Večje trošenje ni dalo učinkov, gospodarska rast je v zadnjem obdobju podpovprečna. Podjetja zaradi višjih stroškov napovedujejo manj investicij in dvigujejo cene.

Opozorila, da prejemki lahko realno naraščajo le, če se dvigne produktivnost dela, so bila preslišana. »Predstavniki« kapitala so politično zaslombo našli, kjer se je ponujala – na desnici. Karkoli si že kdo misli o njej, Robert Golob ji je podaril nalogo, naj opravi tisto, kar bi moral on.

Koalicijska pogodba je za zdaj najboljši približek programa vlade, ki bo, kot se nakazuje, s svojo izrazito politično sestavo pa tudi s strumnim izglasovanjem »ideološko-kulturno bojnega« zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (mimo strokovnih pripomb in predloga za redni postopek obravnave), bolj trdoživa in klena, kot je kazalo po volitvah.

Za kritike z leve nova oblastna združba z močnim obratom v desno korespondira z globalnim okvirom populistične in avtokratske politike, prežete z neoliberalno ideologijo preganjanja vsega javnega. Upravičen je dvom, da bo vsaj v nadaljevanju v pripravo dobrih zakonodajnih rešitev in drugih ukrepov vlade vključena zainteresirana strokovna in laična javnost.

Malo manj kritična javnost in mediji ideoloških vsebin pogodbe (raje) ne izpostavljajo, ker naj bi ne bile prevladujoče, zato pa toliko več poudarka prepoznajo v ukrepih za gospodarsko uspešnost, premagovanje razvojne skleroze, napovedi programa za povečanje produktivnosti, izboljšanju poslovnega okolja, privlačnosti za domače in tuje investicije … Doseganje teh ciljev bomo zlahka izmerili; po dejanjih in številkah bomo sodili četrto Janševo vlado.

Marsikatera pred njo se je lotila razvojnega preboja, pa ni bila ravno uspešna. Na točki spopada z razvojnim zaostankom se bo lomila njena usoda in morebitne predčasne volitve. Kmalu se bomo začeli spraševati, do kakšne višine ji je uspelo napolniti kašče, da lahko delimo več in ne spravljamo države in njenih javnih financ v bankrot. Sklicevanje na prejšnjo vlado ne šteje.

Desna oblast (vlade še ni) se je tega posla lotila s popolno amuzičnostjo za dialog v družbi in ekonomsko-socialno partnerstvo. Fiskalna politika je razpadla pred našimi očmi prav v trenutku, ko jo država najbolj potrebuje, vajeti pa je v roke – z dovoljenjem in po nareku Janeza Janše – namesto finančnega ministra prevzela arogantna večina v državnem zboru.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.