje koalicije po letošnjem volilnem rezultatu ni bila mogoča, koalicija 2 + 2 zaradi nepripravljenosti NSI na sodelovanje z njim ni bila nikoli realna možnost, kot amater pa se je Golob razgalil v pogajanjih z Zoranom Stevanovićem in Anžetom Logarjem.

Prvi je novinec v državni politiki in oportunist, ki je pripravljen iti z najboljšim ponudnikom, drugi pa je z levo nagnjeno poslansko skupino in osebnim polomom na volitvah v zelo šibkem položaju.

Tudi se Golob v štirih letih še ni naučil vrednosti tišine. Tiho zna biti le takrat, ko je preveč poklapan, da bi se pojavil v javnosti.

Golob ju je vseeno potreboval bolj, kot sta onadva potrebovala njega, česar pa očitno ni doumel vse do 10. aprila, ko je lahko le nemočno spremljal, kako je Janša Stevanovića ustoličil za predsednika DZ in s tem napovedal, da se vrača na oblast.

Tudi se Golob v štirih letih še ni naučil vrednosti tišine. Tiho zna biti le takrat, ko je preveč poklapan, da bi se pojavil v javnosti. Pa še to ne traja prav dolgo, saj ga iz otopelosti izdrezajo njegove piarovke, kdo ve zakaj prepričane, da je objavljanje videov, ki razkrivajo Golobovo politično naivnost ali užaljenost, dober odziv na njegove zelo javne poraze.

Golobovi poslanci pravijo, da bo zdaj vodja opozicije. Kako dolgo, ne povedo. Pred volitvami je obljubil, da bo v primeru poraza ponudil odstop. Volitve je dobil, poraz je doživel pozneje, tako da, če smo pikolovski, obljube ni prelomil.

Bolj pomenljivo je to, kar je pred volitvami rekel v podkastu Popolitiki glede možnosti, da ostane v politiki, če ne bo premier: »Moram priznati, da zelo pogrešam gospodarstvo, tako da bom zagotovo iskal alternativne priložnosti. Če kje, jih bom izven politike. Od tu naprej se pa prepustim razvoju dogodkov.«

Robert Golob ni nekdo, ki bi štiri leta gulil poslansko klop in prežal na trenutek, ko bo Janezu Janši spodrsnilo. 10. oktobra bo minilo šest mesecev od potrditve njegovega poslanskega mandata in s tem bo nastopila priložnost, da Golob odstopi kot poslanec, namesto njega pa v DZ pride nadomestni poslanec Gibanja Svoboda.

Če odstopi prej, bi namreč morali izvesti nadomestne volitve, na katerih bi lahko Svoboda tudi izgubila. Vprašanje je samo, ali je Golob že začel iskati »alternativne priložnosti« ali pa jih bo začel iskati šele sedaj.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.