Pravnik s Harvarda: S to obtožnico bo primer zoper Janšo padel

Pri nas je mogoče pritegniti nekoga v obtožnico na podlagi čistih sumničenj, ki jih ne podpreš z nobenim neposrednim dokazom, pravi dr. Klemen Jaklič, profesor prava na Harvardu. Februarja je Klemen Jaklič doktoriral še na Harvardu. So bo vrnil v Slovenijo oziroma na pravno fakulteto, kjer je diplomiral? Dekani Harvarda in njegovi profesorji ne morejo razumeti, kako je mogoče, da njihov predavatelj z rezultati, ki zagotavljajo mesto na prvi univerzi s svetovnih lestvic, ne more dobiti mesta na univerzi z repa teh lestvic. V pogovoru nam je predstavil tudi svojo disertacijo Evropa kot pot človeštva do tretje zgodovinske stopnje demokracije. Zanjo je prejel harvardsko nagrado mancin prize, ki jo podeljujejo za najboljše delo v evropskem pravu in evropski pravni misli. Septembra bo kot prvi Slovenec s službo na harvardski pravni fakulteti na njej tudi predaval.

Kako se pride na Harvard?

Če se omejim na harvardsko pravno fakulteto, kjer sistem bolje poznam, bi najprej omenil kvote. Kot globalna univerza, katere cilj je izobraževati študente z vsega sveta, upoštevamo kvote po posameznih svetovnih regijah. Izberemo le najboljše prijavitelje iz določene regije, ki pa morajo seči nad določeno raven kakovosti. Tako je na primer v povprečju iz Slovenije na naš magistrski študij sprejet en prijavitelj na leto, včasih dva, včasih pa nobeden. Za sprejem so pomembne ocene na domači pravni fakulteti, vizija, priporočila, morebitne objave itd.

Pravne fakultete verjetno motivirajo študente oziroma diplomirance, naj se prijavijo?

Za koga bo morebiti zanimiva informacija, da ima harvardska pravna fakulteta sistem, po katerem nekako posredno sporoča drugim fakultetam po svetu o tem, kakšne kandidate si želi. Ko sem se po magisteriju na Harvardu pred leti prebil na doktorski študij (to je tam vse prej kot samoumevno), so na primer z univerze pisali v Slovenijo tistim, ki so me prej podprli za magistrski študij, in jim namignili, ali bi lahko v prihodnje priporočali podobne kandidate. Harvard si želi, da bi domače fakultete motivirale svoje študente za vpis, a kolikor vem, so z nekaterimi fakultetami po svetu zadovoljni bolj kot z drugimi.

Govoriva o magistrskem študiju.

Da, vse to velja zgolj za magistrski program. Vpis nanj je množičen. Vsako leto imamo od 150 do 200 magistrskih študentov. Od teh in drugih kandidatov, ki prihajajo z raznoraznih univerz, jih le kakih deset do dvanajst nadaljuje študij na doktorski ravni. Tu je izbor izjemno strog, tako strog, kot ga nisem videl na nobeni drugi univerzi po svetu.  

Na doktorskem študiju ni več nacionalnih kvot?

Ne, odloča zgolj kvaliteta, je pa morda zanimivo, da so relativno najštevilčnejši med izbranimi kandidati izraelski državljani. Dostikrat potem slišimo koga od razočaranih vprašati, zakaj je tako, pa je odgovor vedno le eden: ker so tako dobri.
 
Je njihovo kakovost mogoče preveriti?

Ne v matematičnem smislu, da bi na primer prešteli število objav v revijah istega kakovostnega razreda, kot se to žal dogaja na premnogih univerzah po svetu. Gre za kakovostno oceno komisije profesorskega zbora predvsem na podlagi dispozicije, ki je pritegnila njihovo pozornost s svojim potencialom.
    
Nagrajeni ste bili z univerzitetno nagrado za odličnost v poučevanju. S katerimi lastnostmi ste se morali odlikovati? Z duhovitostjo?

Tudi duhovitost najbrž koristi. Sploh pri Američanih, ki jim je všeč, če predavanje začneš z anekdoto ali šalo. Toda bolj pomembna je kvaliteta predavanja, k čemur sodi paleta meril, po katerih univerza ocenjuje svoje predavatelje. Naj omenim le enega. Pomembno je, koliko študentje sami mislijo, da so odnesli od predavanj, oziroma koliko jim v resnici koristijo pri pisanju esejev, ki jih sproti ocenjujemo, in seveda pri končnem izpitu. Za slovenske razmere harvardski študentje skoraj fanatično resno pristopajo k pedagoškem procesu in sami zahtevajo kvaliteto. Dostikrat grem na govorilne ure tudi v soboto ali nedeljo – za študenta vse. Slabo se ti piše, če se jim zdi, da na predavanjih niso dobili, po kar so prišli, in narobe, če jih presenetiš nad njihovimi pričakovanji. Eden od kazalcev, v katerega verjamejo, so seveda tudi končne ocene. Vse to je preverljivo.
 
Kako?

Svojih študentov ne ocenjujem le jaz, temveč sem zavezan k poprejšnjim posvetovanjem glede ocen s predavatelji, ki vodijo druge skupine pri istem predmetu, jaz pa na isti način ocenjujem njihove študente. Medsebojno se nadzorujemo, tako da imamo pri ocenjevanju ista merila. Če se pri tem študenti enega od predavateljev odmikajo od povprečja in pišejo preverljivo boljše eseje, lahko to tudi pomeni, da gre delno za rezultat kvalitetnejšega pedagoškega dela. To je tisto glavno, po kar so prišli.

Profesorji jih ne ocenjujejo?

Ne, nosilec predmeta le predava enkrat ali dvakrat na teden vsem študentom, vsak od drugih predavateljev pri istem predmetu pa dela z manjšimi skupinami po trideset študentov. Tako sem delal nekaj zadnjih let, ko sem bil pri različnih predmetih pridruženi predavatelj (»Teaching Fellow«) na različnih oddelkih univerze. To velja za slednje, v prihajajočem akademskem letu pa bom kot »Lecturer on Law«, torej član profesorskega zbora, predaval na Harvard Law School oziroma na pravni fakulteti. Imel bom svoj predmet o prihodnosti demokracije v Evropi, za katerega sam določam učni načrt in vse drugo.  

Kako preživeti na Harvardu? Že stroški bivanja najbrž niso majhni.

Ko sem še študiral, se je bilo treba vsako leto znova boriti za sredstva. Najprej sem prejel štipendijo harvardske pravne fakultete za magisterij, nato tudi za doktorat, potem sem si pomagal s Fulbrightovo štipendijo ameriške vlade, pa s štipendijo Nobelovega nagrajenca, harvardskega profesorja Amartyja Sena, pri katerem sem v tistem letu v skupini nekaj izbrancev s celotne univerze eno leto razvijal svojo nalogo. Tudi za pokritje stroškov vzporednega doktorskega študija na Oxfordu sem moral pridobiti sredstva, sicer to ne bi bilo izvedljivo. Vse to je mogoče, če imaš podporo mentorjev, ki tvoje delo poznajo do potankosti ter vanj tudi verjamejo. Brez slednjega pa ne vem, kako bi šlo. Pravzaprav ne bi šlo.

VEČ V TISKANI IZDAJI