Nekdanji premier in aktualni vodja opozicije je gostoval v Reporter podkastu, kjer se je z njim pogovarjal odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla.

Kaj je Golob počel v Dubaju in ali bi se Slovenija lahko zgledovala po Združenih arabskih emiratih

V čem se mu zdi Slovenija veliko boljša kot Amerika in zakaj trdi, da interventni zakon ogroža egalitarno državo. 

Kako Golob po skoraj letu dni od njene uvedbe brani božičnico.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kaj je razlog za visoko gospodarsko rast v zadnjem obdobju in zakaj Golob vztraja, da gredo zasluge za to njegovi vladi.

Koga bo volil na županskih volitvah v Ljubljani, prijatelja Zorana Jankovića ali kandidata svoje stranke Klemna Boštjančiča.

Mu je danes kaj žal, da ni podprl Antona Ropa za guvernerja Banke Slovenije.

Zakaj ima raje Jerneja Vrtovca kot Anžeta Logarja.

Mnogi so pričakovali, da po neuspehu pri sestavljanju vlade ne bo ostal v politiki – kaj pravi po pol leta v opoziciji.

V čem se po svojih besedah razlikuje od Janeza Janše.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Slovenska politika ostaja na visokih obratih. Po spomladanskih parlamentarnih volitvah se politične strasti še niso pomirile, predvolilna kampanja pa se pravzaprav nadaljuje.

Po oktobrskih referendumih novembra sledijo lokalne volitve, politični vrhunec leta 2026 pa bo zakonodajni referendum o interventni zakonodaji, ki bo 6. decembra.

Za današnjega gosta je bilo leto 2026 prelomno. Po štirih letih na čelu vlade je pristal v parlamentarnih klopeh kot vodja opozicije. Z nami je predsednik največje parlamentarne stranke, Gibanja Svoboda, dr. Robert Golob. Lep pozdrav in dobrodošli. Skoraj sem pozabil: »sončni kralj« ste še?

Mislim, da se ta vzdevek že nekaj časa ne uporablja. Zdaj sem osredotočen na politiko.

Prejšnji teden so bile krompirjeve počitnice. Tudi vi ste bili na dopustu, prav tako predsednik vlade, saj je v njegovem imenu vence na grobove polagala gardna četa. Na dopustu je bil tudi gospodarski minister Anže Logar, ki je prestavil srečanje z indijskim ministrom za trgovino in industrijo. Kot vem, ste bili v Dubaju. Vas je ta bližnjevzhodna metropola navdušila ne le z bliščem, ampak tudi z nizkimi davki in vitko državo?

Res je, krompirjeve počitnice sem preživel v Dubaju. Z najmlajšim sinom imava nekakšen dogovor, da greva tja, če nama le uspe, ker je njemu tam zelo všeč. Dubaja ne bi primerjal s Slovenijo. Imajo naravno bogastvo, na katerem lahko gradijo svojo prihodnost, Slovenija pa ima drugačno naravno bogastvo: svoje ljudi in njihovo znanje.

Slovenijo zato raje primerjam s Singapurjem in želel bi si, da bi šli po tej poti. Po dubajski poti ne moremo, niti ne vem, ali bi si jo Slovenci želeli. Tam je namreč več tujih delavcev kot prebivalcev. Pri takih primerjavah bi bil zelo previden. Singapur nam je podobnejši predvsem zato, ker svojo prihodnost gradi na znanju. V tem vidim tudi prihodnost Slovenije, precej bolj kot v arabskem modelu.

Ko se je Slovenija osamosvajala, smo govorili, da bomo postali druga Švica. Po 35 letih to še nismo. Slovenski razvojni model je temeljil na gradualizmu, torej postopnosti.

Slovenija je postala ena najbolj egalitarnih držav na svetu, kjer razlike v premoženju in dohodkih niso bile tako velike kot v nekaterih drugih tranzicijskih državah, ki so izbrale drugačen model.

Zakaj vas sprašujem prav o razvojnem modelu? Začela se je kampanja ne le za lokalne volitve, ampak tudi za referendum o interventni zakonodaji. Vladajoča koalicija ji pravi razvojni zakon in trdi, da je dosedanji model preveč dušil gospodarstvo in razvoj.

Predsednik vlade je v Kopru dejal, da bi Slovenija od leta 2008 lahko dosegla bistveno več, vendar je prišlo do razvojnega krča. Zakaj vi ne podpirate interventne zakonodaje, če njeni predlagatelji pravijo, da nikomur ničesar ne jemlje?

Najprej ne drži, da nikomur ničesar ne jemlje. Iz javne blagajne, torej vsem nam, bo vsako leto vzela skoraj milijardo evrov. Ta denar bo treba nekje dobiti. Trditev, da nikomur ničesar ne jemlje, je čista izmišljotina.

Vrnil pa bi se na začetek vprašanja. Mislim, da gre za globalni pojav, ko desni populisti svoje razvojne modele prilagajajo odstotku najbogatejših v državi. Njihova paradigma, in Donald Trump je najlepši primer, je, da bodo za razvoj družbe poskrbeli najbogatejši, če jim damo še več denarja. Ne tisti, ki bi lahko nekoč postali bogati, ampak tisti, ki so bogati že danes. To je ameriški model v najbolj izčiščeni obliki. Vendar ne deluje. Prav drugi Trumpov mandat je po mojem pokazal, da so bogati postali še bogatejši, možnosti, da bi se jim pridružili novi, pa so se praktično izničile.

Zakaj je to pomembno? Slovenija je tradicionalno egalitarna država, kot ste rekli. Jaz bi to povedal drugače: Slovenija je tradicionalna država, v kateri je lepo živeti. Večina ljudi je s svojim življenjem zadovoljna. To ne pomeni, da so vsi bogati, pomeni pa, da ne živijo v revščini in da imajo okoli sebe močno varnostno mrežo. Država jo vzpostavlja, vsi pa jo financiramo z davki. Posamezniku pomaga, ko se mu kaj zalomi, naj gre za zdravje, službo ali kaj drugega. Država mu torej pomaga, da se ponovno postavi na noge. Ta občutek varnosti je izjemno pomemben za zadovoljstvo z življenjem.

Sam sem nekaj časa preživel v Združenih državah Amerike. Ko sem se odločal, kje želim nadaljevati življenje, je bilo ključno vprašanje, ali želim živeti v državi, kjer so moji sosedje zadovoljni in srečni, ali pa v državi, kjer bi bil morda sam bogatejši, vendar bi se moral ves čas ozirati čez ramo. Odločitev med Ameriko in Slovenijo je bila zame preprosta. Želel sem, da moja družina in jaz živimo v Sloveniji, v državi, kjer je večina ljudi zadovoljna s svojim življenjem.

Razvojni model iz interventnega zakona je ravno nasprotje tega. Jemlje večini, torej 99 odstotkom ljudi, da bi dal enemu odstotku, ki je že danes najbogatejši. V tak model nikoli nisem verjel. Morda bi imel tudi sam od njega osebno korist, a ne želim živeti v državi, kjer pridobi le peščica. Želim si, da bi bilo blagostanje razporejeno čim širše, predvsem pa v državi, ki mladim generacijam omogoča uresničevanje potencialov.

Mladi lahko svoje potenciale uresničujejo na dva načina. Prvi je univerzalen in brezplačen dostop do izobraževanja. V Sloveniji je za to dobro poskrbljeno in ne smemo dovoliti, da bi se to spremenilo.

Drugi je odprta podjetniška pot, ko se odločijo zanjo. Ena naših napak v prejšnjem mandatu je bila morda, da smo začetnike in podjetnike podcenili ter nanje preveč pritiskali. S tem smo nekoliko zatrli podjetniški duh. Zato imamo danes načrte, kako ga pri mlajši generaciji znova spodbuditi. V tem delu interventni zakon morda sploh ni slab, vendar bi to lahko uredili tudi s spremembami podjetniške zakonodaje. Govorim predvsem o malem podjetništvu, ne o velikem gospodarstvu.

Interventna zakonodaja spreminja več različnih zakonov. Ne gre samo za socialno kapico pri 7.500 evrih, ki bi veljala za ozek krog najbolje plačanih menedžerjev, ki bi prejemala visoke plače…

Ne samo za menedžerje. Tudi predsednik državnega zbora Zoran Stevanović in predsednik vlade Janez Janša bi bila nagrajena s socialno kapico. Ne pozabite, da sta poskrbela tudi zase in za najbolje plačane politike. Med tem odstotkom elite, ki bi pridobil, torej niso samo menedžerji.

Interventna zakonodaja se dotika kopice zakonov, ne samo socialne kapice. Ameriška gospodarska zbornica AmCham že nekaj časa predlaga kompromis: socialno kapico 4.500€ predlaga samo za mlade, od 35 let s terciarno izobrazbo.

Bi bili pripravljeni z vladajočo koalicijo doseči vsaj minimalen dogovor s koalicijo? Po referendumu bo prišel 7. december, ne glede na izid in politično razdeljenost bomo morali živeti skupaj. Predsednik vlade Janez Janša je na vrhu slovenskega gospodarstva na Brdu dejal, da vlada ne bo padla, četudi zakon na referendumu pade. Bi vi kot vodja opozicije bili pripravljeni sprejeti kompromisno rešitev z vladajočo koalicijo?

Za vsak ukrep, ki ga predvideva interventni zakon, smo v Svobodi oziroma naši vladi v senci pripravili alternativni predlog, za katerega menimo, da bolje odgovarja na isti izziv. Pri razbremenitvi dela smo namesto tako radikalne socialne kapice pripravili predlog spremembe dohodninske zakonodaje, usmerjene predvsem v srednji razred. Ne le v mlade, ampak v celoten srednji razred, tudi na primer v zdravstveno osebje.

Govorite o postopnem dvigu splošne davčne olajšave na 7.500 evrov?

Naš predlog se prevečkrat zreducira samo na davčno olajšavo. Govorim predvsem o spremembi dohodninske lestvice, s katero bi zmanjšali obremenitev srednjega razreda. Vključena je tudi davčna olajšava, vendar je bistvo drugje.

Sprememba bi neposredno zajela skoraj tretjino zaposlenih, morda še več, predvsem njihov najbolj produktivni del: ljudi s plačami nekoliko nad povprečjem. Mednje sodijo razvojniki, prodajniki in zaposleni, ki skrbijo za javne storitve. Pomembno se nam zdi, da bi del sredstev iz proračuna prišel neposredno do tistih, ki ustvarjajo najvišjo dodano vrednost v državi.

Verjamemo, da prav ta tretjina zaposlenih poganja gospodarski razvoj, ne samo odstotek najbolje plačanih, ki mu daje prednost interventni zakon.

Toda tudi pri vašem predlogu bi se davčni prihodki znižali. Fiskalni svet ocenjuje, da bi interventna zakonodaja povzročila približno 1,2 milijarde evrov izpada. Ampak tudi davčne olajšave, ki jih predlagate vi, bi zmanjšale prihodkovno stran proračuna.

Drži, vendar obstaja velika razlika. Pri interventnem zakonu bi izpad v višini 1,2 milijarde evrov pretežno prizadel zdravstveno in pokojninsko blagajno. To pomeni manj zdravstvenih storitev in ogrožene pokojnine.

Naš predlog pravi: če država misli iskreno, naj razbremenitev financira iz proračuna in temu primerno prilagodi njegove postavke. Politika, ki zmanjša obremenitev dela, mora prevzeti tudi odgovornost, da najde način za nadomestitev izpada prihodkov. To se mi zdi bolj pošteno, kot da nagradimo najbogatejše, račun pa izstavimo zdravstvu in pokojninam.

Vam je danes žal, da ste leta 2022 ob prevzemu vlade med prvimi ukrepi sprejeli omnibus zakonodajo in med drugim ukinili prvotno predvideni postopni dvig splošne davčne olajšave, ki ga je sprejela tretja Janševa vlada? Danes pa vam očitajo hipokrizijo, ker v opoziciji ponovno predlagate dvig olajšave.

Pri tem je precej manipulacije. Res smo sprejeli omnibus zakon in prekinili njihovo davčno reformo. Ta je bila zasnovana tako, da bi največ koristi imeli ljudje v najvišjem dohodninskem razredu. Splošna davčna olajšava se je tudi v našem mandatu dvigovala. Prvi dve leti z enakim tempom, kot je bilo predvideno, v tretjem in četrtem letu pa počasneje. Razlog je preprost: soočili smo se s popoplavno obnovo in potrebovali denar v proračunu, da smo jo lahko financirali.

Tudi v sedanjem predlogu se splošna olajšava dviguje zmerno, s približno podobnim tempom kot v našem mandatu. Ključna pa je sprememba dohodninske lestvice, s katero razbremenjujemo srednji razred. To ni zgolj predlog za zvišanje splošne olajšave.

Še pred volitvami sem imel na to temo srečanje z Janezom Janšo. Pokazalo se je, da je bila dejanska razlika med ureditvijo, ki jo je sprejela njihova vlada, in našo precej manjša, kot se je predstavljalo. Božičnica je to razliko dejansko nadomestila. Ljudje so tako v resnici prejeli približno enako, kot bi s tisto davčno olajšavo, le način izpeljave je bil drugačen.

Referendum o interventni zakonodaji so predlagali sindikati in zanj zbrali več kot 40.000 podpisov. Tudi vi ste ga osebno podprli na upravni enoti. Z leve vam očitajo, da je opozicija premalo učinkovita in da se, podobno kot ste se nekoč privajali na vlogo predsednika vlade, zdaj privajati na opozicijske klopi. In me zanima…

Veva, da interventnega zakona ne boste le kritizirali, saj v zakonu zagotovo niso samo slabi ukrepi. Predvideva se nižji DDV na hrano, nižji davek na energente, vendar ne na pogonska goriva, oprostitev plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence in ugodnejše pogoje za normirane samostojne podjetnike. Zakaj nasprotujete tudi tem dobrim rešitvam? Zakon je bil sicer na zahtevo Janeza Janše sprejet po zelo hitrem postopku, še preden je prevzel mandatarstvo.

Za marsikateri od naštetih ukrepov bi rekel, da ima dober namen. Poudarjam: dober namen. A izvedba je zaradi naglice, s katero so zakon sprejeli, tako šibka, da ukrepi ne bodo dosegli svojega cilja.

Najlepši primer je znižanje DDV na hrano. Seveda si vsi želimo, da bi imeli ljudje, ki to potrebujejo, nižje stroške hrane.Vsi si to želimo, tukaj ni dvoma. Toda izkušnja Hrvaške, kjer so ukrep izvedli podobno, kot je predvideno pri nas, kaže, da ljudje od tega praktično niso imeli nič. Hodili so nakupovat v Slovenijo, organizirani so bili tudi bojkoti trgovcev. Manjkala je namreč varovalka, ki bi preprečevala, da trgovci znižanje DDV prelijejo v svoje dobičke.
Kolikor vem, se zato že pripravlja nov zakon, ki bo predvidel znižanje DDV in hkrati določil, da morajo trgovci znižanje prenesti v cene. Takšne varovalke v interventnem zakonu danes ni.

Podobno velja za najemnine, njihovo obdavčitev in druga področja. Ukrepi zvenijo privlačno, izvedba pa lahko povzroči celo nasproten učinek. Pod krinko razvoja in obljub, da bodo nekaj dali ljudem, bo več kot milijarda evrov spet končala pri tistih, ki jim ni namenjena, denimo pri trgovcih ali lastnikih nepremičnin.

Te varovalke je mogoče urediti s posameznimi zakoni. Takšne spremembe bomo po referendumu tudi podprli. Brez njih pa ukrepi ne bodo dosegli učinka, ki se danes oglašuje.

Tudi vaša vlada si je na začetku mandata zadala cilj regulirati cene osnovnih živil, pa vam to ni povsem uspelo. Zadeva očitno ni preprosta.

Uvedli smo košarico, kar ni bila regulacija, ampak nadzor nad cenami. Z njegovimi učinki sem zadovoljen. Ne smemo pozabiti, da je bila junija 2022, ko smo prevzeli vlado, inflacija že desetodstotna. Nismo je povzročili v našem mandatu, ampak smo jo podedovali. Uspelo nam jo je znižati na evropsko primerljivo raven, čeprav ne čez noč. Košarica in nadzor cen sta bila med ukrepi, ki so k temu prispevali.

Pozneje, lani, ko smo nadzor nad cenami hrane že ukinili, je prišlo do največje podražitve hrane v Sloveniji. Goveje meso se je denimo podražilo za 25 odstotkov. To se je zgodilo v obdobju, ko nadzora nismo več izvajali, ker smo menili, da je že dosegel namen.

Prepričan sem, da mora država ob inflacijskih šokih iz tujine, predvsem zaradi vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, tudi v Iranu, poskrbeti, da višje cene ne udarijo po potrošnikih. Po potrebi tudi z regulacijo. Sicer lahko nekateri trgovci razmere izkoristijo za povečanje dobičkov, račun pa na koncu plačajo ljudje.

Ena najpomembnejših reform vaše vlade je bila zdravstvena reforma. Interventni zakon tudi na tem področju odpravlja omejitve dela zdravstvenega osebja iz javnega sektorja pri zasebnikih. Poleg tega bi lahko koncesionarji prosto razpolagali z dobičkom. Ali vladajoča koalicija s tem vrača usluge lobijem, ki so jo podprli pred volitvami? Ne mislim samo na zdravstvene barone, ampak tudi na predstavnike kapitala in gospodarstva. Težko se je izogniti takšnemu občutku.

Spet smo pri istem: interventni zakon je usmerjen v to, da bi tisti, ki imajo že danes največ, dobili še več. Tokrat so to obstoječi koncesionarji. Verjetno gre res za to, da so si najbogatejši s podporo sedanji politiki poskušali zagotoviti vrnitev nekaterih pravic oziroma celo njihovo širitev. Zdravstvo je tipičen primer.

Toda naj bom zelo jasen: naša reforma ni bila usmerjena v to, da bi komurkoli v zdravstvu kaj jemali. Njen cilj je bil okrepiti javni zdravstveni sistem in prepričan sem, da smo bili na dobri poti. Veliko sem obiskoval zdravstvene ustanove in videl zadovoljstvo zaposlenih. Ne le zaradi izboljšanih plačnih lestvic, temveč predvsem zaradi dveh ukrepov.

Prvi je bil vlaganje v opremo. Zaposleni so mi govorili: »Končno smo dobili najsodobnejšo opremo in zdaj lahko dejansko krajšamo čakalne vrste.« Prej so bile vrste dolge zlasti za prve preglede, tudi zato, ker celo ustanove, kot je UKC, niso imele dovolj sodobnih naprav za diagnostiko. Bolnike so bile prisiljene pošiljati drugam. Nenavadno je, da največje zdravstvene ustanove niso imele dovolj lastnih sodobnih CT-naprav, magnetnih resonanc in podobne opreme.

Drugi ukrep je bil povezan z zaposlenimi. Večina ljudi v javnem zdravstvu je predana svoji ustanovi. Želijo si poštenega plačila, ne pa nujno dodatnega dela pri zasebnikih. Ko so se izboljšale plačne lestvice in so prvič dobili božičnico, so imeli občutek, da je država priznala njihovo delo. Pravično je, da imajo tudi tisti, ki želijo ostati v javnem sistemu in se posvečati pacientom, primerljive pogoje s tistimi, ki so odšli v zasebni sektor.

To sem občutil v neposrednih pogovorih in to še danes slišim, ko obiščem zdravstvene domove ali bolnišnice. Zato vem, da smo bili na pravi poti. Ta del je izjemno pomemben, če želimo javno zdravstvo ohraniti in v prihodnje še okrepiti.

In brez javnega zdravstva ljudje ne bodo imeli dostopa do najzahtevnejših posegov. V Ameriki, ki jo nekateri tako opevajo, je treba za marsikaterega od njih plačati toliko, da se družine znajdejo pred strašljivo odločitvijo: ali bodo porabile vse premoženje ali pa se odpovedale zdravljenju. Premalo se zavedamo, kako veliko bogastvo je delujoče, napredno in sodobno javno zdravstvo.

Božičnico ste omenili že večkrat. Ob njeni uvedbi ste najbrž pričakovali tudi politični učinek na volitvah. Kritizirali so vas gospodarstveniki, ki so dejali, da ste jo izplačali iz njihovih žepov. Ustavno sodišče je nazadnje presodilo, da je bila zaradi retroaktivnosti ureditev za lansko leto neustavna, ne pa tudi za naprej.

Najprej sem zadovoljen, da je isto ustavno sodišče presodilo, da je obvezna božičnica zakonita in ustavna. To je bilo glavno vprašanje presoje. Prav tako sem zadovoljen, da denar, ki so ga ljudje prejeli, ostane njihov tudi za lansko leto.

Gospodarstveniki so takrat svarili, da bo zaradi božičnice veliko podjetij propadlo ali končalo v stečaju.

Res je bilo veliko nasprotovanja in dramatiziranja, češ da bo božičnica potopila gospodarstvo. Na koncu se je pokazalo ravno nasprotno: božičnica je gospodarstvu dala zagon in ga ni zavrla. Dobički so bili kljub njej rekordni. Lani so se v primerjavi z letom prej povečali za 13 odstotkov. Tako visokih dobičkov gospodarstvo oziroma njegovi lastniki še niso imeli.

Še pomembneje je, da se je božičnica prelila v življenjski standard in potrošnjo ljudi. Ta je bila v prvi polovici letošnjega leta eden od pomembnih motorjev gospodarske rasti.

Ta je znašala 4,1 odstotka in je bila najvišja v Evropi.

Božičnica je k temu prispevala, čeprav seveda ni bila edini ukrep. Prepričan sem, da denarja, ki ga daš zgolj najbogatejšim, ti pogosto ne porabijo v Sloveniji ali pa ga investirajo dolgoročno. Če isti denar daš srednjemu razredu in tudi tistim, ki imajo manj, ga ljudje porabijo za življenjske potrebe, praviloma v Sloveniji. In prav ta potrošnja poganja gospodarsko rast v Sloveniji. Če pa nekdo denar investira v tujino, Slovenija od tega nima veliko. To je ključna razlika med modelom, ki stavi samo na odstotek najbogatejših, in modelom, ki stavi na širše prebivalstvo. Da ne bo izpadlo, da je samo božičnica pripomogla k temu…

Seveda ne gre samo za božičnico. V tem obdobju so rasle tudi plače in povečana kupna moč se je prelila v potrošnjo. Enako pomembna je bila rast investicij, ki je bila največja prav v našem mandatu, in predvsem tuje investicije.

Štiri leta sem poslušal gospodarstvenike, kako bodo podjetja preselili na Hrvaško. Kaj pa kaže letošnje leto? Ravno nasprotno. V Sloveniji je bilo ustvarjenih bistveno več novih delovnih mest, zlasti z visoko dodano vrednostjo, kot jih je bilo zaradi selitev podjetij izgubljenih. Eden največjih motorjev letošnje gospodarske rasti so prav investicije iz preteklih let, ne letošnje odločitve.

Velik delež odpade na zagon novih proizvodnih obratov v avtomobilski, farmacevtski in kovinsko-predelovalni oziroma strojni in elektro strojni industriji. Te panoge so v našem mandatu privabile tuje investitorje. Vlada jih je izdatno podprla z investicijskimi olajšavam in proizvodnja je stekla ali decembra lani oziroma se novi obrati zaganjajo letos. Zato je letos tako poskočil izvoz, ki je eden največjih motorjev gospodarske rasti. Prej tega ni bilo mogoče doseči, ker tovarne še niso obratovale, zdaj pa obratujejo.

Teh tovarn ne bi bilo, če bi denar dali samo odstotku najbogatejših. Ta denar smo vlagali v znanje in v neposredne investicijske spodbude za nova, dobro plačana delovna mesta.

Delil bi še zgodbo, ki je v javnosti doslej nisem povedal. Ob odprtju Sandozove tovarne v Lendavi, ene največjih tovarn za proizvodnjo biološko podobnih učinkovin na svetu, sem imel večerjo z vodstvom podjetja. Vprašal sem jih, ali imajo težave s privabljanjem kadrov iz tujine, ker naj Slovenija ne bi bila primerna za tuje strokovnjake. Odgovorili so, da ne. Večina vodilnih v tovarni je tujcev, ki plačo prejemajo v Sloveniji.

Vprašal sem jih, kako je to mogoče. Pojasnili so, da smo v preteklih letih sprejeli zakonodajo, ki je zmanjšala obdavčitev udeležbe zaposlenih pri dobičku in omogočila davčno ugodnejše nagrajevanje z delnicami in opcijami. Ti ukrepi so dovolj dobri, da je Slovenija v njihovem sistemu povsem primerljiva z drugimi državami in lahko privabijo najboljše svetovne strokovnjake.

To kaže, da se v javnosti pogosto pojavljajo zgodbe, ki nimajo veliko zveze z resničnostjo. V dejanskem, globalno konkurenčnem gospodarstvu se odvijajo povsem drugačni procesi, kot se o njih govori v nekaterih medijih.

Janez Janša je pred volitvami, ko je bil še vodja opozicije, prikazoval dobesedno apokalipso po vaši vladi. Govoril je o praznih kaščah in glodalcih. Zdaj njegova vlada sprejema rekorden proračun.

Za leto 2027 naj bi bil na odhodkovni strani celo za približno 1,3 ali 1,4 milijarde evrov višji od vašega načrta. Različne so tudi interpretacije o tem, kdo je zaslužen za visoko gospodarsko rast. Vaš nekdanji finančni minister zasluge pripisuje vaši vladi. Kako danes gledate na stanje javnih financ?

Podobno kot so se napovedi o propadu podjetij zaradi božičnice izkazale za neresnične, so se izkazale za neresnične tudi napovedi o zlomu javnih financ zaradi ukrepov naše vlade.

Danes imamo rekordno gospodarsko rast, ki je po mojem, rezultat štiriletnih vlaganj naše vlade. Že ob sprejemanju rebalansa proračuna za leto 2026 je bilo jasno, da so prihodki v proračunu bistveno višji, kot smo jih načrtovali celo mi. Na voljo je več denarja, predvsem zaradi gospodarske rasti, ki povečuje davčne prilive v javno blagajno.

Razprava o zaslugah se mi zdi skoraj smešna. Gospodarske rasti ne sprožiš čez noč, ampak s sistematičnim vlaganjem v daljšem obdobju. Skrbi pa me, kaj se dogaja z vlaganji v znanost, raziskave, inovacije in šolstvo. Mi smo sredstva na teh področjih povečevali od prvega dne in jih dobesedno podvojili: s 300 na 600 milijonov evrov. Sedanja vlada pa jih zmanjšuje.

S tem ne škoduje letošnji gospodarski rasti, ki temelji na preteklih vlaganjih, ampak razvoju gospodarstva čez tri leta. Takrat bodo posledice zmanjševanja sredstev za znanost, razvoj, inovacije in šolstvo postale vidne. To me zelo skrbi, čeprav danes marsikdo teh posledic še ne vidi.

Pomemben primer je farmacija, ena naših najbolj propulzivnih panog. Zakaj se svetovna farmacevtska podjetja, ne samo Sandoz, ampak tudi Novartis in tudi Krka med njimi, odločajo za razvoj in proizvodnjo v Sloveniji? Ker imamo odličen ekosistem: osnovno in srednje šolstvo, fakultete ter raziskovalne ustanove. Zaradi povečanih vlaganj ta sistem lahko sledi njihovim razvojnim potrebam. Zato podjetja pri nas širijo proizvodne zmogljivosti.

Če bomo ta ekosistem oslabili in mu jemali sredstva, se morda največja mednarodna podjetja še ne bodo takoj umaknila iz Slovenije, lahko pa tukaj nehajo načrtovati nadaljnji razvoj. Naš izobraževalni sistem namreč ne bo več sledil njihovim potrebam po kadrih. Vse te stvari so veliko bolj povezane, kot se zdi na prvi pogled, in moramo jih jemati izjemno resno.

Kako ključno je za vas, da interventni zakon na referendumu pade? Bo Gibanje Svoboda storilo vse, kar je v vaši moči, da se to zgodi? Janez Janša je dejal, da vlada v tem primeru ne bo padla.

Namen referenduma ni padec vlade in referendum sam po sebi do tega niti ne more pripeljati. Izjemno pomembno pa je, da nasprotniki zakona na referendumu uspemo, ker sem trdno prepričan, da zakon uničuje prihodnost Slovenije. Uvaja razvojni model, ki ne bo koristil veliki večini prebivalstva, ampak samo nekaterim. Ceno bomo plačali z razgradnjo javnega zdravstva in posegom v pokojninsko blagajno, ki je danes stabilna in omogoča izplačevanje pokojnin tudi v prihodnjih desetletjih.

Največji del omenjenega izpada 1,2 milijarde evrov naj bi nastal prav v pokojninski blagajni. Če iz nje jemljemo denar, bodo pokojnine začele pešati. To je medgeneracijsko izjemno krivično: jemalo bi se tistim, ki so ustvarjali vse življenje, da bi se dalo odstotku najbogatejših.

Zelo neposredno bom povedal: ta zakon mora pasti zaradi osnovne medčloveške pravičnosti. Je družbeno nepravičen. Svoboda bo naredila vse, tudi sam, da do tega pride. Ne zato, ker bi želeli zgolj nasprotovati, ampak zato, da se tudi rešitve, ki imajo morda dober namen, izvedejo tako, da bodo prinesle prave rezultate. V sedanji obliki bodo posledice za Slovenijo pogubne, čeprav ne za tiste posameznike, ki že imajo največ.

Če zakon 6. decembra pade, bo 7. decembra vlada pri nekaterih spremembah za leto dni omejena. Bo opozicija po referendumu ponudila roko koaliciji, da bi vsaj pri določenih ukrepih dosegli minimalno soglasje?

To roko ponujamo že ves čas.

Ustanovili ste vlado v senci, ki je doslej imela dve seji. Kolikor vem, naj bi bila ta teden še tretja.

Drži. Naslednjo sejo imamo v četrtek. Ukvarjali se bomo predvsem s proračuni za prihodnja leta in s predlogi, kako bi morali biti oblikovani, da bi bili resnično razvojno naravnani.

Če se vrnem k ponujeni roki: koaliciji ves čas predlagamo ukrepe, ki bi bili za ljudi boljši. Zadnji primer so interventni ukrepi v kmetijstvu. V vladi v senci smo pripravili in vložili zakon, ki bi kmetom, prizadetim zaradi suše, omogočil takojšnjo pomoč.

Po sedanji zakonodaji morajo nanjo čakati tudi leto dni. Mi smo želeli uporabiti dober zgled iz popoplavne obnove, ko smo prizadetim izplačevali akontacije za škodo. Enako bi lahko storili v kmetijstvu, vendar je koalicija ta zakon povsem nespametno zavrnila.

Roko torej lahko ponujamo, a če koalicija zavrača ukrepe za običajne ljudi in predlaga predvsem ukrepe, namenjene odstotku najbogatejših, bomo težko prišli skupaj. Naša razvojna modela se namreč zelo razlikujeta.

Kako trdna je po vašem mnenju vladna koalicija? Bomo šli na predčasne volitve ali bo četrta Janševa vlada ostala na oblasti do leta 2030?

V tem trenutku nihče nima odgovora na to vprašanje. Spomnim pa se, da so me mediji, ko sem bil predsednik vlade, vsake tri mesece spraševali, ali bom odstopil. Še danes ne vem, zakaj. Sam tega sedanjih oblastnikov ne bom spraševal.

Prepričan sem, da lahko ljudje na referendumu o interventnem zakonu in morda tudi na naslednjih referendumih tej vladi postavimo meje. Pokažemo ji lahko, do kod sega njena moč in da želimo še naprej živeti v pravični, solidarni Sloveniji. V tem primeru bo njena politična moč bistveno manjša, kot si je morda predstavljala, ko je po mojem mnenju s prevaro prevzela oblast.

Pestro ni samo v koaliciji, ampak tudi v opoziciji. Po volitvah se je govorilo, da se boste po 90 dneh v poslanskih klopeh odpovedali mandatu, pa se to ni zgodilo. Kakšni so politični načrti Roberta Goloba? Boste vztrajali in leta 2030 znova izzvali Janeza Janšo?

Na lokalnih volitvah se je pojavil nekdanji premier Anton Rop, ki ima tudi načrte na državni ravni. In recimo, Uroš Jauševec, nekdanji generalni sekretar SD in član njegovega najožjega predvolilnega štaba, naj bi že snoval scenarije za prihodnost nove Ropove stranke.

V njej je tudi vaša nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Ta stranka bi lahko nagovorila razočarane volivce Gibanja Svoboda. Tudi na levi sredini imate torej tekmece…

Najlažje bi bilo reči: »Res je, poslavljam se od politike.« To bi lahko naredil praktično kadarkoli. Toda tukaj je velik »ampak«. Ljudje so meni in Svobodi na volitvah zaupali največ glasov in zato tega ne morem in ne bom naredil.

Če bi Svoboda dobila manj glasov kot SDS, bi o odhodu resno razmišljal. Ker pa je SDS po mojem mnenju potrebovala prevaro volivcev, da je lahko sestavila vlado, Svoboda pa je dobila največ glasov, čutim odgovornost in moralno zavezo do naših volivk in volivcev, pa tudi do vseh drugih.

Naredil bom vse, da na naslednjih volitvah, naj bodo redne ali predčasne, znova izzovemo sedanjo koalicijo in ljudi ponovno vprašamo, ali želijo, da nadaljuje z novim mandatom. Jaz sem prepričan, da bodo rekli ne. Do takrat bom vztrajal in želim biti na teh volitvah tudi sam jasno prisoten in aktiven. Ljudje morajo imeti možnost povedati, kaj si resnično mislijo o sedanji koaliciji.

To je moje trenutno poslanstvo in moj načrt in ni sile, ki bi me od tega odvrnila. Ne samo, da ostajam v politiki, zelo jasno mi je tudi, zakaj in kaj želim narediti.

Gibanje Svoboda je na volitvah doseglo relativno zmago, vendar vam ni uspelo sestaviti koalicije. Nekateri menijo, da se niste znali dogovoriti s potencialnimi partnerji, predvsem ker Zoranu Stevanoviću niste bili pripravljeni prepustiti mesta predsednika državnega zbora, kot je to storil Janez Janša. Morda bi sicer danes imeli drugi mandat in ne Janševe vlade.

V življenju moraš vedno tehtati. Če se v čem razlikujem od Janeza Janše, je to zagotovo odnos do oblasti. Drugega mandata si nisem želel tako močno, da bi se bil zanj pripravljen odpovedati svojim načelom. Očitno je pri njem drugače.

Ponosen sem, da sem takrat zavrnil to nespodobno ponudbo, in danes bi jo spet, ne glede na posledice. Prepričan sem, da moramo znati potegniti črto pri svojih vrednotah.

Zoran Stevanović vsak teden znova dokazuje, da je povsem neprimeren za to funkcijo. Prepričan sem, da se tega danes zavedamo vsi. Nikakor ne bi pristal, da bi takšna oseba politično izsiljevala našo vlado ali da bi bila naša vlada odvisna od nje. Zakaj? Ker verjamem da so vrednote tisto, kar mora politika zagovarjati.

Politično kupčkanje, lahko bi mu rekli tudi politična korupcija, je nekaj, na kar ne smemo pristati. Razumem, da ima lahko kratkoročne učinke, kar vidimo tudi danes, a na dolgi rok ni dobro za državo. Prepričan sem tudi, da ljudje tega ne bodo nagradili.

Kdo vas je po volitvah na koalicijskih pogajanjih najbolj razočaral? Morda Jernej Vrtovec, predsednik Nove Slovenije, ki je pogajanja z vami zavrnil že v izhodišču, medtem ko se je Anže Logar pogajal?

Vrtovec je bil od prvega dne iskren in jaz imam rad iskrene ljudi. Takoj je povedal, da ne more, ne želi in ne bo sodeloval. Kljub temu smo imeli nekaj pogovorov, vendar je vztrajal pri svojem stališču.

Povsem drugače je bilo z Logarjem. V javnosti je poskušal ustvarjati vtis pripravljenosti na pogajanja, v resnici pa se jim je ves čas izogibal. Iskal je izgovore in način, kako čim hitreje pristati v četrti Janševi vladi. To mu je zdaj uspelo, z njegovim delom pa se kaže, da drugače niti ni razmišljal.

Ne gre toliko za to, ali me je kdo razočaral, ampak za način, kako so ti ljudje prišli do mandatov. Tako Logar kot Stevanović sta volivcem nekaj obljubljala, nato pa obljube prekršila. Ne meni, ampak svojim volivcem. Prepričan sem, da bodo ljudje to prepoznali in ju na naslednjih volitvah ustrezno kaznovali zaradi tako očitnega zavajanja glede namenov, s katerimi sta šla na volitve.

Nekateri bi temu rekli politični realizem.

Ne, na to ne morem pristati. Če bi to sprejeli kot politični realizem, bi bilo politikom dovoljeno vse. Pred volitvami bi se lahko zaklinjali v eno, po njih pa počeli ravno nasprotno. Če na to pristanemo, potem vse skupaj nima več smisla.

Naslednjo nedeljo bo prvi krog lokalnih volitev. Če se ne motim, imate volilno pravico v Ljubljani in pred vami je zanimiva dilema. Gibanje Svoboda ima za župana svojega kandidata, nekdanjega finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Obenem ste dolgoletni prijatelj sedanjega župana Zorana Jankovića, ki je na položaju že 20 let. Koga boste obkrožili: Boštjančiča ali Jankovića?

To dilemo sem pri sebi že zdavnaj razrešil, vendar si pridržujem pravico, da odločitev ostane moja osebna stvar.

Torej javnosti ne želite razkriti, ali boste volili Klemna Boštjančiča, čeprav je kandidat vaše stranke?

Mislim, da je to povsem moja osebna stvar. Če se bom odločil, da razkrijem svojo izbiro, jo bom. Če ne, je tudi to v redu.

Zakaj se je Gibanje Svoboda sploh odločilo za svojega županskega kandidata v Ljubljani? To je bilo nekoliko nepričakovano. Pojavljajo se tudi špekulacije, da s tem pomagate Jankoviću, saj naj bi Boštjančič jemal glasove Antonu Ropu.

Tu moram malo polemizirati z vami. Po eni strani poskušate našo odločitev prikazati kot nekaj pozitivnega za Jankovića, prej pa sem imel občutek, da jo vidite kot nekaj negativnega.

Gibanje Svoboda je največja stranka v državi. Zato smo se odločili, da bomo imeli svoje kandidate v vseh največjih mestih. Marsikje smo se dogovorili z drugimi strankami iz nekdanje koalicije, ponekod pa imamo samostojne kandidate. V Ljubljani smo ocenili, da je zaradi prepoznavnosti naše svetniške liste najbolje imeti lastnega kandidata.

Prepričan sem, da je Klemen Boštjančič zelo dober kandidat, tudi kandidat za prihodnost. Na njem želimo graditi prepoznavnost tako na državni kot na lokalni ravni. S tem kot stranka kažemo svojo zrelost in željo, da ostanemo dolgoročen politični akter.

Pomembno je tudi, da moja osebna prijateljstva ne vplivajo na strankine odločitve. Znam ločiti med osebnim prijateljstvom in dolgoročno prihodnostjo Svobode. Želim, da Svoboda ostane močna, najmočnejša politična sila tudi takrat, ko se bom sam čez dolga leta poslovil od politike.

Klemna Boštjančiča se je omenjalo tudi kot vašega morebitnega naslednika, če bi se odločili za slovo iz politike.

Čisto mogoče je, da se bo tako izkazalo, vendar je do takrat še daleč.

Vam je danes žal, da Antona Ropa niste podprli za guvernerja Banke Slovenije?

Zakaj pa? Mislim, da ravno dogajanje na ljubljanski politični ravni kaže, da je bila odločitev, da ga ne podpremo, edina pravilna.

Težko bi rekel, da gre pri njegovem ravnanju za načelno politično dejanje, prej nasprotno. Želim mu veliko uspeha, vendar razlogi, ki jih navaja za vstop v politiko, ne kažejo prav posebej iskrenih namenov.

Ste nekdanji predsednik vlade. Imate še vedno varovanje?

Ne, varovanja nimam več.

Nekateri politiki so imeli po odhodu z oblasti težave, tudi zaradi odzivov ljudi na ulici. Lahko danes brez težav obiščete trgovino, hodite po ulici? Ali kdo kriči za vami? Se kdaj počutite ogroženega?

Tudi ko sem bil predsednik vlade, se nisem nikoli počutil ogroženega. Zato mi je bilo prejšnji teden nepredstavljivo gledati ostrostrelce na državni proslavi. Da se nekdo počuti tako ogroženega, da ga morajo pred lastnim ljudstvom ščititi ostrostrelci, je zame nekaj res nenavadnega.

Sam se nisem počutil ogroženega niti prej. Že med mandatom sem hodil med ljudi in imel tudi kakšno neprijetno izkušnjo, nikoli pa ni bilo potrebe, da bi varnostniki posredovali. Danes se povsem normalno sam sprehajam po ulicah, tako v Sloveniji kot v tujini.

Za zdaj imam z ljudmi zelo pozitivne izkušnje, celo bolj, kot bi si morda mislili. Razumem, da se lahko to hitro spremeni, vendar so vsi stiki do danes prijazni. Celo ljudje, ki mi povedo, da so volili SDS, se želijo fotografirati z mano. Včasih fotografija potem pristane v kakšnem mediju, pa nič zato.Vsi so prijazni.

Ponosen sem, da je Slovenija v neposrednih stikih precej drugačna, kot je videti na spletu. Tam se pogosto ustvarja podoba jezne Slovenije. Po mojem mnenju ena od strank to sovraštvo namenoma spodbuja, da bi razburila ljudi. Med ljudmi pa imam povsem drugačen občutek. Še enkrat: vem, da se lahko stvari čez noč obrnejo, ampak doslej nisem imel slabe izkušnje.

Naj bo tako še naprej, kljub tej ostri politični polarizaciji. Dr. Robert Golob, najlepša hvala za vsebinski in izčrpen pogovor. Spoštovani gledalci, hvala za pozornost. Znova se vidimo v Reporterjevem podkastu o politiki prihodnji teden.

Hvala lepa.