V nadaljevanju nam je povedal, da sta bila pri očetovi družini dva otroka, pri mamini pa je bilo kar osem otrok. »Zdaj jih je še sedem, moja krstna botra, ki je živela v Kanadi, je žal umrla.« Ravno s Kanado pa je povezana zgodba njihovega humanitarnega projekta Manj svečk za manj grobov. Povsem mirno lahko zapišemo, da se je ta projekt rodil ravno v njihovi družini. »Ko nekdo v Kanadi umre, sorodniki namesto sveč darujejo denar za kak družbeno koristni namen.« Nekaj podobnega so pred več kot desetimi leti vpeljali tudi pri nas. V teh letih je humanitarni in tudi ekološki projekt Manj svečk za manj grobov lepo zaživel. Najprej v Zagorju, kjer družina Jelševar živi, kasneje se je projekt razširil po drugih zasavskih občinah.
Danes pa ga poznajo že povsod po Sloveniji. Okrog praznika vseh svetih njihova ekipa prostovoljcev postavi stojnice, kjer obiskovalci grobov lahko darujejo kakšen humanitarni evro. Mnogi na njihovih stojnicah vzamejo tudi pripravljene zastavice z logotipom fundacije Manj svečk za manj grobov. S tem morebiti na grobovih prižgejo kakšno svečko manj, kar je tudi ekološki namen akcije. »S pripravami na akcijo pričnemo tri mesece pred prazniki. Letos smo imeli kar 500 prostovoljcev.« Za različne humanitarne projekte so letos do tega trenutka zbrali že več kot 60 tisoč evrov.
Nekaj besed je bilo v televizijskem intervjuju izrečenih tudi o glasbi. Predvsem po očetovi strani je bila vsem otrokom v zibelko položena glasba. »Čeravno je tudi mami rokerica po duši,« pove. Vsi bratje in sestre so obiskovali glasbeno šolo. Primož ima svoj glasbeni studio, kjer snema tudi zanimive televizijske oddaje. Glasba mu navkljub vpetosti v družinsko podjetje, družino (z ženo imata sina Igorja), delovanja v inštitutu, pri humanitarnem projektu, medijih in politiki še vedno veliko pomeni in mu ostane nekaj časa tudi za igranje bobnov, kitare in harmonike.
Naslednja tema, o kateri je Primož Jelševar povedal malce več, je njegovo delovanje v Inštitutu dr. Antona Korošca. Pred dobrim tednom je na generalni skupščini največjega evropskega think-tank inštituta Wilfried Martens Centre for European Studies v imenu Inštituta dr. Antona Korošca prejel nagrado za najboljši mednarodni projekt v preteklem letu. Nagrado je podelil predsednik WMCS in nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda.
Marsikaj zanimivega je povedal tudi o uspešnem slovenskem politiku in duhovniku dr. Antonu Korošcu, ki je pred stotimi leti vodil takratno Slovensko ljudsko stranko. Dolgoletni član te stranke, ki jo danes vodi Marjan Podobnik, je tudi sam. V okviru inštituta uspešno deluje tudi spletni časopis Slovenec. Gre za tretjega naslednika našega najstarejšega slovenskega medija, ki je nekaj časa kot dnevnik izhajal tudi v času po osamosvojitvi Slovenije. Zdaj ga njegova ekipa štiri leta ustvarja na spletu. »Še vedno ima tradicionalno obliko, poskušamo pa se dotikati tudi modernih in aktualnih tem. Glede na to, kako ga korak po koraku gradimo, upam, da bo kmalu zaživel tudi v tiskani obliki,« nam pove. Sicer pa si lahko vsebino Slovenca na spletu ogledate sami.
Nekaj naslednjih minut intervjuja boste lahko prisluhnili še podjetniški zgodbi družine Jelševar. Njihovo podjetje JEGR je začelo delovati več kot tridesetimi leti. Ustanovil ga je Primožev oče Slavko Jelševar. Letos je podjetje prešlo v njihovo last. »Zaposlenih imamo 55 delavcev in še toliko podizvajalcev. Smo predvsem izvozno naravnano podjetje,« pove in doda, da sodelujejo tudi pri izdelavi oklepnikov za slovensko vojsko. »Ključne dele za oklepnik izdelamo v Zagorju. Smo eno od 140-tih podjetij v svetu, ki sploh lahko delamo za vojaško obrambno industrijo.«
V nadaljevanju je predstavil še druge dejavnosti podjetja, tudi kako podjetje deluje v času pandemije, kako je s pridobivanjem kadra in tudi, kako nagrajujejo svoje zaposlene. »Dober orodjar, strugar, varilec, bodo vedno imeli delo, ne glede na situacijo. To so iskani delavci. Ja, treba se je boriti na tem področju. Kdo reče tudi, da ni kadra. Če ga minimalno plačaš, potem ga res težko zadržiš. Tudi, če ima slabe pogoje za delo.«
Komentiral je tudi delo vlade. Beseda je tekla tudi o t.i. vladnih bonbončkih. »Sam sem pristaš zmernega zapravljanja denarja v državi. Nekateri ukrepi so bili sicer potrebni in dobri. Res pa je, da nas bo ta poraba tepla še dolga leta.«
Primož Jelševar in Igor Gošte
V drugem delu oddaje je marsikaj zanimivega povedal o delovanju stranke SLS. Tudi o projektu gibanja Povežimo Slovenijo, ki po njegovem mnenju lahko na volitvah prijetno preseneti. Sam je aktiven predvsem v delu občinskega sveta, kjer se je v zadnjem času neuspešno zavzemal, da bi v zagorskem Zdravstvenem domu bolni še naprej lahko osebnega zdravnika obiskovali dvakrat tedensko tudi v popoldanskem času. »Z novim delovnim časom po mojem zaposlenim zmanjšujemo dostopnost do zdravnika,« pove.
Par kritičnih besed je namenil tudi slabim občinskim cestam. Tisti, ki se redno vozijo po regionalni cesti skozi Kisovec, temu kraju zaradi slabe prometnice rečejo kar Razdrto pri Zagorju. Kritičen je tudi, ker se nekateri občinski projekti bistveno podražijo od poprej predvidenih. Omenil je Ceroz, pa projekt nove Glasbene šole, ki je svoje mesto našla v nekdanji upravni stavbi pohištvenega podjetja Svea. »S tem denarjem, ki je bil porabljen za novo Glasbeno šolo, bi lahko, če se pošalim, bivšo šolo prenovili, porušili in še enkrat prenovili. Z denarjem je potrebno delati bolj racionalno,« še kritično pove. Opozoril je tudi na plazovita področja v občini, o pasteh izgradnje kolesarske poti Primož Roglič in še marsikaj zanimivega iz lokalne politike.
