Na majskem referendumu se je proti opredelilo 92 odstotkov volivcev, saj sta ob skoraj 26-odstotni udeležbi Levica in Svoboda pozvali k bojkotu glasovanja.

Predlagatelji referenduma so igrali na pregovorno slovensko »fovšijo«. Podžigali so jo s sloganom »Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž« in plakatom s fotografijo dojenja psa nagrajenke Prešernovega sklada intermedijske umetnice Maje Smrekar.

Malce panike je bilo v SDS zaradi nakazane nizke udeležbe, a je v nedeljo popoldne, ko so strankini aktivisti vzeli stvari v svoje roke, na volišče le prišlo več kot dovolj volivcev. Zlahka so presegli kvorum. Še enkrat se je potrdil krepki mobilizacijski potencial SDS.

Drugi referendum, izveden je bil 23. novembra, je bil neprimerno pomembnejši. Nepričakovano (glede na anketna poizvedovanja) so volivci ustavili zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga 20. januarja v državni zbor vložili koalicijski poslanci. Ob 41-odstotni udeležbi je proti glasovalo 53,43 odstotka tistih, ki so prišli na volišča.

Niso se strinjali z obetom velikega preloma v medicinski zgodovini. Brez privolitve zdravnikov in medicinskih sester so jih pisci zakona, društvo Srebrna nit in poslanci koalicije, z njim postavljali v aktivno vlogo izvrševalcev postopka za končevanje življenja.

Vladne stranke so pohodile avtonomijo zdravništva, ljudstvo pa jim je sporočilo, naj zdravnikov ne spreminjajo v prinašalce smrti.

Po izgubljeni bitki se privrženci asistence pri samomoru niso vdali, poskusili bodo znova, sam izid pa bodo spodbijali na vrhovnem sodišču.

Spregledali so, da pri zakonu ni šlo, kot pogosto navajajo, le za vprašanje, ki se dotika intime posameznika, temveč za civilizacijski obrat v odnosu do življenja in smrti. Nenavadno je ob tej zavrnitvi tako daljnosežne »kulturne revolucije« viti roke, da gre za boleč poraz demokracije in človečnosti.

Angažiranje Katoliške cerkve je bilo pričakovano in vračunano v kampanjo privržencev zakona. Napadli so zdravnike, češ da je vplivni slovenski katoliški etos skrito vodilo slovenske zdravniške etike. Antiklerikalizem na referendumu ni učinkoval.

V kampanji so zagovorniki trdili, da se paliativna oskrba in pomoč pri samousmrtitvi ne izključujeta. A ne gre za izključevanje, temveč za vzročno-posledično povezavo: slabša ko je paliativa, več je hudega trpljenja in odločitev za asistiran samomor.

Ministrstvo za zdravje se je ustrezno odzvalo: sporočili so, da se intenzivno ukvarjajo z nadgradnjo sistema paliative – z jasnim financiranjem, vzpostavitvijo oddelkov akutne paliativne oskrbe, razvojem izobraževanja in sistematičnim spremljanjem kakovosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.