Prevarani delavci, ne drznite si dotikati tajkuna Pavčka

"Ne dotikaj se me," je razjarjeni Zdenko Pavček zabrusil razjarjenemu delavcu, ki se je hotel soočiti s šefom zavoženega Viator & Vektorja. Pavček se je prejšnji teden pridružil klubu propadlih tajkunov in danes se njegova izjava iz leta 2003 »Za prihodnost Skupine Viator & Vektor se ni treba bati« zdi samo neokusna šala.

Viator &Vektor je postal nova žrtev enega najbolj žalostnih poglavij slovenske gospodarske tranzicije. Zagotovo pa ni zadnja. Zdenko Pavček se je pridružil klubu propadlih tajkunov, scenarij, ki ga v teh dneh gledamo, je isti, kot smo ga že videli pri Vegradu, SCT, Merkurju in drugih velikanih. Slovenija pa je polna podobnih zgodb velikih in malih tajkunov. Z bilančnimi številkami razkrivamo, kako je  z menedžersko prevzetimi podjetji.

Pavček je pri svojem potopu pošteno povlekel za nos vse zaposlene. Poleg tega, da delavci pogrešajo polovico majske in junijsko plačo, jim menda ni plačal niti prispevkov za maj; na banke naj ne bi nakazal obrokov posojil delavcev. Nekateri so se namreč odločili, da jim bo obrok bančnega kredita od plače odtrgal kar delodajalec in ga nato nakazal na banko. Viator & Vektor naj bi delavcem odtrgal obrok, ni pa ga nakazal bankam.

Sporno je tudi izplačilo preživnine in nekatere druge dajatve. Tudi po tem se zgodba Viator & Vektorja ne razlikuje od drugih gospodarskih tragedij. Pavček se je do zadnjega pogajal z bankami za dodatnih nekaj milijonov kredita, ki naj bi podaljšalo upanje (ali agonijo) podjetja, zaradi razmer pa je bilo že prej kompromitirano. Konec lanskega leta je Skupina Viator & Vektor imela samo še 6,4 milijona evrov prometa (leta 2009 ga je bilo za 10,8 milijona, leta 2008 pa celo 84,8 milijona evrov).

Ob tem so se vse bolj kopičili dolgovi: na zadnji dan lani je bilo za 93 milijonov evrov kratkoročnih obveznosti (leto prej »samo« 73 milijonov), dolgoročnih obveznosti pa je bilo za 46 milijonov (te so se glede na leto 2009 zmanjšale za 1,5 milijona evrov). Kapital Pavčkovega podjetja je po nerevidirani bilanci 2010. znašal 50,5 milijona evrov, torej trikrat manj kot dolgovi. Insolventnost je bila logična posledica.

Slovensko gospodarstvo je polno takih zgodb. Ker so se številni menedžerski prevzemi že izkazali za napihnjene balone, ki v krizi pokajo kot milni mehurčki in za sabo puščajo veliko opustošenje, odgovornost zanje pa ne prevzame nihče, moramo slovenski državljani biti vse bolj zaskrbljeni nad tistimi podjetji, ki kažejo podobne simptome, a so še pri življenju. Kaj se bo zgodilo z njimi?

VEČ V TISKANI IZDAJI