V novi epizodi Reporter podkasta politične scenarije do oblikovanja nove vlade preigravata odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinarski kolega Dejan Steinbuch.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kako poskuša Janez Janša pritisniti na aktualno oblast in potencialnega mandatarja Roberta Goloba.

Zakaj ni izključena možnost predčasnih volitev in kako Janša drži vojsko v pripravljenosti. 

Kakšne scenarije ima pripravljene Janez Janša.

Kaj motivira Janšo, da bi sestavil šibko koalicijo in prelomil besedo, da se tega ne bo šel.

Bomo že v petek dobili novega predsednika državnega zbora in kdo to bo.

Bo Zoran Stevanović prelomil obljubo in bodo poslanci na tajnem glasovanju za mandatarja dali odločilne glasove ali za Goloba ali za Janšo.

So lažja tarča za Goloba in Janšo poslanci Demokratov ali Resnice.

Je Nova Slovenija, ki ne upa v drugo koalicijo kot Janševo, sploh suverena stranka.

Je boljša rešitev za Slovenijo velika koalicija Svobode in SDS ali tehnična vlada z nestrankarskim mandatarjem.

Kdo so trije ljudje, ki imajo ključ do nove vlade.

V nadaljevanju transkript podkasta za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Je četrta vlada Janeza Janše že dejstvo in koliko manevrskega prostora je še ostalo Robertu Golobu, ki poskuša sestaviti koalicijo?

Politične scenarije do oblikovanja nove vlade bova danes preigrala Silvestra Šurla in Dejan Steinbuch. Dejan lepo pozdravljen.

Dober dan.

Koliko manevrskega prostora je še ostalo Robertu Golobu, ki je pred velikonočnimi prazniki v špekulacijah o bodoči vladi miril svoje volivce, naj imajo mirne živce in da bodo pripeljali to barko v varen pristan?

Premier ima manjši manevrski prostor kot vodja opozicije. Najprej zato, ker je kot relativni zmagovalec potisnjen v vlogo prvega potencialnega mandatarja in je prišel prvi na vrsto. Če uspe zbrati 46 podpisov poslancev, se mu načeloma odprejo vrata do vlade. Ampak kot kaže, to nikakor ne bo enostavno.

Tukaj je vodja opozicije Janez Janša v prednosti, saj lahko iz varne razdalje čaka, kako se stvari zapletajo, in nato vskoči v trenutku, ki je zanj najprimernejši. Zdi se, da volitve še kar trajajo, to predvolilno obdobje, in da napetosti med političnima taboroma še niso pojenjale. Zanima me: Državna volilna komisija je v začetku tega tedna potrdila rezultate, Janez Janša pa jih še vedno izpodbija.

Za petek, ko je sklicana konstitutivna seja državnega zbora, so napovedani ob 15. uri tudi protesti pred državnim zborom. To je ena od oblik pritiska, saj so protesti vedno usmerjeni proti oblasti.

Formalno proteste sklicuje aktivist desnice Aleš Primc, vendar predsednik največje opozicijske stranke, ki je bila na marčevskih volitvah druga najmočnejša, Janez Janša, prav tako poziva ljudi na proteste proti korupciji.

Ta zadeva je povezana tudi z aferama pred volitvami, ko so bili v javnost lansirani prisluhi. Najprej s “padlimi maskami”, nato z Black Cubeom. Obe aferi sta bili tempirani na predvolilni čas z namenom, da vplivata na volitve.

Najprej beseda o Alešu Primcu, ki je med najbolj učinkovitimi aktivisti desnega tabora oziroma desne civilne družbe, če tako rečemo. Čeprav je seveda tudi politik in nenazadnje mestni svetnik v Ljubljani, se je v preteklosti, še posebej v lanskem letu, izkazal, ko je šlo za referendum o prostovoljni pomoči pri končanju življenja.

Takrat mu je uspelo mobilizirati dovolj velik del volilnega telesa, da je bil predlog zakona oziroma zakon kot tak zavrnjen, čeprav ga je podpirala dolgoletna vladna koalicija.

V tem trenutku težko rečem, ali ima Janša boljšega aktivista v tej, reciva, desni civilni družbi kot Primc. Tako da so očitno res izkoristili vse razpoložljive vire v tem času.

Na prvi seji državnega zbora naj bi bil imenovan tudi predsednik državnega zbora. Volitve so tajne. Kot kandidat za predsednika državnega zbora se omenja poslanec Nove Slovenije Janez Cigler Kralj. Ni pa še gotovo, ali bo edini kandidat.

Kakšne možnosti ima Janez Cigler Kralj, da bo imenovan v petek? Ali to pomeni, da v petek morda ne bomo dobili novega predsednika in se bo odločanje prestavilo na kasnejšo sejo?

To je morda povezano z današnjim oziroma najnovejšim predlogom premierja oziroma najverjetnejšega mandatarja Roberta Goloba, da vsem strankam razen SDS-u ponudi neko splošno sodelovanje. Pri tem naj bi bila Resnica na nek način bolj pogodbena partnerica, ne bi bila članica vlade.

Golob še vedno govori o neki vladi narodne enotnosti. Omenjal si vse stranke razen SDS-a. V tej vladi naj bi bilo bistveno manj ministrov, mislim, da šestnajst.

Poslal jim je tudi ponudbo, po kateri bi Svobodi pripadlo sedem resorjev, Novi Sloveniji trije, Demokratom, Levici in Socialnim demokratom pa po dva.

Pa vendarle je v tej Golobovi križanki veliko izključevanja. Vemo, da Jernej Vrtovec sploh ne hodi na ta koalicijska pogajanja. Anže Logar je potegnil zavoro že pred velikonočnimi prazniki. Prav tako ne bi šel v koalicijo z Golobom, če bi bila v njej Levica. Potem je tu še vprašanje Resnice; kdo bi sploh šel s to novo stranko Zorana Stevanovića v koalicijo. Kakšne karte ima tukaj Robert Golob, ko ponuja ta predlog tako imenovane »vlade narodne enotnosti«, ki najbrž to sploh ni, saj so v takih vladah običajno vključene vse, zlasti največje stranke?

Absolutno, lahko izpade deset odstotkov, v tem primeru pa govorimo o tridesetih, kar ne ustreza tej definiciji. Kar se tiče kart, če bi bil Golob na obisku pri Trumpu, bi mu v ovalni pisarni verjetno povedali, da nima kart oziroma da ima zelo slabe karte. V tem trenutku so karte slabe, ker je občutek, in ta občutek je zelo konkreten, da igralci sploh nočejo igrati te igre. In potem mu karte ne pomagajo, ker je za to mizo očitno premalo igralcev.

A misliš, da se Anže Logar pogaja oziroma pogovarja z Robertom Golobom s figo v žepu, podobno kot se je Matej Tonin z Marjanom Šarcem leta 2018, in da bo slej ko prej izstopil iz teh pogovorov?

Problem Logarja je v tem, da si ne upa iti sam v to koalicijo, ki je levosredinska, kakor koli obračamo. Domnevam, da bi potreboval vsaj alibi v tem, da bi bila vanjo vključena tudi Nova Slovenija.

Takšna koalicija bi imela že kar solidno večino in niti ne bi potrebovala Levice, do katere verjetno premier čuti neko moralno obvezo, saj je bila dejansko najbolj učinkovita in mu je kot koalicijska partnerica povzročala najmanj težav.

Pa vendar imaš v mislih koalicijo “dva plus dva”, Svobodo in SD na eni strani ter Demokrate in Novo Slovenijo na drugi. Ta predlog se je pojavil takoj po volitvah, vendar očitno ni izvedljiv, saj se Nova Slovenija sploh ne pogovarja s Svobodo.

Ja, Nova Slovenija je pod novim predsednikom ubrala nekoliko bolj, kako bi temu rekel, bojevito držo.

Zakaj se je to zgodilo?

Najprej je bila to strategija že v predvolilni kampanji, saj so ocenili, da Logar nagovarja bolj zmerne desnosredinske volivce, zato morajo oni iti nekoliko bolj desno.

Glede na volilni rezultat pa ne smemo izključiti tudi rahlega dodatka, ki so ga dobili s pomočjo Fokusa in Ljudske stranke. Vsak jim je dejansko prispeval en poslanski mandat. Volilni rezultat Nove Slovenije je sicer približno enak kot na prejšnjih volitvah, vendar pa ima Jernej Vrtovec zaradi te koalicije očitno občutek, da so kot tretja najmočnejša stranka v tem sklicu postali relativno velik faktor, in zato se je odločil, da bo postavljal precej ostre pogoje. Ve, da ima ves čas nekakšen “backup”, torej alternativo z Janezom Janšo. Mislim, da tam ni takšnih osebnih antipatij, kot so bile očitne pri njegovem predhodniku Toninu. Tako da v bistvu na nek način sedi na dveh stolih. Če tukaj ne bi uspelo, še vedno obstaja druga možnost, ki je, če seštejemo mandate, nekoliko ugodnejša. V večjem precepu je pravzaprav Logar.

Ampak ostaniva še malo pri Novi Sloveniji. Marjan Šarec, nekdanji premier in sedanji evropski poslanec, je nedavno izjavil, da Nova Slovenija ni suverena stranka, ker naj bi bil glavni “šef iz ozadja” Janez Janša in da so jo volivci volili tudi zato, da bi šla v koalicijo z njim. To tezo o suverenih strankah sicer pogosto uporablja prav Janez Janša, ko govori o strankah na levici, da niso suverene, da nimajo lastnega vodstva in da obstajajo “strici iz ozadja”, iz Murgel, ki določajo, kaj se dogaja v SD, Svobodi in Levici.

Saj tudi Janša je en velik stric iz ozadja. Po tej njegovi analogiji, potem je samo SD suverena stranka.

Ja, ker je na njenem čelu veliki hegemon, pravzaprav pa nad njim in desno od njega na desnici ni nikogar. To je nesporno dejstvo. Pravzaprav že zadnjih dvajset in več let. Edino leta 1996 je Ljudska stranka z Marjanom Podobnikom osvojila več mandatov na desnici.

Ampak pred volitvami je predvsem Anže Logar šel v volilno kampanjo s programom neke politične širine, da bi se sestavila neka koalicija, ki bi presegla tradicionalne politične delitve na levo in desno.

Ampak zdaj, po volitvah, smo se spet vsi nekako vkopali na svoje bregove, tako na levi kot na desni, in smo ponovno priča temu izključevanju.

Zanimivo je tudi, da Anže Logar, ki se ni uvrstil v parlament, ter podpredsednica Eva Irgl in poslanec Tine Novak, ki je pristopil iz Svobode, prav tako ne govorijo več o tej politični širini, torej o oblikovanju neke širše koalicije.

Zdi se, da gre Logar nekako – vsaj meni se zdi – počasi nazaj k svojemu političnemu očetu. Govoril je, da ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, to je bilo ob koncu predsedniških volitev, ko je napovedal, da se bo zgodilo nekaj velikega.

Ampak včasih se zdi, kot da je Logar stopil v vrtljiva vrata – in pri vrtljivih vratih se na koncu vrneš na isto mesto.

Ja, njegov največji strah je, da bi se zaprla oboja vrata. Pri Janši seveda. Dejansko je ta razhod pripeljal do njegove politične samostojne kariere. Volivci so to očitno sprejeli kot nekaj iskrenega, kot dejstvo. Sicer mislim, da ne bi bil tako uspešen na volitvah.

Po drugi strani pa bi nadaljevanje teh sloganov iz kampanje, ki govorijo o sodelovanju in politični širini, zdaj pomenilo, da bi moral na nek način sprejeti povabilo premierja Goloba in se začeti tudi vsebinsko pogovarjati o tem, kako bi to širino lahko uresničili v realnosti.

Ampak, kot sem rekel, mislim, da njega skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi Demokrati vstopili v koalicijo, ki bi jo vodil Golob. Potem bi imel dejansko en glas več, skupaj 46 poslancev, kar bi mu ob podpori obeh manjšinskih poslancev vseeno dalo vsaj približen občutek stabilnosti.

Vemo, da je Janez Drnovšek, pri čemer so volitve za mandatarja tajne, tako kot volitve za predsednika državnega zbora leta 1996 sestavil koalicijo kljub temu, da so imele leve stranke 43 glasov. Takrat sta se odločila še dva manjšinska poslanca, plus ključni glas pa je bil Ciril Pucko, poslanec tedanjih Krščanskih demokratov, ki je prestopil v LDS.

Ali smo lahko čemu podobnemu priča tudi zdaj oziroma bomo priča takim prestopom tudi po teh volitvah? Oba pola sta namreč zabetonirana. Stranke sedanje koalicije imajo štirideset glasov, torej jim manjka še šest. SDS, Nova Slovenija in trojček imajo skupaj 37 glasov, če prištejemo še Demokrate, pridemo do 43, spet manjkajo trije glasovi.

Ključni so torej glasovi Resnice, Zorana Stevanovića, pet glasov.

Janez Janša je ob odhodu s pogovora pri predsednici republike, je na vprašanje, kako se bo razpletla politična kriza, omenil dva scenarija: da se ponovi leto 2011; vemo, kaj se je takrat zgodilo, Pozitivna Slovenija je zmagala, Janković pa ni sestavil vlade, ampak jo je sestavil Janša. Janša torej računa, da bi se lahko ponovil scenarij iz leta 2011.

Omenil je tudi leto 1996 +, ko smo že omenili Cirila Pucka, in dejal, da se bo šlo v kupovanje glasov. A če se bo šlo v kupovanje glasov na levi, bo šlo v kupovanje glasov tudi na desni, saj tudi desnica nima dovolj glasov.

Pa bi te tukaj nekoliko provokativno vprašal: ali obstaja možnost, da bi tudi če desnica teh glasov ne bi kupila neposredno, nekdo drug, recimo kakšen kapitalsko močan Slovenec, za Janšo “zagotovil” glasove Stevanovića, podobno kot se špekulira pri tem, kdo je financiral Black Cube? Torej scenarijev je veliko in stvari so še zelo odprte.

Tukaj bi bilo treba izpostaviti dve pomembni stvari, ki sta po mojem tudi v širšem interesu, in se mi zdi po svoje škandalozno, da se o tem javno ne govori.

Prvo je tajno glasovanje. Ne vem, kakšna je sploh potreba, da so volitve predsednika vlade oziroma mandatarja in potem vlade tajne. Ta slovenska »zaciklenost« s korupcijo ima gotovo več vzrokov in mislim, da bi za transparentnost naredili veliko, če bi spremenili pravila igre in odpravili tajno glasovanje, da bi ljudje vedeli, kako kdo glasuje.

Ampak to so očetje slovenske ustave pisali pred tridesetimi leti z namenom, da so poslanci neodvisni in da strankarski vrhovi ne vplivajo nanje. Mislim pa, da so bili to neki drugi časi in da je bilo tudi leto 1996, o katerem sva govorila, precej drugačno.

Danes bi kupovanje glasov na tak način v javnosti verjetno sprožilo zelo velik odpor. Tisti politik ali stranka, ki bi na ta način prišla do oblasti, ker to je, kakor koli obrnemo, korupcija, bi imela zelo šibek politični kapital. Takšna vlada bi ves čas vladala pod težo tega nečastnega dejanja.

Vemo, kakšen je postopek pri volitvah mandatarja; imamo trifazni postopek. V prvem krogu kandidata predlaga predsednica republike. Povedala je, da bo predlagala tistega, ki bo prinesel 46 glasov.

Lahko pride Robert Golob in reče, da ima 46 glasov, kot se je zgodilo z Zoranom Jankovićem leta 2012, potem pa se na glasovanju izkaže, da jih nima. Sledi drugi krog, kjer lahko kandidata predlaga že deset poslancev. Če tudi v drugem krogu ni izvoljen, pa v tretjem krogu zadostuje relativna večina. Tako, ja, relativna večina.

Ta tretja možnost bi glede na časovnico verjetno prišla v poštev konec maja ali v začetku junija, če se bo proces tako počasi odvijal.

V tem tretjem, zadnjem in lahko bi rekli že obupnem poskusu bi se lahko zgodilo, da bi mandatar, recimo Golob, dobil mandat, ker bi bilo več glasov za kot proti. Ampak takšna vlada bi bila manjšinska.

Na enak način bi lahko manjšinsko vlado sestavil tudi Janez Janša.

Janez Janša je sicer pred volitvami govoril, da te napake ne bo ponovil še tretjič, kot leta 2012 in leta 2020, ko je, kot pravi, reševal Slovenijo, in da se zavzema za trdno večino.

Trdna večina je bila zanj 46 glasov z NSi in SDS, zdaj pa jih imajo 37. Če prištejemo Demokrate, pridemo do 43, kar še vedno ni dovolj.

Janez Janša torej nujno potrebuje glasove Zorana Stevanovića oziroma stranke Resnica.

Pravzaprav tri glasove, nato pa lahko računa tudi na podporo obeh manjšinskih poslancev.

In še enkrat, tudi če bi bil izvoljen za mandatarja, bi šlo za novo manjšinsko vlado.

Ja, seveda za vsak pomembnejši zakon, ki bi zahteval absolutno večino, bi se moral pogajati s tem neformalnim koalicijskim partnerjem, torej s stranko Resnica, za podporo. To bi bilo seveda naporno in verjetno bi se slej ko prej kaj zalomilo, zato ta scenarij po mojem tudi ni najbolj verjeten.

Pa bi šel vseeno Janez Janša v ta projekt? Nenazadnje je za SDS na zadnjih marčevskih volitvah glasovalo rekordno število volivcev, skoraj 330.000, kar je 9.000 manj kot za Gibanje Svoboda.

To je zelo impresiven dosežek. SDS še nikoli v zgodovini ni dosegla tako velikega števila volivcev. Bi Janez Janša prevzel vlado tudi zato, da bi morda ustavil preiskave predvolilnih afer, povezanih z Black Cube?

Pravzaprav je tudi v njegovem interesu, da se to razčisti. Sam je dejal, da se bodo te zadeve razčiščevale pri organih pregona in na sodiščih še deset let.

V vsakem primeru, to smo preverjali tudi novinarsko, tako policija kot specializirano državno tožilstvo preiskujeta oba paketa prisluhov, tako prvega kot drugega.

Mislim, da si tukaj nihče ne more privoščiti, da v nekem razumnem roku javnost ne bi dobila konkretnih dokazov in izsledkov, saj se lahko to hitro obrne kot bumerang. Če se pred volitvami lansira afera, ki se kasneje izkaže za izmišljeno ali pa se pokaže, da so bili naročniki nekje drugje, se to lahko zelo negativno obrestuje.

Če se ustaviva še nekoliko pri teh odločilnih poslancih. Pet jih je iz Resnice. Zelo neznana imena, razen predsednika stranke Zorana Stevanovića. Za stranko Resnica je glasovalo 65.000 volivcev, kar ni tako malo. Kako to, da je stranka Resnica prišla v parlament in dosegla 5-odstotni rezultat? Je to posledica medijske izpostavljenosti predsednika stranke? Vemo, da je sodeloval v vseh soočenjih na POP TV, medtem ko Vladimir Prebelić in njegov Prerod, ki je na koncu dobil 3 odstotke glasov, ni uspel. Čemu pripisuješ ta uspeh Zorana Stevanoviča, da mu je letos vendarle uspelo priti v parlament, medtem ko mu leta 2022 to ni uspelo, čeprav je bil takrat na vrhuncu proticepilskih pouličnih demonstracij?

Takrat je bila njegova politična kariera še v povojih. Nenazadnje tudi 3 odstotki niso bili tako slab rezultat, saj so nato štiri leta prejemali proračunska sredstva in so letos lahko vložili precej denarja v kampanjo.

Ta kampanja ni bila spregledana. Zelo močni so predvsem na socialnih omrežjih. Tisto, kar je presenetilo, je velikost volilnega bazena, to so ljudje, ki ne verjamejo uradni znanosti, torej anticepilci, ljudje z veliko mero nezaupanja do države in njenih institucij. Potem so tu verjetno tudi posamezniki, ki so naklonjeni Rusiji oziroma Putinu, pa tudi del pripadnikov srbske skupnosti v Sloveniji. Če to seštejemo in dodamo še dejstvo, da je bil Zoran Stevanović v predvolilnih soočenjih dober, pravzaprav vedno boljši, predvsem na POP TV, kjer se je v zaključku kampanje zelo dobro odrezal, potem to ni tako veliko presenečenje. Morda je kdo pričakoval, da mu bo komaj uspelo, ampak 5 poslancev ni slab rezultat.

Zoran Stevanović še vedno pravi, da stranka ne bo šla ne v Golobovo ne v Janševo vlado. Kar zadeva podporo mandatarju, volitve so tajne. Ne vemo, kako bodo njegovi poslanci glasovali, ali po svoji vesti ali po navodilih vodstva stranke. Prav tako ne vemo, kako se bo opredelil sam Stevanović, ki naj bi pred leti pri notarju deponiral izjavo, da ne bo šel v vlado Janeza Janše. Kako se bo iz te situacije izvlekel?

Ima več možnosti. Volivci mu bodo to lahko zamerili ali pa ne. Prav volivcem je najbolj odgovoren in mora zelo paziti, kakšne poteze bo vlekel. Z vidika taktike pa bi lahko na koncu izpadel celo moralno neoporečen.

Bila bi zelo velika zvijača, če bi v prvem krogu mandatarskega glasovanja, do katerega bo v vsakem primeru prišlo, temu se ne moremo izogniti, ker bo nekdo moral prevzeti kandidaturo, zaradi tajnosti glasovanja podprli Goloba za mandatarja.

Potem bi prišli do zanimive situacije: imeli bi mandatarja, ki pa ne bi imel vlade. Ko bi prišlo do glasovanja o vladi, kjer se glasuje o celoti, te podpore nenadoma ne bi bilo. In tako bi se znašli v položaju, ko bi bila vrata odprta predčasnim volitvam. Stevanovičeva izjava glede Jankovića po mojem drži. Tukaj ni manevrskega prostora in tudi ni bilo pričakovati, da bi se Janša odpovedal mandatarstvu. Kar zadeva Stevanovića in njegovih 5 poslancev, mislim, da Janša nanje vsaj v formalnem smislu ne more računati. Če pa bi se zgodilo, da bi ga podprli na tajnem glasovanju, bi se seveda vsi spraševali, od kod so ti glasovi prišli, in slej ko prej bi bili oni prvi osumljeni. V tem primeru bi bil Janša v podobno neugodnem položaju kot Golob, ko gre za Logarja ali pa nenazadnje tudi za Novo Slovenijo.

Zanimiva pa je tudi Katedrala svobode. Peter Jambrek, Dimitrij Rupel in druščina so pred približno tednom dni poslali javni poziv, v katerem prav tako sestavljajo koalicijo. Kot najbolj sprejemljivo v danih razmerah vidijo koalicijo desnih strank in Resnice Zorana Stevanovića. Kot drugo opcijo navajajo veliko koalicijo med Janšo in Golobom, kot tretjo pa morebitno tehnično vlado, ki bi jo vodili Matej Avbelj, Mojmir Mrak ali Janez Šušteršič. V Katedrali svobode niso naklonjeni predčasnim volitvam. Želijo, da se sestavi neka vlada.

Kaj praviš ti na te njihove scenarije? Predvsem na prvi scenarij, da bi se oblikovala desna vlada v koaliciji z Zoranom Stevanovićem?

Najprej upam, da so svoje kandidate za mandatarja tudi vprašali za dovoljenje, da operirajo z njihovimi imeni, ker mislim, da komaj čakajo, da se lotijo tega projekta, če sem lahko malo sarkastičen. Miselni okvir Katedrale svobode je po mojem še vedno močno zaznamovan z likom Janeza Janše. Oni si v teh razmerah težko predstavljajo drugačno kombinacijo.

Ampak glede na to, kar sva povedala in glede na jasno zavezo Resnice, da ne gre v vlado, kjer bi bil premier Janez Janša, ter ob dejstvu, da si nihče ne more predstavljati, da bi SDS ponudila drugega mandatarskega kandidata, se ta njihov scenarij o desni vladi ne izide.

Potem v bistvu ostane velika koalicija. O tem so sanjali že pred leti, da bi najmočnejši stranki na desnici in levici sestavili vlado. Ampak to v Sloveniji še 200 let ne bo šlo. Stranke so namreč v prvi vrsti zavezane svojim volivcem, in ta občutek je zelo močan. To ni Švica, kjer največje stranke skupaj sestavijo vlado in si razdelijo ministrstva.

Pri nas so razlike enostavno prevelike. Dokler bo ideološka polarizacija tako močna, takšne ideje niso izvedljive. Ostane še tretja možnost, tehnična vlada. V petintridesetih letih te države se to še ni udejanjilo, zato ne vem, zakaj bi se zdaj.

Poskušali so večkrat, recimo z Markom Voljčem.

Tudi leta 2022, pa še enkrat kasneje, mislim, da se je njegovo ime pojavilo tudi leta 2020. Bili so poskusi, ampak nikoli ni prišlo do realizacije.

Se mi pa zdi zanimivo, da je Katedrala svobode, torej nekdanji Zbor za republiko oziroma Novorevijaši, tako imenovani osamosvojitelji, brez večjih zadržkov sprejela idejo desne koalicije z Zoranom Stevanovićem, predvsem glede na njegova proruska stališča.

Mi smo se prejšnji teden pogovarjali z nekaterimi na levi strani političnega spektra, recimo iz SD, in nekaterim politikom gre kar dlaka pokonci, ko slišijo za Stevanovića, da bi bil član vlade.

Pravijo, da bi bili potem vsi ti podatki v Kremlju, da bi bil nekakšen zlati prinašalec Putina, glede na njegova stališča in obiske ruske ambasade.

Je pa seveda tudi res, da je pametno imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje. Tako da bi bilo v tem smislu morda celo bolje, da bi bil Stevanović član vlade, recimo minister za notranje zadeve, ker bi ga vsaj približno lahko obvladovali in bi vedeli, kaj počne.

Je to nekaj podobnega, kot je v svoje čase poskušal biti Zmago Jelinčič? Ker naj bi bil Stevanović njegova mlajša kopija. Sicer je začel v Slovenski nacionalni stranki, potem pa sta se razšla.

Ni bilo dovolj prostora za dva tako velika ega.

Mislim, da na levici oziroma v bolj izrazito levem medijskem prostoru glede Stevanovića obstaja neka zadrega. Na začetku predvolilne kampanje se nihče ni posebej branil objavljati zelo kritičnih prispevkov na njegov račun. Pregledali so njegovo preteklost in ugotovili nekaj precej spornih poglavij v njegovem življenju. Na te očitke je tako ali drugače odgovoril, potem pa se je ta kritična distanca izgubila.

Prejšnji teden so ga vprašali, ali se je sestal z enim od najbogatejših Slovencev, pa se je temu vprašanju nekako izmaknil oziroma ni bil najbolj prepričljiv.

V preteklosti je bilo aktualno tudi njegovo srečevanje z ruskim veleposlanikom.

Ampak on, kot jaz vidim, vsako stvar obrne na svoj mlin in na vsako vprašanje oziroma očitek najde nek izgovor ali odgovor.

Zato ni izključeno, da bi glede na njegovo spretnost, in da je zdaj parlamentarna stranka, kar pomeni drugačen status v medijih, predčasne volitve zanj ne bile nujno slabe. Mislim, da bi Zoran Stevanović to znal zelo dobro izkoristiti.

Običajno na predčasnih volitvah manjše stranke izpadejo iz parlamenta, ker se glasovi skoncentrirajo pri največjih. Ampak ti praviš, da to za Zorana Stevanovića ne bi veljalo.

Ne, jaz mislim, da je dovolj spreten. Gre za kombinacijo populizma in relativno razumne retorike, recimo pri vprašanjih davkov in ekonomske politike. Po drugi strani pa, če sem zelo direkten, tudi njegova nacionalnost otežuje, da bi ga obtoževali na določen način. Ne moreš ga enostavno označiti za nacionalista v Sloveniji. Tu ima v bistvu neko zaščito oziroma alibi, in tudi iz levega pola, celo s strani nevladnikov, javno ni bilo slišati posebej ostrih kritik.

Lahko rečeva, da je Zoran Stevanović največji politični trgovec leta 2026. Torej, ne še, ima pa dobre nastavke. Ima vse možnosti, da dobro unovči teh 5 glasov, čeprav bi jaz celo rekel, da jih bolje unovči na levem polu, ker se tam ni s podpisom zavezal. Po drugi strani pa je poudarjal, da tudi ne bi sodeloval z Golobom, sodeloval bi z Golobovo stranko, ne pa z Golobom.

Tako da imamo pri teh koalicijah, kakršnakoli se bo že sestavila, situacijo, kjer ena in druga stran dopuščata možnost, da se oblikuje nekakšen sporazum mimo formalne koalicije z neko drugo stranko. To smo že videli v preteklosti, recimo z Levico, pa tudi v 90. letih je bil podoben primer. Je to ena od rešitev, da dobimo manjšinsko koalicijo, ki bo imela sporazum z Resnico?

To je možno, ja. Ampak vprašanje je, koliko časa bi to trajalo. Problem je tudi v tem, da če je Stevanović rekel, da ne bi sodeloval v vladi, to lahko pomeni, da ne bi sodeloval niti z vlado, kjer bi bil premier Janez Janša. Po analogiji bi lahko imel podobne zadržke tudi do Golobove stranke. Zato mislim, da še ni vse odločeno niti glede tega, kdo bo sploh mandatarski kandidat.

Se spomniš, konec lanskega leta, ko je Milorad Dodik, takrat predsednik Republike Srbske, pozval predstavnike srbske skupnosti v Sloveniji, naj volijo Janeza Janšo?

To je bila osebna zamera zaradi uvrstitve na seznam nezaželenih oseb, predvsem do Tanje Fajon, SD-ja in posledično tudi do vlade, ki je ta sklep sprejela. To je bilo zanj osebno ponižanje in ta poziv je v precej nerodno luč postavil Zorana Jankovića, ki je veljal za političnega in poslovnega zaveznika srbskega kapitala iz Republike Srbske in Srbije.

Še ena zanimiva stvar pri Zoranu Stevanoviću: omenjala sva že njegovo vlogo na proticepilskih protestih v letih 2020, 2021 in 2022, ko je bil pravzaprav ena glavnih figur. Takrat je Janševa vlada, konkretno notranji minister Aleš Hojs, pri Stevanoviću izvedla hišno preiskavo, pa tudi na sedežu stranke Resnica. Kasneje pa je Golobova vlada, ko je prišla na oblast leta 2022, izvedla nekakšno abolicijo, s katero so se te kazni izničile. Ali po štirih ali petih letih še obstaja kakšna zamera Stevanovića do Hojsa ali Janše, ali pa to presega osebne zamere in gre za čisto politično trgovino?

Jaz mislim, da tukaj ni osebnih zadržkov, ampak gre predvsem za taktiko. Ocena je, da je njegovo distanciranje od SDS in Janše zaradi protestov v času covida in protivladnega delovanja, del njegove predvolilne strategije, ki se je je dosledno držal. Verjetno je na ta račun tudi dobil nekaj glasov.

Po tej logiki bi bilo bolj pričakovano, da bi šel v levo vlado, čeprav tega nikoli ni povsem izključil, je pa postavil pod vprašaj sodelovanje z Robertom Golobom.

Zdaj pa se je na koalicijskih pogajanjih oblikoval trojček strank: Nova Slovenija, Resnica in Demokrati. Jernej Vrtovec se sestaja z Zoranom Stevanovićem in predstavniki Demokratov, ta trojček pa že vsebinsko pripravlja določene predloge. Sami sebe imenujejo “sredinski trojček”, čeprav bi glede na ideološko umeščenost težko rekli, da gre res za sredino. Pravijo, da imajo skupaj 20 glasov in da so pomemben faktor. Vprašanje pa je, koliko lahko ta neformalni trojček iztrži v teh pogajanjih, ali z Golobom ali kasneje z Janšo. Kakšna je tukaj računica?

Ja, 20 glasov seveda eni in drugi najmočnejši stranki lahko zagotovi oblast. Golobovi bi prinesli 49 glasov, pri čemer mu ne bi bilo treba vzeti niti Levice niti Socialnih demokratov.

Ampak potem to ne bi bila levosredinska vlada, to je jasno.

Ampak ali se ti ne zdi problematično, da gredo Demokrati oziroma Nova Slovenija, ki velja za resno desnosredinsko stranko, krščansko demokracijo, v neformalno koalicijo s tako populistično, antisistemsko stranko, kot je Resnica, in oblikujejo tak trojček?

Ja, to je poroka iz koristi. Koristoljubja, ja. Marriage of convenience.

Tukaj imamo tri igralce, noben ni dovolj velik, da bi sam oblikoval vlado. Skupaj pa predstavljajo relativno pomemben faktor, ki lahko vpliva na to, ali bo vlado vodil Robert Golob ali Janez Janša.

Res je, da jih povezuje gospodarski program, nizki davki, ampak jih druge stvari ne povezujejo, recimo odnos do Rusije jih gotovo ne.

Ampak imam občutek, da ta tema zaradi preusmeritve fokusa na Bližnji vzhod postaja manj pomembna. Ukrajina je nekoliko potisnjena v ozadje, tudi v Evropi je vedno več glasov, da bi bilo zaradi energetskih težav treba z Rusijo najti nek kompromis. V politiki pa je vedno vse možno, vse se da preseči z nenačelnimi kompromisi. Mislim, da imajo več področij, kjer so si sorodni, kot tistih, kjer se razlikujejo. Ne samo pri gospodarstvu in davkih, ampak tudi pri pogledu na medije. Vsi so namreč prepričani, da se jim dogaja krivica in da niso del sistema. S tem, da je Stevanović morda nekoliko bolj oster v javnem nastopanju, medtem ko je Logar to zelo izpilil. Logar je bil v predvolilni kampanji in tudi prej deležen precej pozitivne medijske obravnave, tako da jim nima kaj očitati. Stevanović pa je uspel iz ulice priti v parlament, kar je v tem smislu zgodba o uspehu.

Če se ustaviva še pri kupovanju glasov oziroma volitvah mandatarja. Temu bomo priča v 30 dneh po konstituiranju državnega zbora, torej od 10. maja naprej. Ali bo 46 glasov predsednici republike prinesel Robert Golob, še sedaj ne vemo. Pri Resnici so poleg Stevanovića še 4 poslanci relativno neznane osebe, podobno pa velja tudi za del poslancev Demokratov. Vemo pa, da Anže Logar ni bil izvoljen, prav tako ne Eva Irgl in Tine Novak. V parlament pa so prišli poleg Tadeja Ostrca, nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje, tudi Bešić Loredan ter še pet poslancev, ki po naših informacijah bolj gravitirajo na levosredinski pol. Med njimi so tudi Mojca Žnidarič, nekdanja poslanka SMC, Franc Križan, najstarejši poslanec, ki bo vodil prvo sejo, ter Robert Potnik, Barbara Levstik Šega in Tea Košir. Vsi naj bi v svojih lokalnih okoljih bolj gravitirali na levosredino. Ali lahko tukaj zaradi tajnega glasovanja pride do kakšnih presenečenj?

Jaz mislim, da pri Demokratih ne. Odločitev, ki jo bodo sprejeli, bo zaznamovala cel mandat, ne samo nekaj tednov.

Čeprav so glasovanja tajna in naj bi poslanci glasovali po svoji vesti, v praksi glasujejo tako, kot jim naročijo vodstva strank.

Bolj verjeten scenarij bi bil, da bi se Resnica odločila za tiho podporo, ali Golobu ali Janši, vsaj pri volitvah mandatarja. S tem bi ustvarili vtis, da proces teče, potem pa bi se lahko ustavilo pri izvolitvi vlade. To bi Goloba postavilo v še bolj neugoden položaj, dobil bi mandat, vlade pa ne bi imel.

Tak scenarij se še ni zgodil v zgodovini Slovenije. Ampak je možen.

Vemo, da so že padali ministri po zaslišanjih v parlamentu, tako da so takšni zapleti mogoči. Spomni se na vlado Mira Cerarja, pa tudi kasneje so bili takšni primeri.Najprej pa potrebujemo mandatarja. Kot je rekel Janez Drnovšek, mandat potrebuješ samo enkrat, in to 46 glasov. V bistvu so volitve mandatarja ključne. Pred tem pa so še volitve predsednika državnega zbora. Urška Klakočar Zupančič odhaja iz politike, saj ni bila izvoljena na listi Gibanja Svoboda v parlament. Ali bi morebitna izvolitev Janeza Ciglerja Kralja lahko nakazovala obrise nove koalicije? Vemo, da krožijo informacije, da bi ga lahko podprli tudi poslanci levo od sredine.

Predsednik državnega zbora potrebuje absolutno večino, volitve pa so tajne. Ni nujno, da bi bila izvolitev za cel mandat, lahko je tudi začasna. Spomnimo se primera Igorja Zorčiča v času tretje Janševe vlade, ko je bil kot predstavnik Stranke modernega centra izvoljen za predsednika državnega zbora. Ker pa je stranko nato prevzel Zdravko Počivalšek in je ta šla v koalicijo z Janšo, se Zorčič v tem ni več dobro počutil. Predvsem pa mu je nova koalicija očitala, da ni na isti valovni dolžini, zato so sprožili več postopkov za njegovo razrešitev, vendar niso zbrali 46 glasov. Tako je ostal predsednik državnega zbora in je predstavljal neko prejšnjo koalicijo, medtem ko je vlado vodil Janša. To je zanimiva situacija, ki je lahko za ene nevarnost, za druge pa prednost. Za Novo Slovenijo bi to pomenilo, da bi lahko dobila predsednika državnega zbora, ki ga kasneje ne bi mogli razrešiti. To pomeni, da bi lahko tudi v tem primeru Nova Slovenija dobila predsednika državnega zbora, ki ga kasneje ne bi mogli zamenjati.

Tak primer smo videli tudi leta 2018, ko je bil Matej Tonin predsednik državnega zbora le 2 meseca.

Za konec še vloga predsednice republike Nataše Pirc Musar. Ona je zadnjič na tiskovni konferenci dejala, da ne želi podeliti mandata nekomu, ki naj bi si na volitvah pomagal s tujimi vplivi. Če sem prav razumel, vemo, na koga je to letelo.

Predsednica je včasih še vedno odvetnica, pa bi bilo bolje, da ni. Včasih, ko bi bilo pa dobro, da je še vedno malo odvetnica, pa na to pozabi. Za zdaj so ti očitki še vedno na ravni političnega boja in špekulacij.

SOVA je sicer pripravila poročilo, kjer so navedeni konkretni datumi in konkretne osebe, ki naj bi se srečevale s predstavniki SDS decembra lani in februarja letos, in tudi Janez Janša je priznal določena poznanstva.

Ti obiski so seveda bili, vprašanje pa je, o čem so se pogovarjali.

Ali ti verjameš, da so se pogovarjali o stanju na Bližnjem vzhodu? Ali to malo za lase privlečeno?

Jaz imam tukaj svojo teorijo, in sicer da Janez Janša ni bil edini, s katerim so se srečevali v Ljubljani. Glede na to, da so bili ti obiski večkratni in relativno kratki, se postavlja vprašanje, s kom še so se srečevali in zakaj. Ta zadeva se bo morala razčistiti na ustrezen, tudi pravni način.

Predsednica države pa verjetno zdaj ugotavlja, da ta funkcija ni tako enostavna in da so imeli morda prav tisti, ki so opozarjali, da bi bilo treba razmisliti o spremembi ustave in predsedniku dati nekoliko več pristojnosti. Če bi predsednica lahko sama podelila mandat, bi ga verjetno že imeli, postopek pa bi se potem nadaljeval v parlamentu. Tako pa mora kandidat najprej dobiti podporo v državnem zboru. Verjetno se šele zdaj jasno vidi, da smo si sami postavili pravila, ki v bolj zapletenih političnih razmerah niso najbolj učinkovita.

Dejan Steinbuch, hvala za zanimiv pogovor. Žal koalicije nisva sestavila. Upamo, da jo bodo politiki vsaj do poletja, sicer nas čakajo predčasne volitve.

Hvala za pozornost in se vidimo prihodnji teden.