Da se bo slovenski avtocestni križ, ki smo ga zaradi socialistične revščine začeli graditi skoraj s četrtstoletno zamudo, v nekem trenutku zlomil, ni nikakršno presenečenje. Vprašanje je bilo le, kdaj bo nastopil trenutek, ko bo vsota v prometni enačbi presegla številko, ki jo slovensko avtocestno omrežje še prenese. To se je zgodilo avgusta letos in mediji kar niso mogli najti krivca za to. Je to šef Darsa Andrej Ribič? Morda ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek? Kaj pa avtoprevozniki? Ali raje tistih pet milijonov tujcev, ki se dvakrat na leto peljejo s severa na jug čez naše ozemlje?

Čudno, da nihče ni pomislil, da se je kolaps zgodil potem, ko so prometni strokovnjaki leta in leta opozarjali, da brez novih investicij v prometno infrastrukturo (ceste, železnice) kot tudi brez korenitih sprememb naše miselnosti ne bo rešitev. Ob tem seveda ne moremo niti mimo birokracije, ki je v Sloveniji ubijalska in bi jo vozniki, če bi vedeli, kako velik je njen delež krivde za prometni kolaps, takoj poslali pred strelski vod.

Kajti slovenska birokracija, zaradi katere bi Franz Kafka obupal v rekordnem času, je močnejša od vsakega ministra in celo premierja; ta birokracija lahko brez težav za nekaj let ustavi gradbena dela na avtocestnem omrežju, kaj šele začetek gradnje novih odsekov. Za več let! Če mislite, da bomo tretji pas avtoceste med Domžalami in Ljubljano ali med Vrhniko in Ljubljano dobili še v tem desetletju, potem ste nekaj pozabili. Da imamo jebeno birokracijo, ki vedno najde argumente, da sabotira projekte nacionalnega pomena. In ko je zaradi avtocestnega kolapsa paralizirana država, potem gre za vprašanje nacionalne varnosti. Trump bi na avtoceste že poslal vojsko!

O tem, kako pridobivanje vseh dovoljenj traja mesece in leta, ker da je treba preučiti vse morebitne vplive na okolje in podobno sranje, lahko vladni politiki mirno razlagajo na zaprtih sestankih mešanih komisij ali celo na koalicijskem vrhu. Ne morejo pa s tem priti pred ljudi. Razen če hočejo izgubiti volitve? V predvolilnem letu je zato prometni kaos na slovenskih avtocestah prvovrstno politično vprašanje in vlada bo pač morala najti rešitev, ki bo pomirila ljudi. V nasprotnem bodo za svobodnjake avtoceste – pogreb.

Tako kot jim s pogrebom grozijo kmetje, besni, ker Golobova vlada menda nima prav nič veselja za pogovore z njimi. Na sejmu Agra je minuli teden prišlo celo do manjšega kmečkega upora prašičerejcev. Eden od vzrokov zanj je gotovo novi zakon o zaščiti živali, ki so ga pisali idealistični aktivisti brez stika z realnostjo. Borci proti mučenju živali v belih adidaskah. A realnost je pač ta, da na kmetijah, kjer v štalah mukajo krave in cvilijo prašiči, na svet gledajo drugače kot ljubljanski vegani. Seveda zakon ni slab, vendar je nerealen. Morda bodo kmetje zreli zanj čez 30 let. Danes niso. Ta zakon je namreč nekaj takega, kot da bi lastnikom avtomobilov z notranjim izgorevanjem naložili, da morajo v pol leta presedlati na električna vozila. Za večino enostavno neizvedljivo.

Toda kmečki upori v Evropi niso nič posebnega, francoski kmetje so svetovno znani po neprizanesljivosti, ko je treba opozarjati nase. Dežurni krivec je seveda vedno vlada, protesti pa se lahko sprevržejo v nasilje. Zlivanje gnojnice pred sedež vlade ali parlamenta, kar je za francoske kmete mala malica, je za slovenske kmete za zdaj še španska vas. A do premikov vendarle prihaja in doslej največja eskalacija se je zgodila na kmetijskem sejmu Agra, kjer so prašičerejci, ki naj bi jih nova zakonodaja o zaščiti živali finančno najbolj prizadela, množično vdrli na stojnico kmetijskega ministrstva in tam tako glasno opozarjali nase, da jo je delegacija ministrstva za vsak primer ucvrla nazaj v Ljubljano, eden od sejemskih varnostnikov pa se je fizično znesel nad nekim prašičerejcem, zaradi česar je poslanka Vida Čadonič Špelič, predsednica parlamentarnega odbora za kmetijstvo, ugotovila, da se je zgodil »atentat na slovensko živinorejo«.

Razkorak med prestolnico, ki ji vladajo prijatelji Aleksandra Vučića, in provinco, kjer se ljudje ubadajo z drugačnimi težavami, je vsak dan večji. Nihče več ga ne more ignorirati. Ljubljana je danes turistična kulisa, kjer v trušču multi-kulti vibracij oblast niti ne sliši problemov, na katere jo opozarjajo obupani ljudje iz drugih koncev države. Pa bi jih že zaradi enakosti pred zakonom in dolžnosti, ki jih državnim institucijam in njihovim nosilcem nalagajo ustava in zakoni, morali. Zaradi tega se morajo z romskimi izbruhi in frustracijami zaradi socialne odrinjenosti ukvarjati lokalne skupnosti na Kočevskem, v Beli krajini in na Dolenjskem. In če država ni sposobna vzpostaviti javnega reda, bodo prej ali slej to storili ljudje in se zatekli k samopomoči. Takšna poteza niti ni nezakonita, kajti če se država odreče svoji jurisdikciji na določenem območju, potem tam nima več oblasti.

Če bodo vaške straže, ki nas čakajo, če Poklukarjeva policija končno ne bo prenehala loviti svojega repa in se začela ukvarjati s tem, za kar jo plačujemo, slučajno koga preteple, naj ga ne vozijo na ljubljansko urgenco. Resda vodstvo ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra zatrjuje, da pri njih »bolni načeloma ne umirajo na hodniku«, toda doslej so zatrjevali že marsikaj. Tudi to, da je njihova največja skrb namenjena pacientom. Ki načeloma ne umirajo na hodniku. Načeloma. Dokler kakšen ne umre. Potem so načela načeta. Ampak vodstvo UKC Ljubljana, ki je fenomen negativne selekcije v slovenskem »javnem zdravstvu«, bo hitro našlo kak izgovor. Medtem pa bodo razmere na ljubljanski urgenci približno takšne kot na fronti v vzhodni Ukrajini.

Če premierja ne bodo pokopale avtoceste, kmetje, vaške straže ali zdravniki, potem si je resnično zaslužil poroko. Kajti življenje ni potica, še manj pa filmska komedija, v kateri gledamo štiri poroke in pogreb. Pri nas se snema nekaj, kar je med črno komedijo in tragedijo. Štirje pogrebi in poroka. Pa na mnoga leta, ali kako že …