V novi epizodi Reporter podkasta razpravljata odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla ter veteran političnega novinarstva Vladimir Vodušek s portala strogo-zaupno.si.

Zakaj bo presenečenje teh volitev, če Janez Janša ne bo sestavil vlade.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kako je pred volitvami zavladalo malodane vojno stanje.

Zakaj so Vladimirju Prebiliču v resnici zaprli vrata soočenja na POP TV.

Kako najbogatejši Slovenci skušajo vplivati na volitve in krojijo javnomnenjsko podporo politikom.

Kdo je dama, ki meri ne samo podporo strankam, temveč tudi gledanost televizij. 

Zakaj si kapital želi zamenjave na čelu vlade.

Kaj je v ozadju afere z Aleksandrom Repićem – Nepridipravom.

Zakaj ne gre verjeti politikom, ki trdijo, da se zavzemajo za svobodo medijev in svobodo govora.

Je podpora določenim strankam v anketah realna – se bodo njihovi podporniki 22. marca odpravili na volišča.

Transkript podkasta za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Če bo šel v Janševo vlado, to se pravi, da bo prvo minuto šel na Terstenjakovo in bo šel v to vlado, ki bo sestavljali Janez Janša pa Nova Slovenija, pa on je zaključil politično kariero.

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Smo v finalu volilne kampanje do volitev 22. marca nas loči samo še 18 dni. O zakulisju, kaj vse se dogaja, bova danes govorila s kolegom Vladimirjem Voduškom iz spletnega portala strogo-zaupno.si. Tako, Vlado, lepo pozdravljen, kakšen dober mesec, kar si bil na zadnje tukaj, pa bo šla kar od konca nazaj. Robert Golob, sedanji premier, kandidat za tudi naslednji mandat, ki si ga želi osvojiti, je spet zbolel. Ali se ponavlja zgodba iz leta 2022, ko je Robert Golob nastopil na predvolilnih soočenjih iz kavča, ko je bil pri prijatelju. Takrat vidimo Roberta Goloba pa tudi ne na predvolilnih plakatih gibanja Svoboda, kjer so samo slogani na modri podlagi.

Piše Svoboda, dolgotrajna oskrba, božičnica. Kaj se dogaja?

To je bilo precej pozornosti temu namenjeno včeraj na družbenih omrežjih. Videl sem, da je tudi Janez Janša že retvital, da se zgodovina ponavlja in da se boji, da ga ne bo na teh soočanih vendar. Jaz mislim, da je to nekaj kratkotrajnega. Nisem sicer preverjal tega včeraj novinarsko, ampak mislim, da se bo vrnil v kampanjo vse sodeč po informacijah, da snema podkaste. Zdaj, verjetno pa ima oba scenarija pripravljena, kot smo na začetku govorili, scenarij A in scenarij B. Glede na to, da seveda on je fokusiran na to, da bo vodil naslednjo vlado. Če pa tega ne bo, pa verjetno tudi njega v politiki ne bo več. kot je rekel v enem intervjuju, da potem vidi izzive v gospodarstvu, da ne misli sedeti v državnem zboru, oziroma da bi bil vodja, da bi nekako prevzel vlogo vodja opozicije. Ne vem, kdo bo potem to prevzel, če bo pač se... izšlo drugače, kot si predstavljal.

Ampak o tem bova proti koncu našega pogovora. Včeraj sem gledal oddajo o pogovoru prihodnosti, ki jo vodi Tomaž Vesel z Janezom Janšo. Predsednik največje opozicijske stranke pravi, da gre vse po načrtu in da so tik pred ciljem, pred sestopom, vendar hkrati ponavlja, kar je že večkrat povedal, da ne bodo sestavljali vlade za vsako ceno in da se jih želi trdno večino, ker sedaj niso izredne razmere, kot so bile leta 2012 oziroma leta 2020.

Ja, mislim, verjetno gre po načrtu sodeč po teh anketah, ki jih dela za njih Parsifal, ker to je njihov scenarij, vse, kako sem jaz slišal, da pač ta 35 % oziroma, ne vem, to se pravi, da skupaj z Novo Slovenijo dobi to večino, ali pa vsaj približno. 46 %. 45, da skupaj z Novo Slovenijo. To je njihov ta maksimalistični scenarij in vse ostalo potem je potem...

Sam to je glede na objavljene javnomenske raziskave in projekcije misija, nemogoče, ker to, kaj lahko dobi večino, torej 46 poslanskih glasov, le skupaj z demokrati Anžeta Logarja.

Ja, mislim, zdaj seveda so različne ankete, ne, bistvo ena je, kot smo videli, eno je bila anketa, Siola, ki je praktično izenačila Svobodo pa SDS. In isto je bilo pred Nina Mediji za Dnevnik? Tako. Potem je njihova anketa Parsifala, ki je kišna agencija Nova24, tam je ta razlika dost večja. Zdaj, ta zadnja anketa od Nina Medije Mediana. Mediane, oziroma od Mediane, pa daje neko razliko, ampak ki ni, bi rekel, ki je lahko tudi statistična napaka. Mislim, ni take razlike, kot je v teh hišnih anketah.

Sam vrnil se bom nazaj na še eno izjavo Janeza Janša, ki jo je posnel za družbeno omrežje, a ravno glede teh anket, po stvarju je svoje bolj vse naj ne zaupajo tem anketam, da ankete bolj ustvarjajo, kot pa delajo javno mnenje in da je po njegovih, torej internih anketah, ki gotovo jih tudi delajo, tiste ankete, ki jih ne predstavljajo javnosti, da je ta razlika veliko večja. in da ni rezultat tako tesen, kot ga prikazuje večina anket in da on pričakuje, da se bo podobno zgodilo kot v združenih državah Amerike, kot so tudi ankete napovedovali tesno razmerje v Donaldu Trumpu in Kamalo Harris, potem pa je Donald Trump na koncu zmagal z veliko razliko.

To je možno, da se bo ta scenarij, mislim, glede na klimo, ki je ustvarjena v Sloveniji, je možno, da se bo ta scenarij... Kakšna pa je ta klima? Kaj ti čutiš? Ti hodiš po terenu... Vojno stanje, mislim, še sreča, mislim, sreča v nesreči za Iran, da se je ta vojna zgodila, ker se mi zdi, da je letos tako, da bo... V bistvu država je, da jo bo razneslo, da bo eksplodirala oziroma, da se bo nekaj zgodilo. Praktično smo v nekem ne letošnjo leto, letošnje volitve se mi zdijo drugačno od ostalih volitev takega. Vzdušje, napetosti, bitke, ne samo med političnimi strankami in soočanja in tiskovne konference in to ampak. Glede se bitka, se bije na družbenih omrežjih, se je verjetno ima kaj rekla o tem po tem nadaljevanju za vsak glas in seveda te ankete lahko uspavajo in nobeden ne želi tega niti Janez Janša, niti nihče, da se... da bi te ankete uspavali saj smo že zmagali, ker to se je zgodilo leta 2011. 

Ko si takrat imel ti soočenje z Borutom Pahorjem in Janezom Janšom.

To je bilo drugo soočenje, edino soočenje med Janezom Janšo pa Zoranom Jankovićem je bilo pred tem v sredo in to je bilo tudi edino soočenje na Info TV in Pink TV takrat. In takrat se je zgodil nek, praktično je po vseh anketah je vodo SDS in bi je bilo pričakovano, da bo SDS takrat zmagal in se je v parih dneh, to se pravi čez noč, od petka na soboto oziroma nedeljo so se začele stvari spreminjati in takrat je pol Zoran Jankovič oziroma pozitivna Slovenija zmagala. In zato so te ankete lahko zavajajoče, predvsem ne toliko zaradi rezultata ali bojo zena povedali pravilni rezultata, ne bodo povedali, ampak lahko v bistvu uspavajo, pasivizirajo volilno telo, tega si pa nobena stran ne leva, ne desna, ne želi. To je ena stvar. Druga stvar, ki je pa, seveda vsi računajo, mislim, še vedno se bo ta glavna bitka odvijala na medpoloma, oziroma med desnim in med Janšo in svobodo, v bistvu to je jasno in seveda računajo vsi, da bo ta lijak, da bo ne glede na to, kako so volivci ali niso zadovoljni s sedanjo politično garnituro ali pa s svobodo, ampak da bodo prisiljeni na koncu voliti golova, če Ne bodo želeli, da bo vladov sestav Janes Janšan računal na ta efekt lijaka na koncu, ki se potem ne glede na, da se zliva pri glavnih strankah, na taktično glasovanje, da se pravi, da voliš blok, da voliš tisto stranko, ki ima pač največ možnosti za... mandatarstvo in da se ne, da ne, kljub temu, da ti je mogoče bližje, da bi drugače nekoga drugega volil. In to je ena stvar. Druga stvar, ki se pa meni zdi zelo, mislim, ključna stvar za te volitve, bo, po mojem, volilna udeležba. Če bo volilna udeležba nizka, Mislim, če bo volilna udeležba tam okrog 50 ali pa pod 50%, jaz mislim, da potem je jasno, da bomo 22. marca doble desno vlado ali desno sredinsko vlado, če bo pa volilna udeležba, večja, pa bo razprešenost moči oziroma razmerje med strankami po moje oceni drugačna.

In to je, če bo šla proti med 60 in 70, bo rezultat drugačen, če bo pa volilna udeležba polovična ali pa manj kot polovica volivce, je pa v bistvu že... Je pa dost verjetno, da bom, kot sem rekel zadnjič že, da bom presenečen, če Janez Janša ne bo sestavil, to bo presenečenje teh volitev, če Janez Janša ne bo sestavil vlade, glede na klimo in glede na dogajanje, ki je pač trenutno. Sicer zdaj... je nobeden si ne upa definitivno napovedati izvida teh volitev.

Prej se govorim o letu 2011, spomnim se takrat. Na Terstenjakovi so imeli nekatere interne ankete, ki so jim tudi kazali, da bo rezultat proti 40 odstotkom šel. Na koncu, kot se je omenil, je pozitivna Slovenija Zorana Jankovića v volilnem finišu premagala SDS, kar je bilo veliko presenečenje.

Se je potem še jaz bil, mislim, potem so še mene krivili, da sem jaz kriv, zato ker je tokrat se isto vprašanje pojavljalo tega sodelovanja na teh soočenjih. In takrat je še Janša pa Borut Pahor, to je bilo zadnje soočenje, je bilo v petek, Ko se je Borut Pahor in Janez Janša so se soočali pri nas, Janez Janša ni šel na to zadnje soočenje in potem je bilo... malte, ne, jaz bi odkril, jaz pač dal na razpolago medij jasno, da je vsak medij zadovoljen, če ima ključne akterje na soočenjih.

Torej, tvoje soočanje je bilo ena na ena? Ena na ena, dvakrat, dvakrat, dvakrat.

Ena na ena med Zoranom Jankovićem in med Janšo v sredo, petek pa ena na ena med bivšim predsednikom vlade Borutom Pahorjem in pa Janezom Janšo. Bilo je pa istočasno potekalo soočenje na RTV-ju.

Ampak če greva nazaj na leto 2026, če se vrneva v sedanjost, Zdaj imajo velike večje probleme z mobilizacijo stranke leve od sredine. Medtem, ko je volilno telo desno od sredine, kar kažejo zadnja dva referenduma, pa tudi evropske volitve, mobilizirano in še posebej volilno telo Janševe SDS je vseskozi na velikih obratih in tam, kakšne velike rezerve najbrž ni več.

Ja, mislim, zato je toliko fokus, bi rekel, je usmerjen na te stranke, ki so pač, ki bodo po vsej verjetnosti prišle v parlament in bodo pač odločale o bodoči koaliciji. To so Logar, potem Resnica oziroma tale prerod Vladimirja Prebriča. Zanimivo je, mislim, sej mogoče si imel pripravljeno, da se ma še posebej o tem pogovarja, zanimivo je včerajšnjo dogajanje povezano z soočenjem na Pop TV-o, kjer so poneki njihovi, kjer so pač se odločili na Pop TV-o, da ne bo povabili preporoda Vladimirja Prebiliča.

Želi so zadnje tri ankete Mediane narediti neko povprečje, vendar le tisto in ga na podlagi tega izločili. Spomnimo se leta 2022, takrat so izločili podobno, tudi Mediane je to naredila, listo Marjana Šarca in lista Marjana Šarca potem ni prišla v parlament. Kakšno je ozadje tukaj?

Tudi recimo Pop TV, mislim, zdaj sicer govorijo, da ta soočenja televizijska niso več pomembna, da se vse dogaja na družbenih omrežjih oziroma, da to ni več pomembno. Jaz mislim, da je. Vse je bilo v preteklosti, glede na to, da recimo, če se spomnimo, da je Pop TV Tudi tako, ker oni pač so privat medij, oni so tako kot meta Instagram in si lahko to prevoščijo, da pač nacionalnika si na more, ima neka pravila, zakonska pravila. zvezi z volitvami, ampak oni se lahko prevoščijo in oni so takrat lukom meseca povablili kot perspektivnega in takrat je levica nastala 2014. Takrat je levica nastala. Zdaj pa je tu veliko vprašanje, kakšna je ta strategija, glede na to, da je Prebilič, ima vendarle enega najmočnejših bi rekel, vsebinsko ljudi, je Janez Poklukar, ki je zdravnik, ki ima enega najmočnejših, bi rekel...

On je bil minister, bil je direktor Jeseniške bolnišnice, bil je direktor UKC-ja – strokovno kvalificiran. Seveda ima določeno simpatijo, kljub temu da je bil minister v Janševi vladi. In njega so včeraj izločili iz soočenja. S tem so se, vsaj kar zadeva vsebino, na nek način sami prikrajšali. Kaj bi on povedal o zdravstvu? To je tako, kot da bi se midva pogovarjala o vesoljski tehnologiji – ne o politiki, ampak o stroki. Očitno imajo neko strategijo.

Tu obstajata dve teoriji. Ena je, da so namerno izločili Prebiliča zato, da bi povečali možnosti Logarja – da bi bil on edini, ki bo lovil sredinske, nezadovoljne volivce in jih morebiti potem odnesel Janši.

To bomo še videli. Dvomiš v to?

Ne dvomim, me pa zelo prepričujejo, da se motim glede tega.

Po drugi strani pa bi Prebilič lahko te glasove odnesel Golobu.

Res je, imamo dva “zlata prinašalca”, ne samo enega. To je ena razlaga. Druga pa je povezana s tistim, kar sem prej omenjal glede »lijaka«. Če hočejo, da se ta lijak na koncu prelije k Svobodi, potem ni koristno, da bi šli glasovi k Prebiliču. Bolje je, da jih nekaj vzamejo Pirati in nekaj druge manjše liste, saj ti verjetno ne pobirajo glasov, ki bi sicer šli k Logarju.

Po eni strani imamo torej tekmo za relativno zmago med Svobodo in SDS. Po drugi strani pa dejstvo, da sedanja koalicija treh strank po vseh anketah in napovedih skupaj ne dosega 46 poslanskih glasov. Stranke levo od sredine tako potrebujejo četrto stranko. Prej si omenjal Zorana Stevanoviča in Resnico – ali bi lahko bila Resnica četrta stranka? V primeru, da se Prebilič izloči? Imamo pa tu še Feratovića in Pirate.

Jaz mislim, da če bo Stevanovič prišel v parlament, vsaj na začetku ne bo šel v nobeno koalicijo. To je moje mnenje. Ne poznam vseh podrobnosti, čeprav je rekel, da si želi postati minister za notranje zadeve. Ampak mislim, da bi ne glede na to, ali bi šel na desno ali na levo – čeprav je podpisal zavezo, da z Janezom Janšo ne bodo šli v koalicijo – bila njegova odločitev zelo zahtevna in politično tveganje.

Jaz mislim, da bodo oni postali opozicijska stranka in da lahko podprejo izvolitev mandatarja. Čeprav je to zelo neugodno za stranko, ki bo sestavljala vlado – ne glede na to, katera bo.

Ko si me prej spraševal glede Logarja, mi nekateri govorijo, da se na teh podkastih motiva. Trdijo, da Logar nikoli ne bo šel v koalicijo samo z Janšo, SDS-om in Novo Slovenijo. Sprašujejo, zakaj bi potem sploh ustanovil svojo stranko, če bi imel enak položaj že znotraj SDS, kjer bi mu bil položaj v vsakem primeru zagotovljen. To je argument tistih, ki me prepričujejo, da Logar ni nikakršen projekt. Zaradi teh razprav so precej slabe volje.

Vrniva se k Pop TV in izločitvi Vladimirja Prebiliča. Gre za odločitev, ki temelji na raziskavah Mediane in njene direktorice Janje Božič Marolt. Janja Božič Marolt je tudi članica upravnega odbora SBC – Slovenian Business Cluba. Član upravnega odbora tega vplivnega kapitalskega združenja in njegov podpredsednik je Marko Bitenc, največji zasebni koncesionar v zdravstvu in eden od tako imenovanih “stricev iz ozadja”, blizu krogu Anžeta Logarja in njegovega kandidata za ministra, ki je sodeloval tudi na včerajšnjem soočenju na Pop TV.

Če govorimo o dveh teorijah, o katerih sva prej razpravljala, bi se sam prej nagibal k prvi. Omenjena gospa sodeluje tudi s Pop TV in je povezana s podjetjem, ki opravlja raziskave gledanosti televizijskih programov. Na podlagi teh raziskav Pop TV pobere približno tri četrtine oglaševalskega denarja na televizijskem trgu. In tu se potem odpirajo različne teorije o ozadju.

AGB Nielsen je posebna zgodba, povezana z merjenjem televizijske gledanosti. V preteklosti so zakrožile govorice, da Pop TV obvladuje del aparatov za merjenje gledanosti – tako imenovanih people metrov. Šlo je celo za trditve, da ima nekdo te naprave shranjene v kleti in da je skrivnost visoke gledanosti prav v nadzoru nad tem sistemom. Te zgodbe sicer nikoli niso bile dokazane, a so krožile v medijskih krogih.

Lahko pa povem primer iz Bosne in Hercegovine. Tam naj bi Željko Mitrović dobil naslove gospodinjstev, ki so imela nameščene naprave za merjenje gledanosti, in jih obiskal ter jim plačal, da so gledali njegovo televizijo Pink. S tem je dosegel visoke rejtinge. Visoki ratingi pomenijo denar, saj televizije poberejo okoli 80 odstotkov oglaševalskega denarja na trgu, od tega pa največji delež pripada Pop TV.

Večina teh dobičkov se je v preteklosti prelila v Združene države Amerike k takratnemu lastniku, v zadnjih letih pa na Češko k novim lastnikom. Zakaj je na trgu prišlo do takšne anomalije? Po mnenju nekaterih zato, ker Urad za varstvo konkurence ni opravil svoje vloge. Pop TV naj bi oglaševalcem ponujal aranžmaje, po katerih so dobili dodatne popuste, če so oglaševali izključno na njihovi televiziji in ne v tiskanih medijih. To je bilo po nekaterih navedbah zapisano celo v pogodbah. Na ta način so pobrali večino oglaševalskega denarja.

Takšno ravnanje je v nasprotju z načeli prostega trga in zdrave konkurence. Državna agencija bi morala ukrepati, vendar so bili Pop TV in lobiji v ozadju tako močni, da so postopki na koncu padli zaradi proceduralnih razlogov. Čeprav je agencija že sprejela odločitev o odvzemu določenega deleža letnega dobička, je zadeva na sodišču propadla iz formalnih razlogov.

Glej, pri merjenju gledanosti je tako, da v vsaki državi izberejo eno agencijo, ki izvaja meritve. Pri nas je to AGB Nielsen. Konkurence praktično ni. TVBeat, ki se je nekaj časa razvijal kot alternativa, očitno ni uspel. Tako imamo danes dejansko monopol.

Ampak problem ni samo monopol pri merjenju gledanosti. Če imaš monopol pri merjenju televizijske gledanosti, hkrati pa ista oseba sodeluje tudi na področju javnomnenjskih raziskav, potem to odpira vprašanja. Janja Božič Marolt dela raziskave za Pop TV, za Delo in za nacionalno televizijo – torej za vse tri glavne medije. S tem ne samo merimo, ampak v določeni meri tudi ustvarjamo javno mnenje. In potem poslušamo, da na volitve vplivajo boti iz Rusije ali Kitajske. Kaj pa to?

Če se vrnemo na začetek – vprašal si, ali je to ozadje. Sam mislim, da je odločitev o tem, koga povabiti, bolj sofisticirana. Na Pop TV so pojasnili, da so se stranke na začetku strinjale s sistemom povprečja zadnjih treh anket in da so ta pravila podpisale. V petek pa so Prebiliču odpovedali nastop, čeprav je bil že povabljen.

Po mojem mnenju ne gre samo za meritve, temveč za širše strateške razmisleke, o katerih sva govorila prej. Lahko bi sicer rekli, da želijo imeti kompetentne sogovornike in dobro razpravo – tudi to je kriterij. Če bi želeli res kakovostno debato o zdravstvu, bi lahko sestavo prilagodili drugače. Včerajšnja razprava ni bila posebej gledljiva, gledanost teh oddaj ni bila visoka.

Ne gre za to, da bi se strinjal z vsem, kar govori Janez Poklukar. On zelo zagovarja zdravnike in pravi, da je treba končati vojno z zdravniki. Sam imam glede zdravstva svoje mnenje, saj že dve leti zelo intenzivno spremljam obe strani in problematiko.

Javno zdravstvo in razmejitev z zasebnim sta postala ena glavnih tem te kampanje. Seveda stvari niso črno-bele. Zdravstvo je velik strukturni problem in z njim so se ukvarjale že vse vlade, bolj ali manj uspešno. Opozicija zdaj trdi, da je sedanja vlada uničila javno zdravstvo, in zagovarja slogan »denar naj sledi bolniku«.

A zadeva ni tako preprosta. Ko imaš resne težave, greš na urgenco, ne k zasebniku. Ko gre kaj narobe pri koncesionarjih, najtežji primeri na koncu pristanejo v javnem sistemu.

Po mojem mnenju pa sploh nimamo jasne ločnice med javnim in zasebnim. Enako je pri šolstvu. Sam podpiram zasebno zdravstvo, vendar ne na način, da si zasebnik, hkrati pa financiran iz javne blagajne. To je približno tako, kot če bi midva kot zasebnika ustanovila medij, potem pa bi ministrstvo financiralo najine zaposlene in vse stroške, obenem pa bi imela še obvezno naročnino. Kakšna zasebnost je to?

Če si zasebnik, potem delaj s svojim kapitalom, prevzemi tveganje in naj te plačajo tisti, ki si to lahko privoščijo. Javna blagajna bi morala biti namenjena javnemu zdravstvu in javnemu šolstvu. Ne pa da se greš zasebništvo na račun javnih sredstev.

Ta sistem traja že trideset let. Koncesije so bile podeljene v zdravstvu, podeljene so bile v šolstvu. In potem se zgodi, da si zasebnik, a si hkrati trdno priklopljen na državni proračun. Ta razprava se mi zdi neverjetna.

Absolutno podpiram zasebništvo, vendar naj temelji na lastnem kapitalu in trgu. Kdor si lahko privošči zasebno šolo ali zasebno bolnišnico, naj jo plača. Tisti, ki želijo višji standard, se lahko dodatno zavarujejo. To je legitimno. Ni pa legitimno, da se zasebni model financira iz javne blagajne.

Nedavno sem bral intervju z Erikom Brecljem, predsednikom Strateškega sveta za zdravstvo. Opozarja, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se oblast zamenjala – da bi se proces razgradnje javnega zdravstva pospešil. Opozicijske stranke so napovedale, da bi razveljavile zakonodajo, sprejeto na tem področju. Jelka Godec je že dejala, da bi bil prvi ukrep nove vlade odprava zakonov, ki so bili sprejeti v tem mandatu.

In tu se znova vrnemo k sloganu »denar naj sledi bolniku«. To zveni enostavno, vendar odpira kompleksna vprašanja o tem, kam in pod kakšnimi pogoji ta denar dejansko odteka.

Državni denar naj sledi bolniku, ki lahko izbira, kam bo šel.

Ampak o tem sva že veliko povedala. Naj dodam še eno stvar. Bil sem v Ameriki. Tam imaš javne bolnišnice, na primer v Bronxu, kjer se zdravniki učijo in nabirajo prakso. Te bolnišnice imajo nižje standarde, so slabše opremljene in namenjene predvsem revnejšim slojem. Potem pa zdravniki odidejo v zasebne klinike.

Sam nimam nič proti zasebništvu. Absolutno ga podpiram, če tvegaš lasten kapital in imaš lastne stranke. Ni pa to zasebništvo, če si stoodstotno financiran iz državne blagajne oziroma zdravstvene zavarovalnice, obenem pa se predstavljaš kot zasebnik in ustvarjaš visoke dobičke.

Če ustvarjaš visoke profite, pomeni, da so storitve dobro plačane iz javne blagajne. Vzameš tisto, kar je dobičkonosno, vse ostalo pa ostane javnemu sistemu. Ko gre kaj narobe, ko se zaplete ali ko je treba nekoga ob dveh zjutraj zašiti po nesreči, konča v kliničnem centru. To je po mojem mnenju perverzno. Če je zdravstvo res ključna tema te kampanje, bi morali te stvari razdelati do konca.

Lani jeseni si bil prvi, ki si odprl vprašanje prostozidarjev in njihovega vpliva na politiko ter posamezne stranke in kandidati. Kakšno je stanje danes, dva tedna pred volitvami?

Nisem tega posebej preverjal, a kapital ima vedno svoj interes in svojo vizijo, kako naj bi izgledala naslednja vlada. V preteklosti je že imel vpliv na oblikovanje vlad. Mehanizem pa je pogosto podoben: pomagajo postaviti nekoga na mesto predsednika vlade, nato pa se začne proces. Mediji začnejo govoriti: vlada kot taka še nekako deluje, a predsednik vlade je katastrofa. To ni vezano samo na leve ali desne vlade – to je univerzalni vzorec v Sloveniji.

V enem ali dveh letih uspejo praktično vsako vlado razgraditi – naj gre za Janševo, Golobovo, Šarčevo ali Cerarjevo. Postopoma prevzamejo vpliv nad koalicijskimi strankami, nadzor nad procesi in to je stalna igra v Sloveniji. Ozadje ima veliko moč, ne glede na to, kakšna vlada se oblikuje.

Seveda ima vsak primer svoje specifike, a zakonitost ostaja ista: razgradnja. In interes je postaviti tistega, ki bo uresničeval njihove poslovne interese.

Na nek način je to razumljivo. Tudi v Nemčiji kapital želi stabilne pogoje za poslovanje, ki jih zagotavlja vlada – ne glede na to, ali je ta bolj levo ali desno usmerjena. A tam so stvari bolj transparentne. Pri nas se o tem javno ne razpravlja, temveč se vse dogaja v ozadju.

Morda bi tudi v Sloveniji enkrat potrebovali veliko koalicijo, kot jo poznajo v Avstriji ali Nemčiji – sodelovanje največjih strank z leve in desne. Da se politika ne bi vsake štiri leta spreminjala v vojno stanje. Ljudje imajo svoje vsakdanje probleme, hodijo v službo, vozijo otroke v vrtec. To nenehno histeriziranje pred vsakimi volitvami je postalo utrujajoče.

Če nekdo ne sledi interesom kapitala, je lahko politično razgrajen do te mere, da ga po koncu mandata skoraj ne prepoznaš več. To se je zgodilo Golobovi vladi, Janševi, Šarčevi, Cerarjevi – praktično vsaki.

Zato na eni strani razumem argument, da je težko sestavljati vlado z majhnimi strankami. Te postanejo šibke točke. Z lahkoto jih je pritisniti ali razdeliti, njihove zahteve lahko prerastejo v nesorazmeren vpliv in vlada postane talec notranjih interesov. In potem se znova odprejo kanali vpliva iz ozadja.

Preko majhnih strank lahko razgradijo največjo stranko. To je zakonitost. Onemogočajo jo, oslabijo, potem pa sami prevzamejo moč – postavljajo direktorje, vplivajo na tok kapitala, oblikujejo javno mnenje in na koncu dejansko vodijo državo.

V zadnjem delu podkasta se dotaknila še enega fenomena. Te volitve bodo še posebej zaznamovala družbena omrežja in tako imenovani influencerji. Si že prej slišal za Aleksandra Repiča, preden je izbruhnila afera?

Sam nisem. Morda živimo v nekem drugem mehurčku, v paralelnem svetu. Jaz zanj nisem slišal. Očitno pa ga mnogi poznajo, saj ima več kot sto tisoč sledilcev in precej razvejano omrežje.

Če pogledava širše – fenomen influencerjev in tudi podkasterjev. V Združenih državah Amerike so v zadnji kampanji pomembno vlogo odigrali podkasterji. Politiki zelo radi hodijo v podkaste. Zakaj? Ker tam pogosto ni resnega novinarskega ozadja, ni poglobljenega poznavanja zgodovine ali političnega konteksta in ni odgovornosti, ki jo nosi klasično novinarstvo. Vprašanja so pogosto na ravni lahkotnega pogovora.

Seveda politiki radi hodijo tja, kjer vedo, da ne bodo dobili neprijetnih vprašanj. Gre za prijazen, domačijski klepet. Promocija brez tveganja. Zakaj ne bi šli tja, kjer jih vsi sprejmejo z odprtimi rokami in so mehki do njih?

Ne gre za to, da bi to obsojal, razumem logiko politikov. A potem se lahko vprašamo, zakaj sploh cenimo strokovnost. Zakaj greš k specialistu, ki je končal medicinsko fakulteto in opravil specializacijo, če pa lahko vse relativiziramo? Če poklicne kompetence niso več pomembne, potem nič več ni pomembno.

Poklic novinarja je bil v zadnjih tridesetih letih po mojem mnenju načrtno razgrajen. Medije se finančno oslabi do te mere, da komaj preživijo. Šibki mediji pomenijo manj nadzora nad oblastjo. In to ustreza tako levim kot desnim politikom. Nihče si ne želi močnih, kritičnih medijev. Želijo si šibke medije in prijazne podkaste.

Zato je težko verjeti, ko politiki govorijo o svobodi medijev in svobodi govora. Pogosto je to izrečeno z zadržkom, s figo v žepu.

Če se vrneva k influencerjem in Aleksandru Repiču – za to zgodbo sem prvič slišal, ko je pozval sledilce, naj v anketi glasujejo, da se ne počutijo svobodno. S tem se je očitno vse začelo. Nato se je razprava preselila na Instagram Roberta Goloba, na profil Gibanja Svoboda in celo na profil Urada vlade za komuniciranje.

Kolikor razumem, čeprav tega nihče javno ne pove, gre za vprašanje vpliva na javno mnenje preko družbenih omrežij. Influencer z veliko sledilci lahko sproži val odzivov, ki se potem prelijejo v medijski prostor. Težko je ločiti spontano mobilizacijo od organiziranih akcij. Govori se o botih, lažnih profilih, usklajenih napadih – a dokazovanje tega je zahtevno.

Dejstvo pa je, da družbena omrežja postajajo pomembno politično bojišče. Ne samo pri nas, povsod. Vprašanje je, koliko dejansko vplivajo na volilni rezultat. Visoka prisotnost na omrežjih še ne pomeni nujno uspeha na volitvah. Videli smo že primere, ko digitalni odmev ni bil preveden v glasove.

A trend je jasen: tradicionalni mediji izgubljajo monopol nad oblikovanjem javnega mnenja. Politika se seli na Instagram, TikTok, podkaste in druge platforme. In tam veljajo drugačna pravila igre.

Na koncu pa ostaja isto vprašanje kot na začetku: kdo ima dejanski vpliv, kdo oblikuje tokove in kdo odloča? Volivci bodo kmalu povedali svoje. A dinamika med kapitalom, mediji, politiko in novimi digitalnimi akterji bo ostala – ne glede na to, kdo bo sestavljal naslednjo vlado.

Bila je tiskovna konferenca, na kateri je nastopil svetovalec premierja, državni sekretar Vojko Volk. Omenil je izraz »organizirani kriminal«, ki naj bi stal za temi spletnimi napadi. Poznamo primere iz vzhodnoevropskih držav, vplive iz Rusije, govorimo tudi o Kitajski. Kaj pa se dogaja tukaj? Lahko rečeva, da se je del slovenske politike povezal z organiziranim kriminalom oziroma nekim podzemljem – z nekim influencerskim podzemljem? Na koncu se vedno vprašaš: od česa ti ljudje živijo?

Verjetno so politiki – vsaj za te volitve – iskali influencerje, ki jim lahko povečujejo število sledilcev. To po mojem ni nobena skrivnost in nobeno presenečenje.

Zdaj pa, kolikor razumem, zakaj je nastal ta problem. Iz nastopa Vojka Volka je bilo mogoče razbrati – politika sicer nikoli ne pove vsega neposredno – da naj bi njega obtožili organiziranja botov oziroma lažnih profilov, ki so v velikem številu napadli določene Instagram profile. Omenjala se je tudi njegova domnevna kriminalna preteklost.

Zanimivo je, da je temu influencerju sledil tudi sin predsednice države. Predsednica je bila sicer zelo kritična do kriminala, a mu je na Instagramu dajala všečke, prav tako njen sin Maks Muser, ki je bil očitno velik oboževalec Aleksandra Repiča. To me je ob izjavi predsednice nekoliko presenetilo.

Druga stvar: govori se, da naj bi vlada vplivala na to, da je Meta umaknila njegov Instagram profil, ki je zdaj že nazaj. Vmes so mu zaprli tudi profil na omrežju X.

Ali ima vlada sploh takšno moč, da lahko vpliva na te globalne korporacije, na te informacijske “fevdalce”?

Pri zaprtju profila na omrežju X je treba vedeti, da imajo desni politični krogi verjetno boljše odnose z Elonom Muskom kot pa Golobova vlada.

Po drugi strani pa pozabljamo, da si je ta politična garnitura pri Američanih – pri strukturah, ki naj bi bile bližje Trumpovi administraciji – nakopala precejšnje breme z afero ruskih vohunov. Morda niti ni bilo treba nikogar posebej klicati ali intervenirati; mogoče so reagirale tuje službe ali pa lastniki družbenih omrežij sami.

Spomnimo se, da se je s Trumpom fotografiral tudi šef obveščevalne službe SOVA. Mogoče imamo napačno predstavo o tem, kdo ima boljše povezave z ameriško administracijo. Včasih določenih stvari niti ni treba izreči naglas.

Navsezadnje vsi vedo, da je Melania Trump Slovenka. Ne glede na domače javno mnenje ostaja dejstvo, da je žena predsednika ZDA Slovenka. Morda je treba odgovore iskati tudi v tej smeri, ne pa zgolj v medsebojnih obtoževanjih, kdo je vplival na zaprtje profila in kdo naj bi organiziral napade.

Kar zadeva same napade – po informacijah, ki sem jih dobil, naj bi bilo organiziranje takšnih napadov danes razmeroma enostavno in poceni. Včasih je bilo dražje. Govorimo o ukradenih ali lažnih profilih, botih, ki jih je mogoče kupiti na informacijskem podzemlju.

Takšne metode uporabljajo tudi tuje obveščevalne službe – iz Kremlja, iz Pekinga – vsi akterji, ki imajo interese v državah Evropske unije.

Zanimivo pa je, da Repič pravi: »Ne podpiram nikogar, sem samo proti Golobu.« To pomeni, da formalno ne podpira nikogar, a jasno pove, proti komu je.

Seveda ima vsak pravico biti proti komurkoli – živimo v demokraciji. Vseeno pa mislim, da se vpliv influencerjev precenjuje in da tudi sami precenjujejo svojo moč.

Če imaš 100.000 sledilcev – mislim, da jih ima celo Borut Pahor več – je vprašanje, koliko so ti sledilci resnični.

Spomnimo se analize sledilcev Janeza Janše na Twitterju, kjer so ugotovili, da naj bi bila celo dve tretjini profilov lažnih.

Seveda, ker si lahko sledilce preprosto kupiš in potem deluješ kot »glavni frajer«.

Leta 2022 se je to pokazalo pri gibanju Resnica. Na družbenih omrežjih je bilo zelo močno prisotno, organizirani so bili tudi protesti po Ljubljani, a na volitvah jim kljub mobilizaciji ni uspelo teh ljudi pripeljati na volišča. To kaže, da digitalni odmev ni nujno enak dejanskemu volilnemu rezultatu. Morda bo letos podobno – veliko hrupa na omrežjih, ki se v realnosti ne pretvori v glasove.

Mogoče ima vpliv pri delu volilnega telesa, predvsem med mladimi, ki ne spremljajo več tradicionalnih medijev. Veliko ljudi danes sploh nima televizije, spremljajo vse prek družbenih omrežij in naročniških platform. Informirajo se prek Facebooka in drugih omrežij.

Težko ocenim, nisem strokovnjak na tem področju. Mislim pa, da tisti, ki redno hodijo na volitve in to jemljejo kot dolžnost, ostajajo odločilen dejavnik.

V Sloveniji bi marsikaj spremenila obvezna udeležba na volitvah. Prav tako se vedno znova odpira vprašanje elektronskih volitev – danes po svetu brez težav plačujemo s karticami, zato se nekateri sprašujejo, zakaj ne bi mogli tudi voliti elektronsko.

Zakaj ni elektronskih volitev? Jaz mislim, da je glede na vse, kar se danes dogaja na teh področjih, to lahko velika nevarnost, da bi se potem rezultati volitev dejansko spreminjali prek elektronskega sistema.

Ampak če kartično, brezgotovinsko poslovanje po celem svetu zagotavljajo veliki giganti, kot sta MasterCard in Visa, in zagotavljajo neko varnost, zakaj se ne bi dalo zagotoviti varnosti tudi pri elektronskem glasovanju? Jaz ne verjamem, da se tega ne bi dalo urediti.

Če bi imel vsak takšno kartico za poslovanje tudi za stik z državnimi institucijami in bi to razrešili, bi morda bilo realno. Ampak jaz sem v tem trenutku do tega še vedno rezerviran. Bolj bi bil za to, da bi bile volitve obvezne in bi vsi šli na volitve.

Na katerih državah na svetu to že imajo? Mislim, da je Avstralija med njimi in da je tam predpisana celo globa, če ne greš na volitve.

Potem ne bi več razpravljali o volilni udeležbi. Če je volilna udeležba 50-odstotna in nekdo znotraj tega dobi 20 odstotkov, zmaga volitve in praktično z manj kot četrtino volilnega telesa postane predsednik vlade. Legitimno izvoljen, ker je pač udeležba takšna, kot je, in ker je volilni sistem takšen, kot ga imamo. To pa je že drugo vprašanje – kakšen je naš volilni sistem.

Do volitev nas loči še 18 dni. Kaj se lahko v tem fotofinišu kampanje še zgodi? Govorila sva o lijaku neopredeljenih volivcev, ki se proti koncu nagibajo k zmagovalcem na eni ali drugi strani.

Verjetno se bo znova odločalo med levim in desnim polom. Nekaj zmede je vnesel Logar.

Na plakatih ima slogan »Obstaja izbira«. Njihovih plakatov je po moji oceni največ po vsej Sloveniji. Njegovi podporniki me prepričujejo, da je to prava izbira in da ne razumem stvari, da sem skoraj protidržavni element, če v to ne verjamem. Govorijo o tretji poti.

Po drugi strani pa obstaja teza, da sta Janša in Logar že od začetka dogovorjena in da gre za zaključni projekt prevzema oblasti še četrtič. Vendar se lahko zaplete, podobno kot se je z Virantom v odnosu do Janše.

Če bi Logar takoj po volitvah šel v Janševo vlado, torej na Trstenjakovo in v koalicijo z SDS in Novo Slovenijo, bi po mojem mnenju s tem končal svojo politično kariero. Takrat bi bilo jasno, za kaj je šlo, in to bi bilo vidno »iz vesolja«. Dvomim, da ima ambicijo končati politično pot zgolj za morebitno mesto predsednika parlamenta. Tudi Virant je bil predsednik parlamenta, pa vemo, kako se je končalo.

Nekateri pravijo, da bi lahko Logar in Janša na koncu dobila celo Borštnikov prstan ali Oskarja. Morda kar Oskarja.

Hvala za današnjo debato, bil je zanimiv pogovor. Upam, da ne boš znova deležen kakšnih represalij nacionalne televizije ali oddaje Tarča, kot zadnjič.

Naj povem še to: pravi novinarji smo pripravljeni celo plačati, da lahko delamo. Jaz sem dejansko vložil več kot milijon evrov, da bi ustvaril neodvisno televizijo in si zagotovil delovno mesto. V Sloveniji z dvema milijonoma prebivalcev je to izjemno težko. Lahko je v ZDA s 300 milijoni ljudi. Tudi tam youtuberji in podkasterji preživijo le, če imajo več milijonov sledilcev. Pri nas je trg premajhen, poleg tega so prisotni monopoli in vemo, kako se takšni projekti pogosto končajo.

Hvala za pozornost in lep pozdrav.