Sicer ne želim biti »špilferderber« in motiti idilo državljanov, ampak bi vseeno poudaril nekaj drobnarij, za katere menim, da jih ni mogoče vstaviti v kontekst splošne sreče, še manj pa sreče, ki jo s svojo vlado in koalicijo hokuspokus vsak dan prinaša predsednik vlade Marjan Šarec.
Čez dve leti, ko se bo po pričakovanjih iztekal mandat Šarčeve vlade, bo Slovenija kot neodvisna država pričakala svojo tridesetletnico. Ta tridesetletnica, to je mogoče trditi že zdaj, pa bo kilava. Po tridesetih letih bo Slovenija še vedno »ekonomski šupak Evrope«. Po tridesetih letih bo ta država še vedno pod povprečjem razvitosti EU.
Bodimo še bolj neposredni: tri desetletja različnih ekonomskih politik nas niso pripeljala nikamor. Vas morda ni sram, ker smo po toliko časa še vedno podpovprečni in nerazviti? Koliko desetletij bo še trajalo, da bomo vsaj evropski povprečneži? Kakšen cilj ima ta država? Postati povprečna v stotih letih? Seveda Šarec nikakor nima nobene zveze s preteklimi ekonomskimi politikami, res pa je tudi, da je njegova ekonomska politika medla, nedorečena, v vsej tej meglici ni nič takega, kar bi navdajalo z upanjem, da bo Šarčeva vlada to državo spremenila iz podpovprečne »vukojebine« v vsaj povprečno žalost. Državljani s tem ne bi smeli biti zadovoljni.
Tisto, kar smo videli od Šarčeve ekonomske politike, pa je izjemen pogum pri redistribuciji proračunskih sredstev. Razumem, državljani so zadovoljni, dobili so več, kot so upali. Ampak idilo spet moti kakšna podrobnost. Recimo, ali bodo ta povišanja plač zdržala v nedoločeno prihodnost ali pa so samo kratkoročna korist, ki se bo spremenila v dolgoročno obveznost, ki je država ne bo mogla poravnati.
V zvezi s tem je popolni medijski tišini fiskalni svet izdal mnenje z zelo resnimi pridržki. To bi nas moralo skrbeti. Ne samo tiste, ki razumejo, kaj pomeni racionalno vodenje ekonomske politike, temveč tudi sindikate, ki bodo, to si upam staviti, čez dve leti dojeli, da gredo v nova pogajanja, ker denarja ne bo.
Skoraj tedenski izbruhi škandalov po slovenski policiji so še nekaj, kar bi moralo zbujati nelagodje državljanov, ne pa splošno blaženost. In ni ravno dejstvo, da to ni več zgodba vezana na Šarca, posebno ker je sistem v policiji dobesedno zgnil in ker preprečuje normalno delovanje vseh tistih, ki spoštujejo policijsko uniformo.
V zvezi s tem omenimo še nekaj, in sicer varnostni sistem. Različna poročila, od Knovsa, Evropske komisije do Europola in ZN, kažejo, da ima Slovenija zelo veliko težavo zaradi zlitja organiziranih združb kriminala in islamskih ekstremistov. Ne samo da različne poti potekajo čez Slovenijo, začela se je še druga stopnja delovanja komplementa radikalnih islamistov in kriminalcev: tu so našli svojo obrtno cono.
Tisto, kar smo videli od Šarčeve ekonomske politike, pa je izjemen pogum pri redistribuciji proračunskih sredstev. Razumem, državljani so zadovoljni, dobili so več, kot so upali. Ampak idilo spet moti kakšna podrobnost.
Varnostni kolaps države ne bi smel nikogar osrečevati, popolnoma meglene usmeritve te vlade na tem področju pa še manj. Zame osebno ni dovolj, če Damir Črnčec, strokovnjak na področju varnostno-obveščevalnega dela, svetuje Šarcu, potrebovali bi vsaj jasno in glasno usmeritev vlade, da je proces razpadanja obveščevalne dejavnosti in policije končan. Pripravljen sem verjeti, da je kaj takega mogoče, nisem pa pripravljen biti presrečen »na prazno«, kot so moji sodržavljani. Nenazadnje naj bi bila ta država v EU in Natu, ne pa obveščevalni poligon Irana, Ruske federacije, Venezuele in Madžarske.
Podobno je s položajem Slovenije v EU. Nedavne degenerirane Tajanijeve izjave o seganju po slovenskem ozemlju so nekaj, kar je šlo čisto predaleč, da bi se v Sloveniji z njimi lahko sprijaznili. Če bi Šarec in prijatelji mislili tist, kar nabijajo v javnosti, potem bi morali odpoklicati vse, od zadnjega administratorčka v Bruslju do komisarke.
V združbi držav, kjer je legitimno javno pozivati h grabežu tuje lastnine, zakodirane v ustavi neke države članice, ni potrebno sodelovati, ne na tak način. In bodimo realni, kakšne so posledice Tajanijevih besed? Opravičilo? Ali smo v vrtcu? Je to najbolje, kar Šarec zmore? Se tako postavlja pozicija v mednarodni politiki? Jebiga, Ninamedia pravi, da vas je 70 odstotkov s tem zadovoljnih.
V skoraj pol leta delovanja je odnos med državljani in Šarcem postal bizaren. Manj je konkretnosti, večje je zadovoljstvo, več je klaftranja v tri krasne, večje je navdušenje nad predsednikom vlade. Tisto, kar se dogaja, je zamenjava teze, medtem, ko gospodarstvo deluje, brezposelnih je rekordno malo, potrošnja je vse večja in ljudstvo je zadovoljno.
Po neki logiki je to povezano s Šarcem, čeprav, bodimo iskreni, ta v vladi bolj spi kot dela. Vse lepo in prav, ampak čez nekaj takega smo že šli in ni ravno zelo odmaknjeno v času.
