Otroci so nad novimi prostori več kot navdušeni, lepo jih je opazovati med pripovedovanjem, kaj vse jim je všeč in kdaj je lahko kaj manj navdušujoče. Z vzgojno-izobraževalnim programom so zadovoljni tudi starši, ki po sprejeti odločbi ustavnega sodišča že težko odštevajo mesece, ko jim za šolanje otrok ne bo več treba plačevati šolnine.
S šolnino za plače učiteljev
Zahteva staršev, da mora država tudi v zasebnih šolah v celoti financirati obvezno osnovnošolsko izobraževanje iz javnih sredstev in ne le 85 odstotkov kot doslej, bi se morala v skladu z odločbo ustavnega sodišča z dne 4. decembra 2014 uresničiti najkasneje v enem letu. Starši otrok, ki obiskujejo zasebno šolo Alojzija Šuštarja, ki spada v mrežo javnih šol, saj izvaja javno veljavni program, kot ga predpisuje država, bodo tako finančno razbremenjeni.
Kot pravi ravnateljica šole dr. Marina Rugelj, bodo potem, ko bo izpolnjeno popolno financiranje obveznega splošnoizobraževalnega programa, s tem krite plače učiteljev: »Ker tega za zdaj še vedno ni, manjkajoči del krijemo s šolnino. Najvišja znaša 60 evrov, odvisno od socialnega položaja in števila otrok v družini. V povprečju starši plačujejo nekaj več kot 38 evrov na enega otroka.«
Brez elitizma
Za ravnateljico Marino Rugelj so očitki o tem, da šolo obiskujejo otroci iz bogatejših družin, neresnični, to bi se lahko zgodilo, če bi šolnina ostala. Ta je za starše zagotovo finančno obremenjujoča, čeprav je na voljo šolski sklad: »Če bi zasebne šole izenačili z javnimi, bi bile odprte za vse. Interes za našo šolo je izjemno velik, a lahko v prvi razred vpišemo le 50 otrok, čeprav smo prejeli več kot sto prošenj. Vem, da se ravnatelji tako zasebnih kot državnih šol zelo trudimo. Prepričana sem, da je v prihodnje potrebna pestrost šol, strah, da bodo zasebne šole, v katerih je le 0,4 odstotka vseh šoloobveznih otrok, uničile javne, je neutemeljen. Zdrava konkurenca je dobra, vsak lahko uvede nekaj podobnega, bodisi kar imamo na naši šoli ali v javni. Vse to nas bo še bolj bogatilo.«
Med šolarji prevladujejo Slovenci iz krščanskih družin, največ katoliških, nekaj je pravoslavnih, začasno je šolo obiskoval otrok muslimanske veroizpovedi, imajo tudi manjše število otrok iz dvojezičnih družin, med njimi poljske in francoske. Okoli osem odstotkov otrok ima posebne potrebe (slabovidnost, naglušnost, aspergerjev sindrom – motnja avtističnega spektra, gibalna oviranost …).
»Ob vpisu ne ugotavljamo, ali so otroci krščeni, nam pa starši povedo, kadar nimajo stikov s krščansko vero, ne živijo po njej in so ateisti. Povedo nam, da so se za šolo odločili zato, ker so izvedeli, da je dobra, ker njena vzgoja temelji na spoštovanju. Podpis njihove izjave ob vpisu pomeni, da se strinjajo z nazorsko usmeritvijo šole, a tudi s tem, da jo bodo spoštovali,« pojasnjuje ravnateljica dr. Marina Rugelj razloge, zakaj morajo starši ob vpisu otroka izpolniti posebno izjavo.
Svobodnejši prijemi
Z delovanjem šole je zelo dobro seznanjen Anton Kokalj, saj je bil v skupini staršev, ki so s sklicevanjem na 57. člen ustave, v katerem je zapisano, daje izobraževanje svobodno, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, predlagali ustavno pobudo za to. Šolnino plačuje za sina Danijela, ki obiskuje osmi razred osnovne šole Alojzija Šuštarja, za to, da so se odločili zanjo, pa je razlog v tem, da so vrednote šole bližje njihovi družinski kulturi in vrednotam: »V celotnem kontekstu šole je krščanstvo prikazano kot nekaj pozitivnega, poleg tega se že pouk začne povsem drugače. Otroku je ponujena neka druga dimenzija, ki mu lahko pomaga kasneje v življenju, ko smo ljudje večkrat v dvomih. Ta duhovna odprtost v svet in še kaj presečnega v javni šoli ni mogoča ali pa zelo težko. Obenem je šola lažja, ker je svobodnejša v določenih zadevah. Lahko uporabi novejše, bolj odprte pedagoške prijeme.«
Na vprašanje, kako zavrača, da so bile njegove v javnosti izrečene kritike na račun delovanja javne šole morda preostre, Kokalj pojasnjuje: »Ker nisem strokovnjak, sem se morda res nekoliko nerodno izrazil, toda kot sem potem dejal, se mi zdi problem, če javna šola posega v vrednote vzgoje družine. Javna šola jasno negira krščanske vrednote, v katerih želimo starši vzgajati svoje otroke. Otroku je to težko razumeti, zato ga tak položaj vzgaja za dvojno obnašanje, doma tako, v javnosti drugače.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE