Niso se strinjali z obetom velikega preloma v medicinski zgodovini. Ključni razlog za ta koalicijsko-aktivistični poraz tiči v tem, da so brez privolitve zdravnikov in medicinskih sester te postavljali v aktivno vlogo izvrševalcev postopka za končanje življenja.

Poklicna avtonomija predstavlja temelj strokovne odgovornosti. Tudi zdravnikov, »bogov v belem«, kot so jih poimenovali mediji, ki jih moti njihova glasnost in enotnost. Vladne stranke so to avtonomijo pohodile, ljudstvo pa jim je sporočilo, naj zdravnikov ne spreminjajo v prinašalce smrti.

Izogibanje strokovnemu preverjanju

Ignoriranje zdravniške avtonomije ni naključje. S tem se je le še poglabljal spopad vladajoče politike – tokrat z večjimi političnimi posledicami zanjo, tudi zaradi bližine volitev –, začet z zdravniško stako (to jim je uspelo nevtralizirati), novelo zakona o zdravstveni dejavnosti (katere posledice šele prihajajo) in zakonom o psihoterapiji.

Slednjega so zaradi svojih posebnih interesov, omenimo zaposlitev diplomantov družinske terapije na teološki fakulteti, ne nazadnje podprli tudi nekateri poslanci SDS in NSI.

Robert Balen

Pisanje zakona o prostovoljnem končanju življenja so v koaliciji namerno vzeli ministrstvu za zdravje. S tem so se izognili strokovnemu preverjanju – tudi prek komisije za medicinsko etiko kot svetovalnemu telesu ministrice Valentine Prevolnik Rupel.

Zaman se je pritoževati, ker se na zdravstvenem resorju v kampanji »praktično niso izrekali«, saj je bilo dogovorjeno, da ga z društvom Srebrna nit pripravijo vladni poslanci. Kot politiki so ga sami spolitizirali, zato se je tudi nad politizacijo referendumskega vprašanja post festum neumestno pritoževati.

Civilizacijski obrat v odnosu do življenja in smrti

Mediji, zlasti vsi trije dnevni časopisi, ki so zakon v en glas podpirali, zdaj vendarle odkrivajo, da je imel kar nekaj »pomanjkljivosti« in »nedorečenosti«. Morali bi še priznati, da imajo te njegove »nedoslednosti« izvor v tem, da zakona niso oblikovali na ministrstvu, temveč je bil prepuščen politiki in nevladnikom.

Izid referenduma in odzivi nanj potrjujejo, da privrženci zakona tudi po izgubljeni bitki še naprej spregledujejo, da pri zakonu ni šlo, kot pogosto navajajo, le za vprašanje, ki se dotika intime posameznika, temveč za civilizacijski obrat v odnosu do življenja in smrti. Nenavadno je ob tej zavrnitvi »kulturne revolucije« viti roke, da gre za boleč poraz demokracije.

Vrsta komentatorjev, kot rečeno, pravi, da je šlo predvsem za intimno odločanje posameznikov o temeljnih bivanjskih vprašanjih. Bo že res, toda kako je mogoče v isti sapi tistim, ki so sledili svoji intimni opciji in obkrožili proti, naprtiti, da so trpečim zanikali dostop do človekove pravice.

»Zdravniški ceh sledil ideologiji Cerkve«

Angažiranje Katoliške cerkve je bilo pričakovano. Slovenski škofi so na srečanju s predsednikom vlade Robertom Golobom v začetku julija pozvali k zavrnitvi zakonskega predloga.

Ne nazadnje, odvzem življenja drugemu in pomoč pri tem je še vedno kaznivo dejanje, nedopusten poseg v ustavno varovano kategorijo. Kdor po referendumu vztraja, da zakon nikomur ni ničesar jemal, podcenjuje volivce. Ne gre namreč le za pravice in dostojanstvo osebe, ki želi svoje življenje končati, ampak tudi za vse druge vpletene v izvajanje zakona.

Da Katoliška cerkev ni in ne bo mogla skriti svojega angažmaja, so snovalci zakona iz civilnodružbene Srebrne niti ter še zlasti Andrej Pleterski in Igor Pribac dobro vedeli. Računali so na njen upadli ugled, kar že vrsto let kot del sekularizacije merijo sociologi religije. Vemo, religija je izgubila prevlado nad kolektivnim imaginarijem.

Zadnje dni pred glasovanjem so vključili še kritiko klerikalizma in v to bitko, denimo, vpoklicali zakonca Spomenko in Tineta Hribarja. Po referendumu je politolog in nekdanji predsednik SD Igor Lukšič, ki mu je ustavno sodišče konec devetdesetih let preprečilo referendum o »cerkveni« denacionalizaciji, dejal, da je šlo za bitko med enim delom civilne družbe in Katoliško cerkvijo.

Vladna koalicija se je zato šibko angažirala. Ob tem je domnevala, dodajmo, da bo civilna družba s Cerkvijo zlahka opravila, najbrž pa jo je presenetilo glasno in enotno zavračanje zdravništva. V zadnjih dneh so skušali načeti legitimnost tega enotnega glasu, a je bilo že prepozno.

Primož Lavre

Več mesecev smo lahko spremljali poskuse v medijih med slovenskimi zdravniki razkriti vplivni katoliški etos, to skrito vodilo slovenske zdravniške etike. Zapis enega od snovalcev zakona je brutalen: »Bolnice in bolniki bodo odločali o etičnem profilu našega zdravstva.«

Po referendumu kulturni boj ne preneha; napovedana je podrobnejša analiza ravnanja zdravniškega ceha, ker je v argumentaciji »povsem sledil ideologiji Cerkve«.

Slabša paliativa, več asistiranih samomorov

Pisci zakona na pogorišču svojega projekta, ki so mu anketarji zagotavljali zanesljiv uspeh, obljubljajo, da bodo pripravili boljši zakon od sedanjega. Imajo to pravico. Poslanci katerekoli koalicije pa bi le morali pripoznati, da je bolje, ko bo morda dozorel čas, če zakon pripravi resorno ministrstvo.

Upoštevale naj bi se rešitve, kot jih imajo v Avstriji, saj na načelni ravni, kot je po referendumski nedelji dejala predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović, zdravniki nasprotujejo svoji vpletenosti v postopke.

V kampanji so zagovorniki trdili, da se paliativna oskrba in pomoč pri samousmrtitvi ne izključujeta. Res se ne, a ne gre za to. Sta pa vzročno-posledično povezani. Slabša ko bi bila paliativa, ki nudi resnično dostojanstvo, več bi bilo hudega trpljenja in odločitev za asistiran samomor.

Odziv ministrstva za zdravje je bil spodbuden za vse, ki so ali bodo soočeni s hudim trpljenjem: intenzivno se ukvarjajo z nadgradnjo sistema – z jasnim financiranjem, vzpostavitvijo oddelkov akutne paliativne oskrbe, razvojem izobraževanja in sistematičnim spremljanjem kakovosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.