Tisto je bilo njuno prvo srečanje in tudi prvo potovanje novega ameriškega predsednika v Evropo. Manj kot tri mesece kasneje se je zgodil 11. september in Amerika se je spremenila. Toda 16. junija je na gradu Brdo, kjer sta Janez Drnovšek in Milan Kučan gostila sestanek med Bushem in Putinom, vladalo prijetno, skoraj romantično razpoloženje, ki ga je pričaral idilični ambient pod Kamniškimi Alpami.

Republikanski predsednik Združenih držav, ki so mu kritiki očitali, da o zunanji politiki in mednarodnih odnosih nima dosti pojma, se je na prvi pogled dobro ujel s prav tako svežim predsednikom Ruske federacije, ki ga je pešajoči Boris Jelcin na silvestrovo 1999 razglasil za svojega naslednika, potem pa zaradi zdravstvenih težav odstopil.

Iz razkritega zapisnika pogovorov med Bushem in Putinom na Brdu je moč razbrati tisto večno dilemo, ki se pojavlja v odnosih na najvišji ravni med voditelji (voditeljema) velesil: kako vzpostaviti zaupanje ne le na ravni vlad, ampak tudi osebno zaupanje. Putin je junija 2001 v Slovenijo prišel kot precejšnja neznanka, pred novinarji je deloval negotovo in nesamozavestno, medtem ko je Bush ne glede na svojo preteklost teksaškega veseljaka dajal vtis dobro izšolanega igralca, ki točno ve, kaj mora povedati.

Ruski in ameriški predsednik sta odprla ključna vprašanja tistega časa, ki se do danes niso kaj dosti spremenila. Danes je slika namreč precej podobna: skrb zaradi jedrskih ambicij Irana, Severna Koreja, grožnja Kitajske, veljavnost sporazuma o omejevanju antibalističnih izstrelkov med Združenimi državami in Rusijo in širitev Nata. Junija 2001 je bil Putin glede slednjega zelo prostodušen: Rusija se je z razpadom Sovjetske zveze prostovoljno odrekla ogromnemu teritoriju, priznala vse nove republike, vendar je imela zadržke do širitve zavezništva na svojih mejah. Ukrajina ni konkretno omenjena v nobenem delu javno objavljenega memoranduma, vendar se je odlomek vseeno pojavil na družbenih omrežjih; v njem Putin razlaga Bushu, da je Ukrajina umetna tvorba, nastala po drugi svetovni vojni, ko so njenim sosedam vzeli nekaj ozemlja, največ Rusiji, in ga zlepili skupaj. Takšna država, je Bushu govoril, nikakor ne more postati članica Nata, saj bi to pomenilo razdelitev na zahodno in vzhodno polovico. Sliši se kot tipična ruska razlaga »ukrajinskega vprašanja«, vendar imamo precejšen problem, saj teh besed, ki naj bi jih izrekel Putin, v razkriti zabeležki pogovora z Bushem ni. Bodisi je ravno tisti del še vedno »cenzuriran«, torej ostaja tajen, bodisi je izmišljen, torej ponarejen. V času informacijske vojne je možno vse.

Širši pogled na srečanje med Bushem in Putinom v Sloveniji nam razkrije več pomenljivih dejstev, iz katerih pridemo do zaključka, da je bila zgodovina na Brdu pri Kranju na prelomnici, saj je šlo za idealno priložnost vzpostavitve partnerskega odnosa med Združenimi državami in Rusijo. Nikoli pozneje se ni več ponudila takšna prilika, da bi ruskega medveda dobili za pogajalsko mizo in sprejeli nekaj pomembnih strateških sporazumov, med katerimi je ključen sporazum o omejevanju antibalističnih raket (ABMT), ki sta ga Nixon in Brežnjev podpisala leta 1972 in je veljal 30 let. Če bi na Brdu dosegli soglasje o njegovem podaljšanju, bi to pomenilo, da ameriški raketni ščit ne bi bil možen, saj bi kršil določila te pogodbe, Rusija pa bi ohranila občutek, da je enakopravna partnerica Zahodu in da njeni interesi niso ogroženi. A ker so Američani že naslednje leto (2002) odstopili od pogodbe, je poskus vzpostavitve zaupanja med Putinom in Bushem propadel. Rusija se je zagrenjena postopoma vrnila v staro sovjetsko mentaliteto resentimenta in kljubovanja, kar je v naslednjem desetletju in pol privedlo do konfrontacije v vzhodni Ukrajini, aneksije Krima in kasnejše ruske invazije na celotno državo.

Zgodovina še nikoli ni bila črno-bela, zato tudi odnosov med Zahodom in Rusijo ne moremo gledati skozi tako poenostavljeno prizmo. Pred skoraj četrt stoletja sta Rusija in Amerika v Sloveniji poskusili vzpostaviti strateški dialog na podlagi zaupanja med obema predsednikoma. Putin je prepričeval Busha, da Rusija ni sovražnik ZDA in da te niti med hladno vojno niso bile v resnici sovražna država takratni Sovjetski zvezi. Razen kubanske raketne krize, ko je skoraj prišlo do jedrskega spopada, sta Washington in Moskva 45 let uspešno krmarila v kompleksnosti medsebojnih odnosov. Zakaj se ta sposobnost ni prenesla tudi v kasnejši čas, v obdobje po sestanku na Brdu? Morda zato ne, ker so Američani po 11. septembru svoj fokus posvetili boju proti islamskemu terorizmu, Rusija je bila več let šele v drugem planu. Tudi širitev Nata, ki naj se ne bi končala pri srednje- in vzhodnoevropskih državah, ampak v Ukrajini in na Kavkazu (Gruzija), je nevarno poglobila nezaupanje in strah v Kremlju. Putinov predlog, da bi se Rusija na neki način priključila Natu, je Bush na Brdu mirno preslišal, obenem pa niti on niti njegov naslednik Barack Obama nista storila nič za sprejem dogovora o novi varnostni arhitekturi v Evropi po razpadu Sovjetske zveze. Kot da bi vsi pozabili na Rusijo.

Ruski in ameriški predsednik sta odprla ključna vprašanja tistega časa, ki se do danes niso kaj dosti spremenila.

Prav ta nesrečna okoliščina je sprožila nepovraten proces militarizacije ruske družbe in Putinovo vrnitev k stereotipnemu ruskemu modelu oblasti: s trdo roko dvigniti ponižano državo nazaj do stare slave in si z orožjem izboriti pozornost in občudovanje sveta. Podcenjevanje druge najstarejše jedrske sile na svetu se je izkazalo za usodno, saj je privedlo do najhujšega konflikta na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne. In če leta 2001 Američani niso slišali Rusov, potem se zgodovina zdaj tragično ponavlja, le da je v vlogi gluhih danes Evropa, medtem ko se pragmatični Donald Trump že skoraj bolje razume s Putinom kot z voditelji Velike Britanije, Nemčije ali Francije. Danes nam celo umetna inteligenca pove, da je bilo Brdo zadnje križišče, kjer bi šla zgodovina lahko v drugo smer.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.