Protest, iz katerega izhaja nekaj logičnih zahtev, od katerih ne bo odstopa, je bil in je še vedno namenjen županovemu popolnoma nesprejemljivemu, nekulturnemu in predvsem skrajno nepietetnemu stališču do prošnje državne Komisije RS za urejanje vprašanj prikritih grobišč, s katero Komisije vljudno naproša vodstvo Javnega zavoda Žale, da na osrednjem ljubljanskem pokopališču poišče primeren, dostojen in skromen pogrebni prostor, kamor naj bi se pokopalo nedavno izkopane posmrtne ostanke v maju 1942 od partizanske roke zločinsko pobitih 43 članov dveh podkrimskih romskih družin.
Ta prvotna ideja se je spontano prelevila in razširila v mnogo pomembnejšo zamisel, ki bi, če bo izvedena, lahko predstavljala pomemben korak naprej k pomiritvi strahotnega razkola v narodu, nespretno zanikanega prikritega sovraštva, ki še vedno tli med ljudmi in predstavlja skrito, a zelo nevarno grožnjo.
To mesto naj bi poslej postalo poslednji, spoštljivi dom spomina na vse, med vojno s strani partizanov in revolucionarjev pobite slovenske Rome, kajti Iška vas ni bila osamljen primer. Dostojna zamisel, ki se je porodila na podlagi pričanj dolgo kot grob molčečih prisilnih opazovalcev in neposredno udeleženih neprostovoljnih pogrebcev, o dejanskem poteku in o ozadjih teh tragičnih, v svojem bistvu za NOB nadvse sramotnih dogodkov.
V Iški vasi pobitim Romom moramo pridružiti še pobite Rome iz Mačkovca, iz Sodražice, iz Horjula in iz še vedno neodkritega morišča in grobišča pod Mavrlenom v Beli krajini, ki je po številu žrtev tudi največje. Skupno število pobitih ni zanemarljivo, najhujša pa je ugotovitev, da dobro polovico žrtev predstavljajo otroci, od dojenčkov do mlajših mladoletnikov.
Vsi ti pomori, ki jih smemo in moramo označiti edinole z besedo ZLOČIN, so si po namenu, nikoli dokazanih obtožbah, krutosti izvedbe in skoro popolnemu molku, ki je sledil, neverjetno podobne. Kakor bi storilci nehote, morda pa hote, sledili nekemu, vnaprej dogovorjenemu vzorcu! Vse kaže na relativno lahko prepoznavno obliko dogovorjenega »čiščenja terena«, kar dobro poznamo pod imenom genocid. Romi ta pojav imenujejo PORAJMOS!
Dovolim si trditev, da so vrhovi partizanske vojske ob doslednem izvajanju revolucije mimogrede sklenili za svoj bodoči rdeči raj, počistiti vse moteče elemente, kar so po njihovem prepričanju tedanji Romi s svojim specifičnim načinom življenja nedvomno bili in zelo verjetno je bil izdan vsaj ustni ukaz: likvidirati brez milosti vse, kar se imenuje Cigan! Treba pa je pošteno povedati, da dosedanje raziskave ohranjenih partizanskih arhivov niso zaenkrat odkrile ničesar zapisanega, niti ne obstaja kakršnokoli pričevanje, ki bi potrjevalo ta sum, torej lahko le govorimo o nedokazani domnevi.
Vrnimo se za hip v Iško vas in k takratnim krvavim dogodkom. Rekonstrukcija poteka samega zločina v grobem ni sporna in je po izjavah prič in nekaterih ohranjenih zapisih, dokaj dobro zabeležena. Omeniti velja tri nesporne ugotovitve, ki izhajajo iz samih dogodkov. Divjaški ples smrti v Iški vasi, ki sta ga najverjetneje zaukazala komandir 1. čete 1. bataljona Šercerjeve brigade, Tone Žagar in zloglasni politkomisar Fric Novak, je bil izdan z utemeljitvijo, da gre za preventivno dejanje pred morebitnim izdajanjem italijanskim okupatorjem. O kakšni dokazani poprejšnji izdaji nobenega sledu!
To je bil vsekakor zgolj stranski, a ne edini razlog za pokol. Zločin, ki gre na račun partizanskega poveljniškega kadra. Sledi okrutno pobijanje odraslih in še bolj okrutno izveden pokol nedolžnih otrok. Sprašujem se, kakšna zverinskost je morala voditi morilsko roko rabljev? Glavni namen tega dela zločina je bil več, kot očiten: Nagnati ljudem smrtni strah v kosti! Vodilna usmeritev NOB, ali rdeče revolucije?
V enem od dveh skupinskih grobov, v katerem so ležala številna okostja zverinsko pobitih romskih otrok, so arheologi med izkopavanjem naleteli na prav poseben predmet, ki je pretresel do dna duše. Umazano od pravkar previdno odstrte zemlje, je dnevna svetloba nenadoma oblila drobno, rdeče se lesketajočo pikapolonico, pravzaprav priponko, ki je nedvomno nekoč pripadala v grobu ležeči eni od umorjenih romskih deklic.
Brez dvoma slednje! Po koncu krvavega plesa so pobili še dva psa, ki sta očitno pripadala nesrečnim, itak manjvrednim pobitim Romom in ju odvrgli počez med trupla v enem od množičnih grobov, delat posmrtno družbo v grobu ležečim pobitim manjvrednim romskim otrokom. Ni bilo dovolj samo pobiti, treba je bilo še do konca ponižati umorjene!
V enem od dveh skupinskih grobov, v katerem so ležala številna okostja zverinsko pobitih romskih otrok, so arheologi med izkopavanjem naleteli na prav poseben predmet, ki je pretresel do dna duše. Umazano od pravkar previdno odstrte zemlje, je dnevna svetloba nenadoma oblila drobno, rdeče se lesketajočo pikapolonico, pravzaprav priponko, ki je nedvomno nekoč pripadala v grobu ležeči eni od umorjenih romskih deklic.
Ko sem ga smel videti, je ta drobni obesek, ta pikapolonica v meni vzbudil val čustev in tiha spoštljiva žalost ob pogledu na pikapolonico, se je pričela umikati besu ob pomisli, kako je umrlo to dekletce in predvsem ZAKAJ! Rdeča pikapolonica kot simbol spoštljivega spomina na zločinsko pobite slovenske Rome? DA, vsekakor!
Odgovor direktorja Žal na prošnjo Komisije je bil jasen in precizen: Ne! Zgodba se nato še trikrat ponovi, vselej enako, vsakokrat z enako trditvijo, da na Žalah ni primernega prostora, pravzaprav prostora sploh ni in ga za pomorjene Rome ne bo! Podkrepljeno z dodatno utemeljitvijo, da je prostor na pokopališču Žale namenjen samo potrebam lokalne skupnosti! Zato vprašam: kaj pa spominska kostnica iz I. svetovne vojne pa pokopališče italijanskih vojakov in takoj zraven še avstrijskih? Sami lokalci, mar ne?
Treba je tudi povedati, da je bilo direktorju Žal ponujeno, da si skupaj ogledamo možnosti za uresničitev prošnje Komisije. Ponudba je bila kajpak gladko ignorirana. Danes razumem zakaj, bralcu pa bo to postalo kristalno jasno na koncu tega pisanja, kajti trditev direktorja se izkaže kot čista, zapovedana laž! Dvomite?
Skozi dogodke, ki sledijo, se torej izkaže, da je glavni in edini vzrok negativnemu, torej odklonilnemu odgovoru, zahteva Komisije po preveliki površini. To je sicer res, kajti prvotna zahteva Komisije je bila pretirana in zahtevana površina po nepotrebnem prevelika, toda avtoritativni in dosledni prvi NE je bil dovolj poveden in tri nadaljnje zavrnitve zadosten dokaz, da gre v resnici v ozadju za nekaj drugega.
Ta sum, da si je župan moral vzeti pravico do izrazito negativne moralne odločitve, katero si nikakor ne bi smel, se je potrdil v trenutku, ko je ljubljanski župan Jankovič izjavil, da ne dovoli pokopa Romov iz Iške na ljubljanskih Žalah! Brez pojasnil, brez utemeljitev k taki odločitvi!
Sočasno z objavo v Reporterju, je na pot k županu Jankoviču odšlo tudi pismo, naslovljeno direktno nanj in še eno, naslovljeno na Mestni svet. V obeh pismih sem postavil enako,jasno in direktno zahtevo po spremembi negativnega odnosa do pietetnega pokopa Romov na Žalah. Na moje veliko presenečenje je od župana zelo hitro prispel obširen in korekten odgovor, v katerem mi župan precej obširno , kronološko korektno, predvsem pa vsebinsko razloži, da je edini problem zaprošeni pogrebni prostor, ki ga pač ni in da zaradi predvidenega širjenja in zaradi ščitenja interesov prebivalcev MOL ne more dovoliti pokopa Romov.
Na koncu pisma si sledita dva odstavka, ki takorekoč, z eno, po vsebini unikatno potezo, postavita župana na laž in razkrijeta pravo ozadje za županovo negativno stališče in trmasto vztrajanje! Najlažje je vleči niti iz globoke sence ozadja in pritiskati na igralca z rumenim kartonom. Še lažja in dosti bolj učinkovita je ta igra, če pritisneš na tistega, ki ima dva rdeča kartona, sodnik pa ti ne pokaže rdečega, ti pa neprestano tiho grozi z njim!
Ker želim biti in ostati korekten do župana, v nadaljevanju objavljam faksimile originalnega pisma v celoti in prepuščam bralcu demokratično pravico, da si sam ustvari lastno mnenje in zavzame odnos do župana in do pokopa Romov na Žalah v Ljubljani. Tule je pismo:
Odgovor Zorana Jankovića Petru Hribarju
Odgovor Zorana Jankovića Petru Hribarju
Peter Hribar, avtor pisma Zoranu Jankoviću
PISMO
Ob takšnem in tolikšnem cinizmu in moralnem primitivizmu, ki ga izražata tadva odstavka, ki v svojem bistvu nosita s seboj prikrito sporočilo in grožnjo vsem, ki nočemo misliti pravoverno, ampak demokratično in sicer: »VSE ZA OBRAMBO PRIDOBITEV REVOLUCIJE !«
Torej diskriminacija za časa življenja, diskriminacija še po smrti! Z očitno vsiljenim neomejenim rokom trajanja! Zato pozivam Varuha človekovih pravic, predvsem pa Zagovornika enakosti (tudi takšen uradni organ premoremo), da temeljito proučita vsa dejstva in vse okoliščine, ki spremljajo ta primer in sprejmeta kot uradna in pooblaščena državna organa, edino dostojno in pravično odločitev, ki gre v prid dostojnemu pokopu Romov na ljubljanskih Žalah ter pozoveta vse vpletene, da spoštujejo deklarirane človekove pravice in predvsem nediskriminatornost.
Najlažje je vleči niti iz globoke sence ozadja in pritiskati na igralca z rumenim kartonom. Še lažja in dosti bolj učinkovita je ta igra, če pritisneš na tistega, ki ima dva rdeča kartona, sodnik pa ti ne pokaže rdečega, ti pa neprestano tiho grozi z njim!
Ponavljam tudi zahtevo, da župan Jankovič nemudoma spremeni svoje negativno stališče in dovoli direktorju Javnega zavoda Žale, da odobri in odredi Dežmanovi Komisiji pokopno mesto za izgraditev podzemne kostnice in postavitev ustreznega spominskega obeležja ter dostojno pokoplje nedolžne Iške in ostale Rome.
Pričakujem in zahtevam, da zmernejši, predvsem pa mladi člani ZZB NOV prepričajo svoje ortodoksno, prenapeto in nespoštljivo vodstvo, da je napočil čas zrelosti in čas za spremembo okorele miselnosti. Ponuja se edinstvena prilika stopiti korak naprej in pričeti z dejanji, ki naj enkrat za vselej vsaj zaustavijo strupeni karcinom usodnega narodovega razkola in pripomorejo k ustvaritvi klime razuma in pripravljenosti, da odgovorni in poklicani sedejo za skupno mizo in se prično ne čustveno, ampak razumno pogovarjati o možnostih, da končno lahko postavimo realen in sporazumno dosežen cilj in ga tudi skupaj dosežemo.
Vsem, ki jih je zgodovina tako, ali drugače vpletla v te boleče dogodke, polne obojestranskih zamer in sovraštva, sporočam, da je dosega cilja, o katerem govorim, nekaj, kar je treba vzeti kot velik moralni dolg in sveto obvezo pa naj bo še tako grenko in zagatno! To smo dolžni storiti zaradi naših otrok in prihajajočih rodov, kajti to prekladanje nahrbtnika preteklosti na mlada ramena in načrtno gojenje nevarno tlečega sovraštva se lahko in se MORA ustaviti!
Odmahovanje z roko in podcenjujoče pihanje skozi stisnjene ustnice, češ, mladih ta narodova preteklost sploh ne zanima in so jim dogodki med in po vojni najmanjša briga na tem svetu, je v osnovi vsiljena, krepko zgrešena miselnost naše in še katere kasnejše povojne generacije. Očitno je, da se nikakor nočemo v korist naših najmlajših spopasti z vsemi temi vprašanji!
Strup sovraštva zaradi tega, očitno še vedno nedotakljivega bremena, ki so nam ga zapustili in oprtali naši predniki pa dokazano ostaja in najeda vse in vsakogar. Edino zdravilo za katero je resno obolel slovenski narod in ki ga poznamo vsi, je RESNICA, PRIZNANJE,OPRAVIČILO! Ampak na obeh straneh! Dovolj je, tovariši in gospodje!
Taka prilika se ponuja ta trenutek. Je tu in zdaj! Zgodba, odnosno zgodbe o slovenskih Romih, , ki niso nikoli sodili ne na eno ne na drugo stran in jim nihče ne more in ne sme prisoditi v političnem smislu ne črne, ne rdeče, ne bele barve in njihovem tragičnem koncu zaradi zapovedanega izbruha sovraštva do drugačnih, manjvrednih, politično drugače mislečih in hkrati nepojmljivo primitivna, zločinska krutost akterjev vseh teh strašnih, skoro nepojmljivih dogodkov, zagrešenih na obeh straneh, ta in ostale romske krvave zgodbe so takorekoč idealna prilika, da vsi skupaj, kot narod, stopimo korak naprej. STOPIMO SKUPAJ TA PRVI KORAK. Ni tako nemogoče in težko, verjemite osebni izkušnji! Olajšanje duše je neizmerno! ČAS JE!
Peter Hribar dr. vet.med.
