Koalicijski poslanci so brez privolitve zdravnikov in medicinskih sester te postavili v vlogo izvrševalcev postopka za končevanje življenja. Pred sodbo ljudstva se bodo znašli tudi predstavniki največjih verskih skupnosti v državi.

Ignoriranje medicinske stroke – zakon zato tudi ni nastajal na ministrstvu za zdravje, temveč v poslanskih klopeh – se bo pokazalo ob izvedbi. Takrat bo vendarle treba pritegniti tudi strokovno avtoriteto. Ni naključje, da med temeljnimi načeli zakona ni spoštovanja avtonomije zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, čeprav poklicna avtonomija predstavlja temelj strokovne odgovornosti. Za kako veliko spremembe gre, kar za civilizacijski obrat v odnosu do življenja in smrti, kaže tudi to, da je odvzem življenja drugemu in pomoč pri tem še vedno kaznivo dejanje in nedopusten poseg v ustavno varovano kategorijo.

DZ/Matija Sušnik

Verski voditelji: bolnim in ranljivim ne ponujamo smrti

Ljudsko odločanje o (ne)uveljavitvi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo, kot kaže, edini referendum do volitev. Delavski koaliciji 25 sindikatov je uspelo zbrati le dobro četrtino potrebnih podpisov za razpis referenduma o pokojninski reformi.

Politične stranke bodo referendumsko kampanjo zagnale malce pozneje, intenzivno šele v zadnjem tednu; takrat so predvidena tudi soočenja v javnih medijih. Bolj odmeven je bil sredin vnovični skupni nastop sedmih predstavnikov verskih voditeljev in zdravniških organizacij; pred kamerami jih je pet podpisalo skupno izjavo, v kateri so pozvali ljudi, da odidejo na referendum in oddajo glas ter kot skupnost jasno povejo, da bolnim in ranljivim ne ponujajo smrti, ampak pomoč, bližino in spoštovanje do življenja.

Istega dne so se oglasili tudi predstavniki Slovenske medicinske akademije, Komisije RS za medicinsko etiko, Slovenskega zdravniškega društva, Zdravniške zbornice Slovenije in katedre za medicinsko etiko ljubljanske Medicinske fakultete. Večina zdravnikov, so sporočili, pri izvajanju zakona ne bo sodelovala. Družinski zdravniki so že večkrat sporočili, da ne sprejemajo vloge tistega, ki bi bil dolžan sodelovati pri izpeljavi postopkov, ki vodijo v smrt bolnika, za katerega so pred tem skrbeli leta in desetletja.

Prijavljenih je 31 organizatorjev kampanje, neprimerno več je nasprotnikov zakona, a je vprašljivo, ali jim bo to v prid. Med strankami, ki lahko računajo na vstop v parlament, se kampanje ne bo udeležil Prerod Vladimirja Prebiliča. Demokrati Anžeta Logarja zakonu nasprotujejo.

Volja ljudstva

Uzakonitev prostovoljnega končanja življenja s pomočjo druge osebe so vladni poslanci dosegli po zaviti poti – prek volje ljudstva. Zakon ni nastajal na ministrstvu za zdravje, kot bi lahko pričakovali glede na prelom v zdravstveni doktrini. Predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj, ki je denimo podprl vladno novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, mu odločno nasprotuje. Z njim se prav tako ne strinja posvetovalno telo ministrice za zdravje komisija za medicinsko etiko pod vodstvom nekdanjega ministra dr. Božidarja Voljča.

Sašo Radej

Poglejmo to »voljo ljudstva«. Raziskava Slovensko javno mnenje 2024 ne pušča dvoma o izidu referenduma. Merjenje, izvedeno konec lanskega in v začetku letošnjega leta, je pokazalo, da je evtanazija sprejemljiva za 66 odstotkov vprašanih, 17,7 odstotka pa je ne sprejema. Na lanskem posvetovalnem referendumu je bil nekaj nižji delež tistih, ki so dali glas za ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – skoraj 55-odstoten.

Raziskovalci so to interpretirali kot kazalnik izrazito liberalnih vrednot v slovenski družbi oziroma kot odmik od tradicionalističnih pogledov, o čemer je pred novinarji v prisotnosti predstavnikov drugih verskih skupnosti govoril tudi mufti Nevzet Porić – z manj navdušenja. »Gre za odločitev, ki presega politično pripadnost in generacijske delitve,« je dejal sociolog dr. Samo Uhan. Filozof dr. Borut Ošlaj bi to isto izrazil malce drugače: »Uzakonitev evtanazije pomeni uskladitev postopkov umiranja z vrednotno močno erodirano neoliberalno družbo.«

Poslanska večina, ki je zakon prevzela in ga pripravila z društvom Srebrna nit ter sprejela, se je gotovo zavedala porasta »liberalnih vrednot«, izkazanih v raziskavah že precej preje. Potrjuje jih zadnja anketa Mediane za POP TV. Na vprašanje, ali podpirajo uveljavitev zakona, je pritrdilno odgovorilo 60 odstotkov vprašanih, proti jih je bilo 27,1 odstotka, 12,9 odstotka pa jih je ostalo neodločenih.

Običajna zdravstvena storitev

Prof. dr. Alojz Ihan ni vnaprejšnji nasprotnik asistirane samousmrtitve. Zanj je družbeno in politično dejstvo, da slovenski volivec želi imeti v rokah pravico do izbire, ki jo opisuje zakon. To željo je izrazil na referendumu, njegovi predstavniki so jo izglasovali v parlamentu in isti »volivec« jo bo, glede na javnomnenjske raziskave, bržkone potrdil še na enem referendumu. Slovenski volivec si torej, v določenih okoliščinah, želi imeti pravico do asistirane samousmrtitve.

Robert Balen

Ihan ob tem opozarja na »skrajno problematično« ignoriranje medicinske stroke, njenega sodelovanja in pristanka. Zamislili so si jo kot običajno zdravstveno storitev, ki jo bodo večinoma morali organizirati zdravstveni domovi – podobno kot patronažno službo.

Zakon po besedah Ihana določa, da naj bi družinski zdravnik najprej napisal mnenje o prosilčevi bolezni (njeni terminalnosti), potem pa bi stekel postopek v ožjem krogu strokovnjakov (psihiater, notar, neodvisni zdravnik, diplomirana medicinska sestra). Vsa preverjanja (pravna, psihiatrična, zdravniška), ki se opravijo v postopku pridobivanja dovoljenja za samousmrtitev, so podobna pisanju izvedenskih mnenj.

Ko je nato izdano »dovoljenje« državne komisije, lahko postopek izvrši (na prosilčevem domu, v bolnišnici, domu za starejše) zdravnik ali diplomirana medicinska sestra (v praksi verjetno patronažna sestra) in opravi asistenco pri samousmrtitvi kot vsako drugo zdravstveno storitev, na primer pobiranje šivov po operaciji ali namestitev črpalke za infuzijo protibolečinskih zdravil.

V Švici in Avstriji so zdravnike upoštevali

Bistvena razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo izvede dejanje, ki povzroči smrt. Pri evtanaziji to stori zdravnik, pri pomoči pri samousmrtitvi pa pacient sam. To razlikovanje je treba pogledati malo podrobneje. Pri slovenskem zakonu za pomoč pri samomoru gre za nekakšno še nikjer delujočo hibridno rešitev, ki kombinira evtanazijo in pomoč pri samousmrtitvi.

Sašo Radej

Ker se kot naš vzor rado omenja ureditev v Švici (skandinavske države te »pravice« ne omogočajo), Ihan opozarja, da so tam zdravniške organizacije odklonile idejo asistence pri samomoru kot zdravstvene storitve. V Švici jo izvajajo specializirani zavodi zunaj zdravstva. V Avstriji podobno upravičenec lahko v lekarni dvigne pripravek smrtonosne učinkovine, nikakor pa ni to zdravstvena storitev, saj stroka ni bila za to in zakonodajalcu se je to zdelo vredno upoštevati. Pri nas pa so pisci zakona mimo privolitve zdravniških organizacij in v namen izvršljivosti želje volivca potisnili zdravnike in zdravstvene delavce v enega največjih doktrinarnih prelomov v medicinski zgodovini.

Kaznivo in neetično dejanje, kot ga je medicina razumela tisočletja, je nenadoma postalo zapovedano kot zakonska obveza! Volja volivcev je po besedah Ihana pri tem lažen alibi – volivci so volili za sebe in svoj »interes« – imeti v rokah pravico do »izbire«. O tem, kaj je volivec v sledenju svoje želje »mimogrede« naprtil medicini, pa ta v resnici ni razmišljal.

Zdravniški paternalizem

Najglasnejša zagovornika zakona v javnosti in njegova soavtorja sta večkratni doktor Andrej Pleterski in dr. Igor Pribac. Društvo Srebrna nit, v katerem delujeta oziroma z njim sodelujeta, vidi zakon kot ključno postavko v ideološkem spopadu med demokracijo in avtokracijo. Nasprotno najglasnejši oponent in zbiralec podpisov za razpis referenduma Aleš Primc kampanjo vodi z geslom »proti zastrupitvam bolnih in starejših«. Odločil se je za skrajno retoriko, društvo Srebrna nit ima za sataniste, na drugi strani pa denimo Pribac primerja zdravniško etiko z nacizmom in zdravniki, ki so sodelovali pri zločinih.

Najmočnejši argument nasprotnikov zakona je že odločno in enotno stališče zdravniških organizacij, ki zakon (ne le tega, temveč tudi že vse pobude v prejšnjih letih) zavračajo. Omenjena soavtorja zakona sta se zato lotila samih teh temeljev, na katere se sklicujejo zdravniki. Zdravstvu nasploh očitata paternalistično miselnost. Podporniki v zadnjih tednih navajajo v številnih medijih predstavljeno zgodbo o »grozovitem umiranju« podpornice Srebrne niti Vesne Prijatelj, o tem, kako ji je rak v zadnjem stadiju razsejal metastaze po vsem telesu, da niti trenutek ni bila več brez bolečin.

Sašo Švigelj

In tu nastopi očitek zdravniškega paternalizma: »Ko si je sama skušala vzeti življenje, so jo oživljali kljub njeni izrecni pisni prepovedi, vrnili so jo v življenje, polno bolečine, ki ga ni zmogla več živeti. Bi si vi zase želeli tako umiranje?« so se v Srebrni niti spraševali v javnem pismu Primcu in obtožili zdravnike, da so »umirajočo žensko razčlovečili, ponižali in podaljševali njeno trpljenje«.

Predsednica zdravniške zbornica dr. Bojana Beović je v mnenju, objavljenem na zbornični spletni strani, zapisala, da zdravniki o konkretnih zgodbah posameznikov ne morejo govoriti, »ker smo zavezani zaupnosti osebnih podatkov bolnikov. Skrbi pa nas, ko vidimo, da se osebne tragedije ljudi uporabljajo kot orodje za javno prepričevanje. Takšno razgaljanje tujih bolečin ni izraz etike, temveč njeno nasprotje.«

Paternalizem podpornikov zakona

Filozof dr. Borut Ošlaj, predavatelj etike na ljubljanski filozofski fakulteti, upošteva primere ljudi, ki neznosno trpijo, ki so tik pred smrtjo in ki jim v danih socialnih, tudi demografskih, zdravstvenih situacijah nismo zmožni zagotoviti dostojanstvenega umiranja. Vprašanje legalizacije evtanazije in pomoči pri odvzemu življenja pa vendarle ni tema, o kateri bi lahko razpravljali le na podlagi nabora tragičnih zgodb, ampak zahteva širšo družbeno razpravo in upoštevanje dostojanstva vseh vpletenih v ta proces.

Ne gre namreč le za pravice in dostojanstvo osebe, ki želi svoje življenje končati, ampak tudi za vse druge vpletene v izvajanje zakona. Očitek pokroviteljstva oziroma zaščitništva, ki leti na zdravništvo, vrača: prav pogoste trditve »ne bo vam treba več trpeti« so paternalizem.

Podporniki zakona menijo, da je problem trpečih treba urediti tako, da jim priznamo avtonomijo in omogočimo izbiro – predčasno smrt. Ko družba začne razmišljati o smrti kot »rešitvi« za trpljenje, se, pravi profesorica na ljubljanski medicinski fakulteti dr. Zvonka Zupanič Slavec, lahko nehote premakne v smer, kjer se ranljivost ne obravnava z zaščito, kar je temelj medicinske etike, temveč z odstranitvijo.

Bodo zdravniki spremenili svoj kodeks?

Zagovorniki in avtorji zakona stavijo na Katoliško cerkev; predvsem omenjena Pribac in Pleterski jo omenjata ob vsaki priložnosti. Vemo, da poseganj Katoliške cerkve v javne debate glede nazorsko-političnih tem javno mnenje praviloma ne odobrava. Novinka med poslanci SD Mojca Pašek Šetinc je v družbi podpornikov zakona izjavila, da se v ozadju kampanje proti zakonu skriva Cerkev.

Jure Klobčar

Za največjo versko skupnost je tako dobro, da so ob bok predsednika Slovenske škofovske konference novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta pred kamere stopili voditelji vseh večjih verskih skupnosti. Konec septembra, ko so pozvali k oddaji podpisov za referendum, so se dobili v muslimanskem kulturnem centru.

Pleterski in Pribac v javnosti izpostavljata vpliven katoliški etos med slovenskimi zdravniki. Pribac se sprašuje, ali je ta še vedno skrito vodilo slovenske zdravniške etike. Referendum zato vidi kot odločanje o tem, kaj o tako zastavljeni zdravniški etiki menijo slovenske volivke in volivci: »Bolnice in bolniki bodo odločali o etičnem profilu našega zdravstva.« Zdravnikom sugerirata, da bodo morali po referendumu spremeniti s katoliškim etosom prežeti kodeks medicinske etike. Zakon, kot pravi predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, etično razceplja slovensko zdravstvo in zdravniški poklic.

Od ljubezni do pravnega postopka

»Bistvo ljubezni ni imeti, ampak dovoliti drugemu, da odide, če meni, da mu je tako bolje,« je zapisala omenjena Vesna Prijatelj pred odhodom s tega sveta. Iz lepih besed dovoliti drugemu, da odide – prejšnji mesec so močno odjeknile v javnosti in medijih – smo dobili pravni postopek. Tako pač zakoni delujejo, drugače bi ne bili zakoni. Za Ošlaja, ki utemeljuje, da pravica do smrti ne obstaja, obstaja le pravica do nedotakljivosti življenja, je tak pravni postopek ultimativna razveljavitev dostojanstva. »Samo vsakdo sam za sebe ima pravico odločati o koncu svojega življenja in nihče drug,« je nekje dejal Pleterski in pozabil na odločitev komisije in pravni postopek.

Gre za primer stanja, v katerem se znajdejo ljudje, ko jim medicina ne more več ponuditi ozdravitve, ampak le podaljševanje trpljenja. Paliativna medicina, čeprav neprecenljiva in v veliko pomoč trpečim bolnikom, po besedah soavtorja zakona dr. Dušana Kebra ne more v vseh primerih preprečiti izgube dostojanstva, odpraviti bolečin ter zakriti razjed, katetrov in kopanja v izločkih.

Sašo Radej

Pa je pomoč pri samomoru res namenjena le neznosno trpečim pacientom v zadnjem stadiju terminalne progresivne bolezni brez možnosti izboljšanja s paliativnimi sredstvi? Dikcija zakona kaže, da to lahko ne drži. Po šestem členu dopušča pomoč pri končanju življenja tudi pri pacientih, ki trpijo hude trajne okvare zdravja, pri čemer zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje stanja.

Okvare zdravja pa so (tudi) vse vrste invalidnosti in pri nobeni invalidnosti ne moremo pričakovati ozdravitve niti izboljšanja zdravja. Vsi ti ljudje bi lahko živeli še vrsto let! Edino merilo je neznosno trpljenje, »nikjer v svetu pa ne poznajo definicije neznosnega trpljenja,« je pred novinarji dejala družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, ki dela v Zdravstvenem domu Nova Gorica. Opozorila je, da zaradi tako nedoločenega pojma »neznosno trpljenje« komisija nima podlage, da prošnjo zavrne.

Kaj je neznosno trpljenje?

Poglejmo še deveto točko drugega člena, ki definira neznosno trpljenje. To je »stanje brez možnosti za izboljšanje, ko pacient prenaša hude in intenzivne fizične bolečine, izjemno težko psihološko stisko ali oboje. To stanje, ki hkrati bistveno zmanjšuje kakovost pacientovega življenja, je posledica njegove hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja.«

Pacient ima pravico sklicevati se tudi le na duševno stisko. Okoli 400 ljudi, ki v Sloveniji na leto naredijo samomor, je bilo gotovo in pogosto v hudi duševni stiski. Kakšen je karakter avtonomne volje za izbiro asistence pri samomoru kot zdravstvene storitve pri človeku, ki je v stiski? Zakon spreminja pojmovanje samomora kot javnozdravstvenega problema. Psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab jasno pove, da je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja pomoč pri samomoru.

»Gre za zlorabo psihiatrije, ki naj bi bila udeležena v postopkih ocenjevanja zmožnosti razumevanja posledic odločitve, kar je strokovno povsem nesprejemljivo. Potreba po oceni, ali je človek dovolj psihično v redu, da se lahko odloči za samomor, je za psihiatra zanikanje njegovega poslanstva in znanja. Tudi psihološko trpljenje je mogoče ublažiti ali preprečiti s sestavljenimi psihosocialnimi ukrepi. Stroka je v tem stoletju dosegla znanja in kompetence, da lahko pomaga tudi najbolj trpečim.«

Kdo bo izdelal klinične smernice?

Po uveljavitvi zakona – če ga ne bo doletela ustavna presoja in začasno zadržanje, kar pa je malo verjetno – bo treba za delujočo državno asistenco pri samousmrtitvi v pol leta izdelati klinične smernice oziroma podrobna navodila. Sprejela jih bodo lahko le strokovna združenja. Katero bo to imelo za svojo kompetenco? Če je ne bo, ali bo na pomoč priskočila ministrica za zdravje z ministrstvom, ki se do zdaj s tem ni ukvarjalo in je to prepustilo poslancem? Vsekakor bo treba delati še naprej in bolj intenzivno na nerazviti paliativni oskrbi in podhranjeni dolgotrajni oskrbi – da bodo ljudje res imeli izbiro, na katero se prisega.

Sašo Radej

V kakšni kondiciji je paliativna oskrba?

Čeprav je bil državni načrt za paliativno oskrbo postavljen že leta 2010, so se šele deset let pozneje začeli oblikovati paliativni mobilni timi. Po oceni družinskih zdravnikov pokrivajo morda dvajset odstotkov terena, niso navzoči v vseh slovenskih regijah, slabo so kadrovsko zasedeni. Čeprav paliativna oskrba posega na vsa štiri področja človekovega življenja: na telesno, duševno, socialno in duhovno področje, to preko obveznega zdravstvenega zavarovanja ni zagotovljeno.

Podobno velja za hospic oskrbo. Šele na začetku smo, ponuja pa se nekaj povsem drugega, pravijo družinski zdravniki. Paliativa ni organizacijsko podprta na primarni ravni niti v domovih za starejše, dejavnost edinega hospica v Ljubljani pa še vedno ni umeščena v državni sistem in je prepuščena nevladnemu sektorju.

Nedavno smo ministrico za zdravje dr. Valentino Prevolnik Rupel vprašali, ali se ji ne zdi, da smo s tem zakonom naredili obrat v odnosu do življenja in/ali smrti, saj v dobršni meri postavlja na glavo obstoječe pravne, etične in medicinske okvire. »Ne, nikakor. Izbira, ki je dana človeku, je etična. Tisti, ki trdijo, da se zakon sprejema, ker nimamo razvite ustrezne zdravstvene oskrbe, nimajo prav. Trudimo se, da vsakomur v okviru zdravljenja nudimo vse, kar je možno. Prav v zadnjem obdobju smo na ministrstvu za zdravje veliko naredili na področju paliativne oskrbe – tako za otroke kot tudi za odrasle.

Imamo državni program paliativne oskrbe, krepimo mobilne paliativne time, izvedli smo številna izobraževanja po vseh regijah, kjer je paliativna oskrba vzpostavljena. Le v eni regiji je še ni. Zagotovljena je tudi oprema, ki omogoča, da se paliativna oskrba izvaja na domu, bližje ljudem. Res veliko delamo na paliativi. In ne zdi se mi, da z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kakorkoli spreminjamo sistem zdravstvene oskrbe,« je odvrnila ministrica za zdravje.

Jure Klobčar

Izr. prof. dr. Peter Klepec, Filozofski Inštitut ZRC SAZU: Dostojanstvo, prostovoljnost in stroge varovalke so boljša pot kot molk ali siva cona

Na referendumu bom vnovič glasoval ZA Zakon o prostovoljnem končanju življenja. Ne zato, ker bi želel komurkoli vsiljevati kakršnokoli odločitev, temveč zato, ker menim, da zakon varno in odgovorno ureja izjemne, najtežje primere. Zakon ne velja »za depresijo«, temveč za neozdravljive bolezni ali hude trajne okvare, ko so možnosti zdravljenja izčrpane in je trpljenje objektivno dokumentirano ter subjektivno neznosno. Verjamem, da zakon nikomur ničesar ne vsiljuje ali odreja, temveč zagotavlja, da ima vsakdo pravico do svojega mišljenja in do življenja v skladu s svojimi ideali in prepričanji.

Prepričan sem, da je v zakonu dovolj varovalk: zahteva več pogovorov, neodvisna zdravniška mnenja, presojo sposobnosti odločanja in odločitev komisije. Zakon ne nadomešča paliativne oskrbe. S kritiki se strinjam, da jo moramo še okrepiti; vseeno pa potrebujemo zakon, ki ureja avtonomno odločanje za tiste, ki presodijo, da paliativa ne zadostuje. Glasoval bom ZA, ker verjamem, da so dostojanstvo, prostovoljnost in stroge varovalke boljša pot kot molk ali siva cona.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.