Ste dar za risanje podedovali?
Nihče v moji družini oziroma ožjem sorodstvu ni risal. Tudi moji trije bratje ne. Premogli niso niti mojega posluha za petje. Ne vem, kako je to mogoče, ampak tudi vseh drugih darov – naj omenim še smisel za pisanje zgodb, kiparjenje, scenografijo in režijo – sem bil deležen jaz. K sreči jih nisem zapravil, ampak s pridom unovčil. Prav vse sem potreboval pri risanju stripov in animiranih filmov. No, talenti so vendarle morali od nekod preskočiti.
Odraščali ste tudi v Prekmurju. Vas je tudi ustvarjalno zaznamoval njegov genius loci?
O tem bodo lahko kaj več rekli tisti, ki bodo podrobneje osvetlili moje delo. Do svojega drugega leta sem res živel v Prekmurju in nato še štiri leta med vojno, ker sem v Murski Soboti hodil v gimnazijo. Odraščal sem bolj na Dolenjskem v Krmelju in v Ljubljani, vseeno pa se imam za Prekmurca. Moj materni jezik je madžarščina, saj je bil stari oče »čisti« Madžar; pri nas doma se je govorilo samo madžarsko. V meni so se dobro pomešali geni štirih narodov. Morda me je to zaznamovalo. Kdo bi vedel.
V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Muster razloži, zakaj mora karikaturist sneti masko politika, razkrinkati njegov pravi obraz; se spominja, kako so mu metali polena pod noge; spregovori o občutku strahu, ki v njem vztraja še po demokratizaciji; pove, zakaj v prejšnjem režimu ni risal Tita, Kardelja ali Dolanca; pojasni, kako so se v njem dobro pomešali geni štirih narodov.