Leta 2016, nekaj malega pred srbskimi parlamentarnimi volitvami sta v prostorih Srbske radikalne stranke, predsednik Srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj in predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič podpisala sporazum o sodelovanju. V temu sporazumu se med drugim stranki strinjata, da obe podpirata idejo Velike Srbije v kateri bodo živeli Srbi pravoslavci, Srbi muslimani in Srbi katoliki ter idejo države v kateri bodo živeli vsi Slovenci, in tudi vsi tisti, ki govorijo kajkavsko, saj naj bi to bil slovenski dialekt.
Liderja obeh strank sta podelila tudi skupni odnos do vprašanja migracij. Njuno predstavo o svetu pa sta zaokrožila v točki sporazuma v kateri se oba zavzemata, tako kot te čase Levica in Luka Mesec, za ukinitev zveze NATO. Danes leta 2018, bi takšna platforma za katero se zavzema Jelinčič, torej Velika Srbija in razpustitev NATA vsekakor morala biti predmet zgražanja in predstavljati skrajni rob političnega ekstremizma, na noben način pa se ne bi smela legitimizirati v slovenskem političnem prostoru.
Vojislav Šešelj o Slovencih:
Toda Jelinčiča in Šešlja druži še kaj več. Iz dokumenta, ki je shranjen v sarajevskem Državnem arhivu BiH, izhaja, da je bil danes nacionalist Šešelj tako kot svoj čas Jelinčič, sodelavec bosanske SDV. Še več, Šešelj se je februarja 1972 za sodelovanje ponudil sam, njegovo kodno ime pa je bilo magister. Nekaj kasneje je bosanska SDV s Šešljem zaradi kompromitacije prekinila sodelovanje. Povedano drugače, Šešelj je bil razkrit in zato neuporaben ter izvržen iz SDV BiH. Farsa zgodovine je, da sta leta 2016 dva liderja strank podpisovala sporazum o sodelovanju na osnovi nacionalističnih preureditev meja in svetovnega nazora pri čemer sta oba nacionalista nekoč bila aktivna v komunistični tajni policiji.
Koga je ovajal Šešelj do dekonspiracije ni znano, znano je samo, da ga je bosanska SDV vodila pod kategorijo zanesljiv. Domnevamo pa lahko, da Šešelj ni bil sodelavec SDV takega ranga, kot Jelinčič, ki je zalezoval Ljuba Sirca, enega največjih Slovencev ali pa »iskal« ključe za ilegalen vstop SDV v ameriški kulturni center v Ljubljani. Kdo ve, mogoče sta leta 2016, ob robu sporazuma o sodelovanju, izmenjala tudi svoje izkušnje iz časa udbovske kariere in se sproščeno izprašala kaj te dni počnejo njuni nekdanji sodelavci.
Šešlja in Jelinčiča pa druži tudi kameleonsko preskakovanje. Leta 1998, v času ko je že postalo jasno, da bo zveza NATO na čelu z ZDA bombardirala ZRJ, je Šešelj vstopil v vlado Slobodana Miloševića, srbskega trinoga iz najhujše garniture, ki jo je kadarkoli proizvedla srbska komunistična partija. Koketiranja nacionalista Jelinčiča z najbolj ekstremnimi deli naslednikov slovenske komunistične partije so bila podobna bizarna aberacija. Razlika je v tem, da je Šešelj leta 1990 organiziral pohod na Dedinje, da bi Brozovo truplo prebili z glogovim kolom, medtem, ko je Jelinčič svojo najožjo intimo označil z Brozom in sicer tako, da mu je pred vhodom v svoj dom postavil kip. Ne glede na različen odnos do Broza, sta oba nacionalista z udbovskim pedigrejem danes liderja ideološko povezanih strank.
Dejstvo, da je Šešelj prestopil v vlado Slobodana Miloševića pa na srbski desnici, predvsem na njenem nacionalističnem delu ni ostalo neopaženo. Vojvoda Momćilo Đujić, ki je leta 1989 ob 600 Kosovske bitke Šešlju podelil naslov vojvode, mu je naziv leta 1998 tudi odvzel. Srbska nacionalna desnica, se je z Đujićem na čelu postavila na pozicijo, da sodelovanja s tiranskim režimom komunista Miloševića ne more biti saj gre za grobarja srbskega naroda. Šešelj danes za desni pol srbske politike enostavno ne obstaja več.
Jelinčičev udbovski sodelavec in po podpisu sporazuma med strankama tudi politični somišljenik pa ima tudi zanimivo zgodovino razmišljanj o Slovencih. Leta 1991 je v tedanji srbski skupščini pojasnil, da naj gre Slovenija čim prej iz Jugoslavije, seveda z namenom bolj enostavnega srbskega razreza preostale Jugoslavije. Te svoje izjave je kasneje na pričanju pred haaškim tribunalom podkrepil s trditvijo, da slovenski narod ni bil državotvoren vse dokler jim tega niso omogočili Srbi. Bolj bizaren govor je imel v skupščini nekdanje ZRJ, ko je ob podpisu slovensko – jugoslovanskega sporazuma med drugim tudi izjavil, da je sporazum nepotreben saj na primer v slovenščini nikoli ni bilo napisano nobeno resno književno delo. To je danes politični partner Zmaga Jelinčiča.
Zgodbo o udbovcu Jelinčiču tako naravnost odlično opiše sporazum z nekdanjim udbovcem Šešljem. SNS je slovenska stranka, ki se zavzema za Veliko Srbijo in za izstop iz NATA. Če ste pozabili naj vas spomnim, da je ideja Velike Srbije ali Srboslavije pustila mrtve tudi v Sloveniji. Tedaj smo bili srečni, da srbske paravojaške enote niso vkorakale v Slovenijo tako kot so vkorakale v Vukovar. In tedaj si nismo mislili, da bo v Sloveniji iz feniksa vzniknil politik, ki bo Šešlja in idejo Velike Srbije z medstrankarskim sporazumom, kot da se ne bi zgodilo nič, leta 2016 uvozil v Slovenijo.
Oba udbovca, ki ustanavljata udbovsko internacionalo na nacionalističnih platformah sta zato nekaj najbolj hipokritskega in sprevrženega, kar je bilo izrojeno na območju bivše Jugoslavije. In o temu ni potrebno molčati, ampak je to potrebo izgovoriti na glas, ne glede na okoliščine in politične strategije. Prodor Šešljevih idej, preko Jelinčičeve SNS, v slovensko politiko ne more biti nekaj dobrega ali normalnega. Če menite obratno si zamišljajte Jelinčiča, kot nekdanjega udbovskega sodelavca Šešlja v Komisiji za nadzor obveščevalno varnostnih služb ali pa morda parlamentarnem odboru za zunanjo politiko.
Dokumenti SDV o Vojislavu Šešlju:
