Tistega dne, ko je koprsko višje sodišče potrdilo oprostilno sodbo okrožnega sodišča v Celju v zadevi Trenta, sta se zgodili dve, na prvi pogled povsem nepovezani stvari.

Janšev dolgoletni odvetnik Franci Matoz, ki ga je uspešno zastopal tudi v zadevi Trenta, je skupaj s trinajsterico izbranih postal (uradni) kandidat SDS za ministra v četrti vladi Janeza Janše in naj bi prevzel notranje ministrstvo in javno upravo. Tisti, ki so pričakovali, da se bo vrnil Aleš Hojs, so bili presenečeni, čeprav je izbor logičen.

Janša je tokrat na prvo bojno črto postavil v javnosti precej bolj neproblematične in nekonfliktne ministrske kandidate kot leta 2020; med njimi je celo nekaj manj znanih strankarskih kadrov.

Armada strankinih veteranov, med katerimi so najbolj notorični SDS-ovi poslanci, je taktično prestavljena v zaledje, kjer bo ostala v pripravljenosti. So rezervisti, ki jih bo general angažiral na drugi, širši javnosti nevidni fronti. Zato je zdaj ključno vprašanje, kaj vse se bo v prihodnjih mesecih in letih dogajalo v zakulisju.

O tem, da se pripravlja zadnja etapa privatizacije, ki jo nakazuje preoblikovanje SDH in Kapitalske družbe v Demografski sklad, ni dvoma. Kot tudi ne, da bo Janša preko njega financiral penzijski sklad. Zaradi primanjkljaja bodo potrebne vedno večje injekcije, posledično se bo prodajalo državno premoženje iz portfelja Demografskega sklada. Če nad tem procesom ne bo strogega nadzora, se bodo ponovile zgodbe, kakršni sta bili prodaja Letališča Ljubljana in Adrie Airways.

Janševa strategija, s katero se je iz relativnega poraženca volitev spremenil v nespornega zmagovalca in šefa prihodnje vlade, je v primerjavi s prejšnjimi tremi premierskimi epizodami zagotovo bolj izpopolnjena in razdelana. Očitno je v zadnjih štirih letih pametno izkoristil čas v opoziciji in skoval zvit načrt za prevzem oblasti.

Kajti tokrat je slavil tudi po zaslugi kapitala, ki je prvič v zgodovini samostojne države jasno nakazal, koga podpira in si želi na premierskem položaju. Letošnje volitve so bile prve, ki jih ni več zaznamovala tranzicija. Država je zakorakala v čisti kapitalizem, česar levi politični pol še ni dojel.

Na seznamu bodoče ministrske ekipe je sicer deset moških in pet žensk, kar je za konservativno vlado kar soliden dosežek. Posebnih presenečenj – razen omenjenega Matoza, ki se po dolgih letih pravosodne kariere vrača v policijo kot minister – ni.

Še najbolj izstopata dodelitev kmetijskega resorja Janezu Ciglerju Kralju in zunanjih zadev Tonetu Kajzerju, ki se je sicer že od začetka povolilnega oblikovanja desne koalicije omenjal kot možen kandidat za vodenje Mladike.

Njegova nominacija pomeni zgolj to, da želi imeti premier popoln nadzor nad diplomacijo. Nobenih improvizacij več, nobenega soliranja, zgolj in samo ubogljivo izvajanje začrtane zunanje politike.

Naj se sliši še tako nenavadno, ampak po Tanji Fajon, ki je zadnje tedne dobesedno poniknila, si na sedežu zunanjega ministrstva po štirih letih želijo predvsem miru in normalno urejenega, predvidljivega delovnega okolja. Šefa, ki v pisarno ne prihaja v povprečju le enkrat na teden. Kajzer bo to vsekakor zagotavljal.

Drugo vprašanje pa je vsebinsko – kaj bo s Kajzerjevimi predvolilnimi napovedmi glede preklica priznanja Palestine ali selitve veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. Za mednarodni ugled in integriteto države bi bili takšni potezi zagotovo problematični, sploh preklic priznanja.

Toda če bo Janši zaradi preusmerjanja pozornosti iz notranjepolitičnih razlogov to koristilo, ni izključeno, da se ne bi zgodilo kaj takšnega. Poleg tega bodo v zrak skakali le najbolj zagreti levi aktivisti in del levice, medtem ko se večina državljanov ob tem ne bo pretirano vznemirjala. Za povprečnega Slovenca se namreč zanimanje za mednarodne odnose konča tam nekje pri Palmanovi.

Toda tistega dne, ko je Janša dobil nedolžnost in spoznal, da je krivosodje ponovno postalo pravosodje, se je zgodilo še nekaj. V javnost je prišlo mesec dni staro pismo generalnega sekretarja zveze Nato bivšemu predsedniku vlade Robertu Golobu. V njem Mark Rutte piše, da Slovenija manipulira z dejanskimi obrambnimi izdatki.

Očitki so resni, za državo neprijetni in prihajajo ob najslabšem možnem času. Problem ni samo to, da naj bi po Natovi metodologiji merjenja Slovenija zavezništvu posredovala za približno 300 milijonov evrov napihnjene podatke o stroških za obrambo – namesto dveh odstotkov BDP naj bi investirali le 1,6 odstotka, kar je kar 20-odstotno odstopanje (!). Nerodno je, da so nas pri tem dobili.

Zadrega, ki seveda ne pade le na odhajajočo vlado, ampak meče senco na celotno slovensko politiko, je očitna. Izraz »odpornost«, s katerim smo se zadnji dve leti hvalili, kot da je sinonim za krepitev obrambe, je zdaj kompromitiran.

Če verjamemo Natovim analitikom, ki so podrobno prečesali slovenske obrambne izdatke, smo Slovenci čisto navadni nateguni, Balkanci, prevaranti in ravno pravšnji bleferji, da smo verjeli, da lahko prinesemo okoli natančne bruseljske računovodje. Osnovni obrambni izdatki niso vsaka investicija v »kritično infrastrukturo«, pa čeprav bi t. i. dvojna raba, kar je še ena bistroumna skovanka, morda to celo opravičevala.

V balkanskih članicah Nata se zdaj muzajo, češ tile Slovenci so mislili, da lahko nategnejo zaveznike in iz obrambnega proračuna gradijo skakalnice, bazene, mostove in gasilske domove. Saj jih načeloma lahko, če te pri manipulaciji ne dobijo. Ko pa te, pride kazen. Rutte je to zavil v celofan z besedami, da je zdaj ključno, da »Slovenija prevzame svoj pravični delež bremena in ublaži dolgotrajne primanjkljaje«.

Dejanski dvig obrambnih izdatkov ne bo več problem Golobove vlade. Janša, ki bi ga že zaradi interventnega zakonskega omnibusa morala boleti glava, bo prisiljen finančnemu ministru naložiti, naj nekje najde pol milijarde rezerve za dodatne investicije v obrambo. V nasprotnem bi bilo pošteno, da nas vržejo iz zavezništva. Levičarski aktivisti in mirovniki bodo v valu navdušenja Janši kar spontano čestitali.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.