Prizadetost je Niko Kavčič, ki je desetletja veljal za sivo eminenco v bančništvu, opisal v dveh ročno napisanih pismih; prvi je datiran z 10. februarjem, drugi z 22. februarjem 2000.
Odkritje paparacev
Pismi, prvo napisano članom LDS ter drugo osebno naslovljeno Viki Potočnik, tedanji vplivni članici LDS ter županji Mestne občine Ljubljana (med letoma 1997 do 2002), sta bili najdeni med dokumenti o »Operaciji Merkur.« Med to operacijo, o čemer pišemo v zadnji številki tednika Reporter, sta Niko Kavčič in Milan Kučan uspešno izpeljala skriti načrt imenovanja Marka Voljča za generalnega direktorja NLB, in sicer brez vednosti dr. Janeza Drnovška, tedanjega predsednika vlade. O imenovanju Voljča je bil Drnovšek obveščen šele uro pred glasovanjem upravnega odbora NLB 1. septembra 1992. Po glasovanju je Marko Voljč postal generalni direktor NLB in na tem položaju ostal do 2003, torej skoraj celotno, kar 12 let dolgo vladavino LDS.
Obe pismi razkrivata vidno nestrinjanje Nika Kavčiča s tedanjo politiko dr. Janeza Drnovška. »Kot Slovenca in člana LDS me je sram, da moram brati pravljice, ki nam jih Drnovšek v nekaj suhih stavkih tako ponižujoče pošilja preko svoje tajnice, in to šele potem, ko so ga paparaci odkrili – kako, da se ni mogel upreti srečanju s Haiderjem, da bi mu le-ta izrekel božična voščila.« Tako se začne uvod v prvo pismo, naslovljenim z LDS mora razčistiti tajno srečanje Drnovšek-Haider.
Žuganje Drnovšku, Bavčarju in Ruplu
Kavčič se čudi, da Slovenci mirno prenašamo srečanje Drnovška s človekom, ki velja za evropsko inkarnacijo nacizma: »LDS mora z Drnovškom primer do podrobnosti razčistiti, če hoče obdržati svojo vladajočo kredibilnost. Zaradi velike zgodovinske napake je srečanje Drnovšek-Haider potrebno energično razčistiti. Tu se 'visoka diplomacija' in klasični oportunizem nehata.«
Žuganje ni namenjeno le Drnovšku, pač pa še Igorju Bavčarju in dr. Dimitriju Ruplu: »Zapomnite si, Avnojski sklepi so bili sprejeti takrat, ko smo jugoslovanski partizani z življenjem in smrtjo branili svojo svobodo prav pred avstrijsko fašistično pošastjo.« Ob tem dodajmo vprašanje, ali so partizani, če dobesedno beremo Kavčiča, branili samo svojo svobodo?
Ko omenja, da imajo Avnojski sklepi zanj večjo veljavo kot Beneški sporazum, nagovarja člane LDS, da ni dovolj razčistiti le s Haiderjem, ampak tudi z birokracijo v Bruslju, ker prek Haiderja vsiljuje denacionalizacijsko problematiko. Zanj je sporen zunanji minister Rupel, ker predstavlja Avstrijo kot veliko dobrotnico Slovenije, ne pa kot tisto državo, ki je »razbitje Jugoslavije sprejela z odprtimi rokami, saj je po principu deli in vladaj šele potem dobila korajžo nad Slovenijo zavihteti svoj revanšizem.«
Niko Kavčič
Za koalicijo, kot je v Ljubljani
Neverjetno, kaj vse razkrivajo zapisane, v neki drugi čas ujete besede Nika Kavčiča, ki je celo sodil v skupino demokratov, pridruženih LDS. Da ti v stranki niso bili dobro zapisani, ker naj bi prav z njimi prišlo do deviacij, skratka do idej, ki niso značilne za liberalno demokracijo, razkriva Kavčič v pismu Viki Potočnik.
»Menim, da je taka posplošena ocena za večino nekdanjih demokratov žaljiva … Osebno sem že vseskozi opredeljen za hrvaško različico socialnoliberalne stranke …« Kavčič omeni še svoje osebno prepričanje, da bi med resigniranim članstvom LDS v Sloveniji zagotovo dobil zanesljivo večinsko podporo vzorec ljubljanske vladne koalicije med LDS in SD. Na jesenskih volitvah istega leta se je to tudi uresničilo s koalicijo med LDS in ZLDS (SD od 2005) s podporo Desusa in SLS. Takrat je predsednik vlade znova postal dr. Janez Drnovšek, to pa verjetno ni bilo po željah Nika Kavčiča.
