Revija Reporter
Slovenija

Roberta Goloba v New Yorku čaka spopad z diktatorjem

Ivan Puc
12 3.006

17. maj. 2023 6:00

Deli na:

Predsednik vlade Robert Golob

M24/Marko Vavpotič

»Slovenci niso bili kos čvrsti beloruski zasedbi.« Ne, ne prehitevamo, spopad z Belorusijo za mesto nestalne članice Varnostnega sveta OZN bo šele čez tri tedne na skupščini OZN, ko se bosta udarila kapetana ekip Robert Golob in Aleksander Lukašenko. Belorusi so nas nazadnje v hokeju nadigrali novembra 2021 na turnirju v dvorani Podmežakla na Jesenicah, bilo je 0 proti 3. Čez tri mesece so se Belorusi znašli na strani agresorja proti Ukrajini.

Parlamentarni odbor za zunanje zadeve bo danes pretresal informacijo o poteku kampanje za nestalno članico. Spisana je pozitivistično, z naštevanjem kje vse je bil kdo, in koga je obiskal. Opozicija bo gotovo kritična, veliko zabavljanja je bilo na račun zunanje ministrice Tanje Fajon zaslediti v medijih pod njenim nadzorom. Kot da bi kandidatura ne bil projekt Janševe vlade in zunanjega ministra Anžeta Logarja. Gotovo je kaj stikov še ostalo od predsedovanja EU, bila so srečanje EU z Afriško unijo in državami južnega Sredozemlja oziroma južnega sosedstva …

Lukašenkova kandidatura resda nima veliko možnosti za uspeh, ker je to ruski projekt, čeprav pri njej vztrajajo že od leta 2007. Kot pravi dober poznavalec te satelitske države Aleš Maver, je namen beloruskega članstva v varnostnem svetu okrepitev ruskih pozicij v tem najpomembnejšem organi OZN. V očeh beloruskega režima je Slovenija marioneta Zahoda.

Cilj Belorusije je vsaj blokirati Slovenijo v času globokih zamer do globalnega Zahoda. Pa vendar 141 držav je v generalni skupščini podprlo obsodbo ruske agresije. Kar bi naj zadoščalo, Slovenija rabi 129 glasov podpore – dve tretjini od 193 držav.

Belorusi so v hokeju večkrat pokopali slovenske upe na napredovanje; sanje o eliti, tako je bilo zabeleženo pred leti, so se po porazu razblinile, bližje je bil boj za obstanek. Če Slovenija ne uspe v tej geopolitični igri, bo to še ena boleča točka na že načetem zaupanju v vladno učinkovitost. Nenazadnje, v tem letu je to glavni zunanjepolitični cilj države.

Članstvo v VS je vendarle realno dosegljiv, morda že v prvem krogu glasovanja; o doseženih številkah podpor že nekaj časa v Mladiki nočejo govoriti – upravičeno. Dobrobiti članstva v varnostnem svetu bi morale povrniti stroške kampanje. To pa je naloga ne le diplomacije ampak tudi vlade. Kako upravičiti vložek – tudi o tem bi lahko kakšno rekli zbrani na odboru za zunanjo politiko.

Opoziciji ne bo ušlo, da premierja Goloba zunanja politika ne zanima kaj dosti – bolj se je angažiral le glede energetike. Tudi v »informaciji« glede njegovih aktivnosti v kampanji za članstvo je zabeleženo le, da je konec marca obiskal Ukrajino in podpisal ločeni skupni izjavi s predsednikoma države in vlade o podpori kandidaturi. Podpora Ukrajine je sicer jasna kot beli dan.

Slovenija med diplomatsko ofenzivo obljublja marsikaj. Kaj, ko pričakovanj držav Afrike, Azije, Oceanije … ne bo mogoče izpolniti? Se nas bodo te države zapomnile po razočaranju?