Predsednik države dr. Danilo Türk ima na vesti popuščanje hrvaškemu predsedniku Mesiću, obisk Ukrajine v času obsodbe Julije Timošenko, prepire z Drnovškom, hvaljenje Huga Chaveza in še marsikaj. Nedolgo tega je očital ameriškemu veleposlaniku, da je presegel svoje pristojnosti, česar je večkrat kriv sam.
Samo zato, ker slovenski predsednik dr. Danilo Türk nikakor ne zna obvladovati svojih čustev, se vedno znova znajdemo v novih sporih, nesoglasjih in neprijetnih položajih. Zaradi vztrajnega vpletanja v slovensko zunanjo politiko, predvsem pa zaradi izjave, v kateri je besede ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija ocenil kot neprimerne, smo iz ameriškega State Departmenta prejeli povsem jasno sporočilo. Dolgo načrtovani obisk slovenskega zunanjega ministra Samuela Žbogarja, ki bo začel opravljati naloge vodje urada EU na Kosovu, pri predstavnikih ameriškega zunanjega ministra v Washingtonu, je bil nenadoma odpovedan.
Dolgotrajnemu mučnemu oblikovanju slovenske države, ki se je začelo s prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 ter plebiscitom za samostojnost Slovenije, ni videti konca. Čeprav nam je v številnih mednarodnih organizacijah uspelo pridobiti pomembne vloge, smo se obenem nenehno zapletali v nesporazume, pri čemer je zelo pomenljivo, da je v večini izmed njih aktivno sodeloval prav sedanji predsednik dr. Danilo Türk.
Nesporazumi z Drnovškom
Kakšen je osebni odnos predsednika dr. Danila Türka do ZDA, ki zelo vsem nam, še zlasti potrjuje danes že povsem pozabljen resni spor med dr. Janezom Drnovškom in dr. Danilom Türkom novembra 1998 v Washingtonu, tik pred sestankom Drnovška s tedanjim ameriškim predsednikom Billom Clintonom v Beli hiši. Oster pogovor naj bi trajal dobro uro in se je končal šele potem, ko naj bi ga Drnovšek odrezavo prekinil z besedami »to boste storili in pika«.
Türku je dal jasno vedeti, da mora izpolniti njegovo zahtevo ter izstopiti iz New Agenda Coalition. Drnovšek se namreč nikakor ni strinjal s tem, da se je Slovenija na formalno pobudo Borisa Frleca, v ozadju katere naj bi bil v resnici dr. Danilo Türk kot tedanji veleposlanik Slovenije pri OZN, pridružila osmim državam, ki so ustanovile skupino New Agenda Coalition, da bi sprejeli resolucijo o protijedrski oborožitvi.
Sodelovanje Slovenije pri tem protijedrskem in protiameriškem projektu osmih držav (pobudnice Irske in z njo še Slovenije, Brazilije, Egipta, Nove Zelandije, Mehike, Južnafriške republike in Švedske) je postal celo predmet pogovorov v ameriškem Pentagonu, kjer so nam dali jasno vedeti, da ima Slovenija zaradi članstva v osmerici malo upanja za vključitev v drugi krog širitve Nata.
Predstavniki ministrstva za zunanje zadeve so za ameriške zahteve izvedeli že v pogovorih z ameriškimi, angleškimi in francoskimi diplomati, vendar njihova opozorila, namenjena Türku, niso zalegla. Türk je bil pripravljen odnehati šele na Drnovškovo ostro zahtevo, da Slovenija izstopi iz članstva osmerice. Le kaj bi bilo, če bi takrat obveljala Türkova volja? To ne bi pomenilo nič drugega kot to, da Slovenija ne bi postala članica Nata, obenem bi bila lahko na kocko postavljena naša včlanitev v EU.
Ta resni spor z Drnovškom je Türk kasneje seveda povsem izbrisal iz spomina, kar je razvidno iz njegove knjige Na poti preobrazbe (GV Založba, 2009), kjer so zbrani njegovi najpomembnejši govori ob pomembnih dogodkih, med njimi tudi govor na žalni seji za pokojnim Drnovškom. Takrat je med številnimi slavospevi Drnovšku omenil, da se je Drnovšek z »največjo spretnostjo in temeljitostjo posvečal pogajanjem za vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato,« dveh najpomembnejših projektov v desetletju slovenske zunanje politike. Tega, da on takrat sploh ni bil enakega mnenja z Drnovškom in da bi prav zaradi njega lahko celo propadla najpomembnejša projekta, iz razumljivih razlogov ni omenil.
Povsem podobno se je sprenevedal tudi kasneje, denimo v Salzburgu 28. junija 2008, kjer je v svojem predavanju z naslovom Prihodnost Evropske unije – svetovnega akterja, s katerim je sodeloval na počastitvi Jacquesu Delorsu, nekdanjemu predsedniku Evropske komisije, omenil, da bo Evropa potrebovala učinkovito, nepogrešljivo in soodvisno partnerstvo ZDA.
VEČ V TISKANI IZDAJI
