Po letu in pol vladavine Roberta Goloba je bolj ali manj jasno, da so premierjeve sanje o drugem mandatu že splavale po vodi. Vladna koalicija ima še vedno trdno večino v državnem zboru (53 glasov), a njena vladna ekipa s prvim ministrom na čelu postaja vse bolj šibka. Pet ministrov, vsi iz kvote Gibanja Svoboda, so se že morali posloviti s funkcij. Njihove naslednike je bilo težko najti ali jih še iščejo. Ni lahko biti minister v vladi Roberta Goloba, še posebej ne v teh kriznih časih.
Odstopljenima oz. v resnici odstavljenima Tatjani Bobnar in Danijelu Bešiču Loredanu se zdaj pridružujejo še Sanja Ajanović Hovnik, Uroš Brežan in Irena Šinko. Premier naposled ugotavlja, da ima v času krize ministrov preveč in da je potrebna večja operativnost. To napeljuje na možnost širše rekonstrukcije vlade do konca leta, a bo potrebno pred tem spremeniti zakon o vladi, ki ga je koalicija lani ubranila na referendumu.
Šibkih členov v Golobovi posadki ne manjka. Emilija Stojmenova Duh, ministrica za digitalno preobrazbo, nima veliko pokazati, podlegla pa naj bi tudi lobistom kitajskega telekomunikacijske giganta Huawei, ki želi Telekomu Slovenije prodati tehnologijo 5G. Razdelitev šolskega resorja na dve ministrstvi: za vzgojo in izobraževanje ter visoko šolstvo, znanost in inovacije, ni bil kak poseben politični presežek. Kot tudi konkretna ministra obeh resorjev Darjo Felda in Igor Papič ne.
Eden od njiju bo najbrž moral oditi, morda celo oba in bo na ponovno združeni resor prišel nekdo tretji. Podobno je pri sociali, kjer si je Levica poleg ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti umislila še ministrstvo za socialno prihodnost. Če bi slednji resor, ki ga vodi Simon Maljevac, spet pridružili k ministrstvu Luke Mesca, ne bi bila najbrž nobena politična tragedija.
Neubranljiva po vseh aferah postaja tudi ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, čeprav jo je premier dolgo branil. Še posebej naj bi ji bil hvaležen, da je po odstopu Bobnarjeve začasno prevzela resor notranjih zadev. A Ajanović Hovnik javnega pritiska ni mogla zdržati in je naposled le odstopila. Nepravilnosti, ki močno zaudarjajo po korupciji in klientelizmu, je bilo pri razdeljevanju davkoplačevalskega denarja nevladnikom absolutno preveč.
Robert Golob ima problem, pa ne samo enega. Dogaja se mu tudi stranka. Frakcijski spopadi v Gibanju Svoboda prihajajo vse bolj na plano. Spopadi med različnimi strujami (ne pozabimo, da sta se v Golobovi stranki »utopili« na volitvah propadli LMŠ in SAB) za prevlado so vse bolj ostri. Podobno kot trenja na relaciji med funkcionarji stranke, poslansko skupino in uslužbenci v kabinetu predsednika vlade.
Tu je še Tina Gaber. Premier zaradi svoje spremljevalke nima samo vse krajše, ampak tudi vse bolj sive lase. Vpliv, ki ga ima Gabrova na Goloba, je vse prej kot zanemarljiv in prej politično škodljiv kot pa koristen. Posebne kemije pa ni, in je najbrž tudi nikoli ne bo, tudi med predsednikom vlade in predsednico države Natašo Pirc Musar.
Premier zaradi svoje spremljevalke nima samo vse krajše, ampak tudi vse bolj sive lase. Vpliv, ki ga ima Gabrova na Goloba, je vse prej kot zanemarljiv in prej politično škodljiv kot pa koristen.
V poldrugem letu vladanja je Robert Golob, kar kažejo padajoči trendi podpore Gibanju Svoboda, razočaral dobršen delež volivcev, ki so verjeli njegovim predvolilnim obljubam in mu dali svoj glas v upanju, da bo na politično prizorišče prišel nov igralec, ki se bo sposoben spopasti z izzivi časa, učinkovito vladati in speljati tudi kako nujno potrebno reformo.
Zaradi neoperativnosti je Golobova ekipa danes pod vse večjim plazom kritik. Letijo pa tako z desne kot leve, ne samo iz opozicije. Na desni se jim kolca po prejšnji Janševi vladi, da je bila ta kot »dan in noč« v primerjavi z Golobovo, iz (skrajno) leve pa letijo puščice, da sedanja vlada v resnici ni prav nič drugačna od prejšnje; da deluje podobno umazano in da predvsem skrbi za interese kapitala.
Katera vlada je boljša ali slabša, je pogosto stvar ideoloških interpretacij in političnih preferenc kot pa realnih ocen, ki temeljijo na dejstvih. Podobno velja tudi za »vsegliharske« ocene, da so vsi enaki. Tretja Janševa in sedanja Golobova vlada gotovo nista enaki, v marsičem sta si drugačni. V Janševi vladi se je vedelo, kdo je šef, pri Golobovi pa včasih ni povsem jasno, kdo v resnici vlada. (Pre)velik vpliv na nekatere pomembne odločitve imajo namreč posamezniki iz sfere civilne družbe. Inštitut 8. marec Nike Kovač poskuša biti nekakšna nadoblast, Golob pa na to igro pristaja. Ali pa Jaša Jenull, za njim pa nekdanji minister Dušan Keber, ki bi radi diktirali zdravstveno politiko.
Na koncu pa še vedno vsi na slovenski levici, razen svojeglavega Goloba, hodijo po nasvete k nekdanjemu predsedniku države in partije Milanu Kučanu. »Brezplačne« nasvete, kako bi morali v vladi komunicirati, ker je to menda največji problem, pa po ugrabljenih medijih iz tedna v teden dajejo še predstavniki komunikacijskih agencij, Pristopa in njenih derivatov, ki so bili pod novo vlado ob posel, saj jim niso podaljšali ali sklenili novih pogodb, ki običajno presegajo zneske, ki jih je ministrica Ajanović Hovnik po domače delila nevladnikom.
Za »piko na i« pa po novem letu pride nazaj še Studio City z Marcelom Štefančičem, kot napoveduje nova uredniška metla na TV Slovenija, in potem bo Robert Golob rešen. Na veke vekov amen!
