Izselitvi sta se po srečnem naključju izognila dva starejša očetova brata. Eden med njima je tako kot celotna izseljena družina srečno dočakal konec vojne, drugi pa je umrl kot partizanski kurir. Stara starša in tudi njegov oče sta pogosto govorila o življenju v Nemčiji, kjer so se selili od ene do druge kmetije. Po vojni in prihodi iz izgnanstva jih je doma pričakala kmetija v zelo slabem stanju. Zavihali so rokave in ker so imeli lastni peskokop so kar nekaj let izdelovali strešnike.
Ker pa vseeno ni bilo dovolj prihodka za preživetje je na kmetiji ostal le nasjaterši brat, Dragov oče in njegov brat pa sta odšla od doma na delo v zasavske rudnike. Oče se je v Zagorju ustalil in si skupaj z ženo ustvaril družino z dvema otrokoma. Drago, ki je bil prvorojenec, je zaradi mamine bolezni kar pol leta preživel brez nje in je zanj poleg očeta, ki je hodil na delo v rudnik skrbela teta. Iz otroških let se spominja, kako so iz Kisovca do Zagorja po žičnici transportirali pesek, kar je bilo precej nevarno in po rovu med krajema izkopani premog.
V spominu mu je ostal tudi prihod kipa Fatimske Marije v kisovško cerkev, kjer je še vedno in tudi žalna slovesnost ob hudi rudarski nesreči. Zaradi ene izmed rudarskih nesreč, ki so bile pogoste v zasavskih rudnikih, je precej poškodb in zlomov utrpel tudi njegov oče, ki se po njej ni več vrnil na delo v jamo, ampak je delal na površju z bistveno nižjo plačo.
Po šolanju in prvih zaposlitvi je skupaj z ženo Brigito, s katero imata dva sina in enega vnuka, največ delovne dobe preživel v Delozi. V oddaji je opisal, kako hude je, ko čez noč zakonca pristaneta na zavodu za brezposelne. A sta tudi to ob pomoči sorodnikov prebrodila.
Ob koncu oddaje je spregovoril še o tem, kako je kot veteran vojne za Slovenijo doživljal dogajanje na Kumu, kako mu je pod kožo zlezlo radioamaterstvo in v zadnjem letu delo z otroki prek različnih eksperimentov. Če boste oddajo spremljali do konca, boste izvedeli tudi, kako je naselje Prhovec, kjer Drago živi, dobilo ime.
