Rajko Topolovec o komunističnih zločinih v Kidričevem: V Kidričevski šumi smo spet molili

Objavljamo Topolovčevo pismo:

V Kidričevski šumi smo spet molili

V samo pol stoletja se je kultno Kidričevo petkrat preimenovalo. Letnico izvirnega imena Srtnišče (požeta njiva, posekan gozd) je težje napisati, za vsa ostala preimenovanja pa lažje. Podravski kronist župnik Slekovec iz bližnjega Sv. Lovrenca je zapisal, da si je ime Sterntal izmislil tukajšnji grof Schoendorf l. 1830, ko si je  na tem prostoru postavil novo graščino in ob jasni noči pogledal v nebo nad Dravskim poljem, kako so žarele zvezde. S prihodom kraljevine Jugoslavije po prvi vojni je kraj ponovno dobil slovensko izvirno ime Strnišče. S prihodom nemškega okupatorja leta 1941 pa je ta kraj spet postal Sterntal. (Zlobneži  pa so po obeh vojnih vihrah, ko je v tukajšnji vojaški bolnišnici Soške fronte izdihnilo okrog 3000 ranjencev in po končani drugi vojni zaradi komunističnega nasilja še izdihnilo tukaj vsaj toliko ljudi, pridodali temu kraju še ime »Dolina mrličev«).

Po smrti prvega predsednika vlade Slovenije in po ohranjenem dokumentu s podpisom Borisa Kidriča: »Deklaracija CK – KPS (strogo zaupno) iz 16. IX. 1941«, kjer je v 16. točkah nanizal koga je vse v Sloveniji  potrebno ubiti (duhovne, inteligenco, stare oficirje, kulake, … in da to lahko delajo samo najvažnejši stari člani, funkcionarji partije, ki smejo določiti tudi krivce) se je Strnišče z vladnim dekretom 10. aprila 1953 preimenovalo kultno Kidričevo, ki je še danes edino kultno ime kraja v svetu, kjer je nekoč vladal komunizem. Leta 2011 je bil v noči na Novo leto iz Kidričevega strokovno demontiran njegov kip, ki je bil postavljen leta 1973. Časopis Demokracija je o tem poročal pod naslovom: »Ukradli so kip zločinca«.

In tudi letos za vse svete 2. novembra je bila  sveta maša v gozdu na sondiranem grobišču zamolčanih grobov številka 511. To grobišče oziroma zagrebališče je samo 50 metrov oddaljeno od upravne zgradbe tako nemškega  taborišča za gradnjo tovarne aluminija, kot tudi povojnega komunističnega taborišče  za 25.000 zapornikov. Obred svete maše sta tudi to pot darovala župnika iz Kidričevega in bližnjega Sv. Lovrenca. Gozdni prostor zagrebališča, kjer je  Državna komisija za odkrivanje zamolčanih grobov sondirala 17 grobov, pa so za to priložnost uredili učenci verouka in redarstvo občine Kidričevo.

Po maši in blagoslovu grobov pa sva  priložnostno spregovorila zgodovinar in teolog Janez Janžekovič in tudi spodaj podpisani član Zgodovinskega društva Kidričevo in kot nekoč tudi sam  prebivalec Kidričevega. Spomnil sem se pričevanja takrat še živečega in preživelega iz tega taborišča, gospoda Maksa Vaupotiča iz Vidma, ki je  povedal, da je bil zaprt zato, ker ga je punca iz vasi rajši videla kot onega, ki ga je ovadil, da je sodeloval z Nemci. Dejal je še: »Spominjam se, kako so menda vsak dan štirje pazniki  iz upravne zgradbe taborišča  v gozd čez cesto (50 metrov vstran) odgnali kašnega zapornika. Kmalu za tem sem slišal puško. Po kakšni uri ali dveh pa so se štirje  mladi partizani vrnili iz gozda in v menzi dobili dobro malico, sam pa sem tisti dan za kosilo v topli vodi našel le dva fižola«.

Glede števila tukaj pokončanih ni moč najti dokumenta. Edini verodostojen dokument je iz bližnje župnije Sv. Lovrenca. Ko se je zaradi slabega glasu v svetu izvedelo, kaj se dogaja v tem povojnem komunističnem taborišču in sploh v komunistični Jugoslaviji, je sem 6. 8. 1945 prišla mednarodna humanitarna komisija Rdečega križa. Kot prvo je zahtevala, da se otroci ločijo od starejših zapornikov, nato pa so otroke poslali v grad v Ormožu. (Tudi od tam imamo samo evidenco cerkve, da naj bi umrlo 39 nič krivih otrok, ki so bili pokopani na pokopališču, kjer danes stoji mogočni  spomenik, v gradu pa spominska plošča).

Naslednji  ukrep komisije je bil, da so se mrtvi  pokopavali na pokopališču v  bližnjem Lovrencu. Deset dni, ko je bila tam komisija, se v taborišču ni streljalo, vsi umrli (52 ljudi je v času prisotnosti komisije umrlo zaradi lakote in tifusa). Komisija je nato v  Beogradu tudi dosegla, da so se taka komunistična taborišča v Jugoslaviji čez tri mesece zaprla!

Pred leti pa so preživeli otroci iz Ormoža oziroma avstrijske Koroške postavili spominsko ploščo na pokopališču v Lovrencu, čeravno grobov več ni bilo. Tokrat smo za dan mrtvih iz ZD Kidričevo prižgali svečko tudi tukaj. Naslednji podatek iz tega taborišča o streljanju zapornikov izven tega območja je iz zapisa visokega oficirja OZNE v Mariboru Zvonka Zavadlava. Njegovi eksekutorji naj bi od tod na streljanje zvozili 480 ljudi. Drugi dokumenti kot je zaporniška knjiga pa so menda skurjeni?

Ptuj  6.11. 2018

Rajko Topolovec