Pred nami je trd politični spopad za RTV, državno tožilstvo, ustavno sodišče, socialno in davčno politiko, zunanjo politiko, parlamentarno preiskavo, imenovanje državnih uradnikov itn.

Svoje precej radikalne politične cilje četrta Janševa koalicija ob asistenci Resnice lahko uresničuje le brez popuščanja – s politizacijo. Socialni dialog in posvetovanje s strokovno javnostjo je razumljeno kot popuščanje. 

S trojčkom nad »politično policijo«  

»Slovenija je naša domovina. Edina, ki jo imamo. Ustava je temeljni dokument in eden ključnih simbolov naše domovine. Ni popuščanja,« je na omrežju X napoved vladnega predsednika ponovil šolski minister Borut Rončević. Obregnil se je ob sogovornici Odmevov iz šolskih vrst, ki se jima podelitev izvodov ustave prvošolčkom ni zdela smiselna.

Na še »politizirane« Odmeve minister ni želel priti. Vlada ukinja uradniški svet kot varovalko pred politizacijo. »Kdor misli, da je v javni upravi kadrovanje na vodilna mesta pod katerokoli vlado politično karkoli drugega kot politično, se moti,« je brez zadržkov in popuščanja politizacijo uradništva legitimiral poslanec SDS Žan Mahnič.

Poletje 2026 si bomo zapomnili tudi po referendumski vročici. Začelo se je s poskusom opozicije in dela nevladne civilne družbe ustaviti daljnosežne načrte četrte izdaje Janševe vlade. Volivci bodo najprej 11. oktobra vabljeni, da odločijo in povedo svoje mnenje na štirih referendumih hkrati.

Jure Klobčar

K že prej razpisanemu zakonodajnemu referendumu o »politični policiji« (zanj so nevladniki oziroma »protivladniki« zbrali 44 tisoč podpisov) je koalicijska večina poslancev v petek dodala še trojček posvetovalnih referendumov. Niso stavili na to, da opoziciji glede referenduma o zakonu o »politični policiji« ne bi uspelo doseči zavrnitvenega kvoruma dvajsetih odstotkov. Nič niso prepustili naključju, zato so po svoji izbiri »jedilniku« z odlokom dodali tri posvetovalne referendume.

Superreferendumski 11. oktober bo močno polariziral družbo in dvignil volilno udeležbo. Trije pozicijski referendumi strežejo okusu desnih volivcev, a naj bi segli tudi širše. Tudi kak bolj lev ali sredinski volivec, vsaj tako računajo na vladni strani, bi raje »zdravorazumsko« ne plačeval iz svojega žepa RTV-naročnine.

Zakaj bi zgolj desničarje jezilo, da socialno pomoč dobivajo tisti, ki do nje niso upravičeni? Da državljani tretjih držav lahko volijo na lokalnih volitvah, ni všeč tudi kakemu levičarju.

Labodji spev 2.0

Videti je, da bo 11. oktobra očitno v ospredju referendumske ponudbe RTV Slovenija in ne »politična policija«, kot bi si želeli v opoziciji. Ministrstvo za kulturo je v dvotedensko javno razpravo spustilo osnutek novele zakona o RTV. Na prvi pogled so presenetili z napovedjo, da z njo nadaljujejo depolitizacijo. Čeprav so izraz zavračali in smešili, so ga uporabili sami – zdi se resno, a očitno še bolj ironično. Z novelo, ki reorganizira vodenje javne hiše, bodo seveda potekli mandati celotne vodstvene garniture RTV.

Naj spomnimo, da je ustavno sodišče nedavno pritrdilo noveli zakona o RTV, ki jo je že na začetku mandata sprejela Golobova koalicija. Z njo so bili pretrgani mandati članov takratnih organov upravljanja, nadzora in vodenja RTV Slovenija.

Ustavni sodniki so kot ustavno dopusten cilj pritrdili državnemu zboru in vladi, ki sta navajali, da je bil cilj izpodbijane ureditve takojšnja in popolna depolitizacija RTV Slovenija. Navdih za sklicevanje na depolitizacijo so vladajoči očitno našli pri ustavnem sodišču.

»Politična policija«

»Politična policija« je izraz, ki ga uporablja desnici bližja publicistika, Igor Omerza denimo, zato ji gre toliko bolj na živce. Propagandno geslo so iznašli v krogu nekdanjih protijanšističnih članov odbora za varstvo človekovih pravic, opozicija pa ga za njimi ponavlja.

Odloča se o veljavnosti sprememb zakona o parlamentarni preiskavi; vprašanje pa ni toliko to, koga preiskujejo, temveč kdo vse je lahko vabljen kot priča in kakšne so meje tega vabljenja. Pozicija bo lahko dokazovala, da se zdajšnja opozicija boji prav tega, kar je sama počela z ljudmi v njenem krogu.

A to je že politična polemika. Pomembno je, kaj o noveli zakona o parlamentarni preiskavi meni varuhinja človekovih pravic Simona Bavdek Drenik. Njena zaskrbljenost zaradi predlaganega zmanjšanja postopkovnih jamstev v parlamentarnih preiskavah je naletela na gluha ušesa.

Fokus na interventnem zakonu

V prologu referendumskega kaosa bo morala protivladna stran obdržati fokus volivcev na referendumu o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki bi prišel na vrsto pozneje. Zakon, »utemeljitveni dogodek« četrte Janševe vlade, je že zgubil svoj utemeljujoči pomen, pomembnejši je bil povzdig vodje Resnice Zorana Stevanovića na sam politični vrh. Kot rečeno, ljudsko odločanje o interventnem zakonu pride še na vrsto, saj se zbiranje podpisov šele začenja.

Primož Lavre

Pri referendumu o interventnem zakonu gre za spopad vladajoče koalicije z dobro organiziranimi sindikalnimi centralami, ki ne morejo sprejeti tega, da so jih povsem obšli. Njihova osrednja tema, s katero bodo prepričevali volivce, bo socialna kapica. Zakon, o katerem bodo zadnjo besedo dobili volivci, jo postavlja previsoko, pri 7500 evrih bruto mesečne plače.

Na roko jim gre, da tudi gospodarska združenja ocenjujejo, da s tem pomagajo le ozkemu krogu najbolje plačanih vodilnih kadrov. Morala bi biti postavljena nižje, če želimo resnično zajeti in razbremeniti razvojni kader, kar razglašajo privrženci socialne oziroma razvojne kapice. Žal bi to prineslo še zajetnejše fiskalne posledice, kar je tudi razlog, da je (za zdaj) meja ostala pri 7500 evrih.

Pred podobno dilemo je financiranje RTV: ljudje bodo na referendumu sporočili, da nočejo plačevati naročnine, ne bodo povedali in niti ne morejo povedati, kje drugje najti denar, s katerim bi nadomestili izpad dohodka. Za to so odgovorni tisti, ki bi ukinili obvezni prispevek. Volivcem morajo povedati, če jim je za »depolitizirano« RTV seveda mar, kje drugje bi oni nabrali denar. Državna malha je prazna.

Preveč kuharjev pokvari referendumsko jed

Ko pri enem projektu sodeluje preveč tistih, ki hočejo biti vodje, dobimo zmedo. Namesto sodelovanja nastane kaos, saj vsak doda nekaj svojega – vsak kuhar prida svojo začimbo, kar na koncu pokvari okus jedi.

Tudi nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec je opozoril, da bi politika pri uporabi tega demokratičnega instrumenta morala ohraniti pravo mero, saj prepogosto poseganje po tem demokratičnem institutu zmanjšuje njegov pomen in zaupanje državljanov. To je smiselno predvsem pri pomembnih vprašanjih, pri katerih je politika razdeljena in tudi raziskave javnega mnenja kažejo veliko razhajanje med državljani.

Toda politika jih mora uporabljati premišljeno in rezultat vzeti resno – ne zgolj kot priložnost za mobilizacijo lastnih volivcev in merjenje moči pred naslednjimi volitvami. Profesor ustavnega prava Sašo Zagorac dodaja, naj politiki manj pritiskajo na volivce in politična nasprotja raje rešujejo z dialogom.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.